Janez Pikon: V daljnih spominih oziroma potopisu Josepha Philberta v. Lazarini-Jablanitz o osemdnevnem potovanju po Gorenjski, predvsem pa o hribolazenju po Julijskih Alpah, objavljenem v počastitev 100-letnice rojstva Valentina Vodnika. 
Lazarinija je namreč povabil prijatelj Eugen, naj gre z njim v hribe. Povabilo je sprejel in tako sta se odpravila v Julijce 12. avgusta 1841, leta (Man schrieb das Einundvierzigste im Jahrhunderte der Eisenbahnen, des Papierismus und Effektenischwindels, und zwar den 12. des Erntemonats). Zgodaj zjutraj sta odrinila iz Ljubljane. Prvi večji postanek sta naredila v Škofji Loki, O njej ne pove pisec veliko. Pravi samo to, da »... se v tem čistem mestecu veliko naredi iz lesa in konjske žime, kot nasploh na Gorenjskem, kar je lahko vsakomur znano. Znano je tudi, da je grad tu predstavljal najmogočnejši fevdalni sedež na Kranjskem in da so se pobožne nune posvetile vzgoji ženske mladine.«
»Manj pa se ve za to, da je bržola (Rostbraten), ki so jo spekli tu, videti, kakor da so spekli nosorogovo kožo; najmanj pa je verjetno znano, da so jima ponudili zraven kozarec Siebenmaennerweins, kar pa že presega trdoživost orientalskega vprašanja, in je dal najmočnejši dokaz za moč naših mladostnih čeljusti.« Potem, ko sta plačala brundajočemu hišnemu gospodarju, je šlo veselo naprej mimo Puštala in Stare Loke, tja noter v hribovje proti Železnikom, kamor so prispeli opoldne. Pisec se je verjetno zmotil, ko pravi, da sta šla iz Škofje Loke mimo Puštala proti Železnikom, ker Puštal ni v tej smeri. Da je pa mislil oziroma vedel za Puštal (hrib) nad Trnjem pri Stari Loki, je malo verjetno. V originalu piše: »Weiter bei Purgstall und Altlack.«
V drugi polovici prejšnjega stoletja nikakor ne hi mogel več označiti Železnikov kot »bogat obrtno-rudarski kraj« (in diesem reichen Gewerbsorte), saj so že močno nazadovali v primerjavi z drugimi železarskimi kraji. V Železnikih pravi, »je ravno tako veliko Globočnikov kakor Schulzov in Muelerjev od Brandenburških vrat do Schlossbruecke v Spree-Athen.« Zato sva se morala ustaviti pri Globočniku. To je bila hiša starih navad. Gospodar Jakob Globočnik (rojen 1795, umrl 1855; op. V. D.) je bil tedaj višji sodnik in lastnik fužin (Gewerksbesitzer). Postregli so nama z okusnimi postrvmi, piščanci in izvrstnim dolenjcem (Unterkrainer). Najbolj pa nama je bila všeč njegova prijaznost in dobrovoljnost. Ker se je zopet pooblačilo in je bilo videti, da bo vsak čas začelo deževati, nama ni preostalo drugega kot podaljšati najino prebivanje pri priletnem, toda krepkem možu. Pod njegovim vodstvom sva si ogledala delavnice tamkajšnje železarske obrti (die Werkstaetten der dortigen Bisen-Industrie). Videla sva dva plavža, enega na meh, drugega pa brez (zwei Hochoefen, einen mit und einen ohne Kastengeblaese), tri velika kladiva (»Wallaschhaemmer) štiri cajnarice (Streek-oder Zainhaemmer)« in večje število kovačnic žebljev (Nagelschmieden). Na 110 ognjiščih (Feuerherden) je kovalo žeblje približno 440 sajastih mož (russiger Cyklopen), S temi proizvodi njihove pridnosti segajo Železniki v najbolj oddaljene dežele in to je najbogatejši vir za premoženje posestnikov teh obratov (Gewerke). Toda, kako je delavec plačan? Za 1000 Žebljev, ki jih je kljub vsej pridnosti komaj naredil v dveh dneh, je dobil tedaj 6 do 9 krajcarjev. To je bilo ravno toliko kot popotnike dnevno stane »der Schwarze.« S tem mora oblačiti in prehraniti sebe, ženo in pol ducata otrok. Še sedaj vidim v tvojih očeh solze, moj Eugen. Žalostni smo sedeli pri mizi za veliko zeleno pečjo s pečnicami. Oče Jakob je kimal na drugi strani, ti pa si govoril: »Tu ima vsaj vsak kovač svojo lastno hišico z vrtom ali njivico, ki jo njegovi obdelajo in jih preživlja.« Prav tako njegovo delo ni zdravju škodljivo. Kako pa gre revnim delavcem v svinčenih ali živosrebrnih rudnikih? Kako šele delavci v velikih tovarnah v mestih Anglije (Inselreiches), onkraj ob Hudsonu in Delaware in še kje? (Kako pozna pisec oziroma njegov prijatelj razmere drugod, še za Delaware v Ameriki ve; op. V. D.) Ti so že v rani mladosti okuženi s smrtnimi klicami, z zatohlimi in smrdljivimi parami; pa tudi moralno je kmalu okužen. In medtem, ko zatirani delavci v industriji in obrti (die Parias der Industrie, pojem »Industrie« lahko pomeni obrt ali pa pravo industrijo v današnjem smislu besede, op. V. D.) »komaj toliko zaslužijo, da niso goli in da ne pomrjejo od lakote, bogatini uživajo in tratijo do blaznosti in mečejo tisto, kar je njegov beli suženj zaslužil v potu svojega obraza, pod noge gledališkim princeskam in lahkokrilim plesalkam.«
»Drugo jutro je bila ura že šest, ko sva se poslovila od obeh gospodarjev in jo mahnila peš dalje. Vreme je bilo sicer Še vedno dvomljivo, toda nisva se pustila strašiti. Od Zgornjih Železnikov dalje se je vila pot ob šumeči Sori skozi ozke globeli in debri proti Zalemu logu.« »Oglasila sva se tudi v župnišču. Župnik, dober, astmatičen starejši mož, naju je lepo sprejel. Pogostil je naju s kozarcem vina in onimi majhnimi kozjimi siri, ki jih pripravijo bovški pastirji, ki najamejo v bohinjskih planinah pašnike in se selijo s svojimi kozami (Ziegenkaesem, wie sie die Flitscher Hirten auf den von ihnen gepachteten Wocheiner Alpen bereiten). Veliko nama je pripovedoval o običajih in navadah tamkajšnjih nemško-kranjskih otrok, o strašnih zimah v hribih in snežnih viharjih, ki ga zajamejo pri izvrševanju poklica-službe, o neozdravljivi bolečini v prsih (Brustuebel), ki jo je dobil s prehladi. Sedaj počiva dobrotnik že dolgo v hladni zemlji, kjer mu šuštijo uspavanko pokopališke lipe...«
Nadalje je postavil trditev, ki še danes ni potrjena, namreč, da »kdaj so tirolski kmetje zapustili svojo domovino in se naselili v naših hribih, lahko zgodovinarji postrežejo s točnim datumom (mag der historische Verein mit genaueren Daten belegen).« Soričani se sicer oblačijo po kranjsko in govore slovensko, da pa niso pozabili jedka svoje stare domovine, je dokazal pogovor s starejšim možem, ki je imel v ustih pipo in vlekel butaro suhljadi. Malo pred vasjo se je nama pridružil. »Kako se imenuje hrib na oni strani?« sem ga vprašal. Odgovoril je: »Temi hribi se pravi auf unsere Sprachen Dunderskofel.« - »S katerega hriba je najlepši razgled, moj stari?« Odvrnil je: »Von der Černa perst, da sait mer wait assi,« »Tod je bil čudovit razgled. V smeri proti Idriji in Gorici se je dvigal v nebo špičasti stožec mogočnega Porezna, na drugi strani sta molela kvišku oba rogla Črne prsti, potem Lajnar, Tonderskofel (Donnerkogel) in Ratitovec (Ratičouc).« Zanimivo je, da od tod dalje nista šla po dolini mimo Podrošta v Sorico, temveč »čez hrib v Ravne (ueber einen Huegel nach der Zarzer Hochebene).«
Potopis iz leta 1841 iz Ljubljane skozi Škofjo Loko in Selško Dolino v Bohinj.
Spomini osemdnevnega potovanja po Gorenjski predvsem pa hribolazenje po Julijskih Alpah, objavljenem v počastitev 100-letnice rojstva Valentina Vodnika. - (Vodnikov spomenik, Ljubljana 1859, str. 149 do 161), je zanimiv odlomek, ki se nanaša tudi na škofjeloško ozemlje.
Vir: spisal, Vincencij Demšar
Janez Pikon