Janez Pikon: Tužni časi so nastali v Bohinju, odkar se je tukaj opustilo delo v tovarnah, rudnikih in gozdih. Ljudi je v Bohinju vedno dosti, a zaslužka nimajo; radi in pridno obdelujejo polje, pa tega je malo, zato morajo Bohinjci skromno in varčno živeti. 
Shajajo in tako so tudi živeli do zadnjih let. Ker sta vino in pivo »predraga,« pijo rajše žganje, katerega so se v zadnjem času že preveč navadili. Najbolj jim gre v slast pijača, ki jo delajo krčmarji sami iz špirita in vode, ter včasih vanjo namočijo tudi pelinovo vejico. Nekateri pa si kar špirit kupijo, ter potem doma posnemajo krčmarje. Bohinjci so dobri in prijazni ljudje, toda preveč zaupljivi in lahkoverni. Vsled tega je kapelan Oblak, ali kakor ga navadno imenujejo »gospod Anton,« v Srednji vasi brez posebnega truda v kratkem času pridobil skoraj vse posestnike srednjevaške župnije za svoje »kmetijsko« prav »konsumno društvo,« kjer se zdaj kupuje in popiva, kakor da bi bili Bohinjci najbogatejši kmetje na svetu. Gospod Anton jih k temu potratnemu in zapravljivemu življenju vzpodbuja s sladkimi govori in obljubami, ter se poslužuje v dosego svojih kramarskih namenov tudi pridižnice in raznih drugih krajev ob vsaki svoji službeni priložnosti. Da bi imel več dobička, dogovoril se je z Mino Iskro v Podstudorju, da bode točila žganje za njegovo društvo. Naročila je velik sod špirita, kaplan pa je zanjo naplavil prošnjo za dopustila žganjetoča.
Občinski odbor se je izrekel zoper to in zdaj ni več upanja, da se v Bohinju ustanovi konsumna žganjepivnica. V času, ko se je obravnavalo o prošnji Marije Iskre pri županstvu in v Radovljici, imeli so gostilničarji mir v cerkvi, sedaj pa jih kapelan zopet napada, ter svari pred njimi svoje pristaše: »Ne popivajte v teh pregrešnih gostilnah žganja, te strupene pijače!« Gostilničarji pripovedujejo, kako jim o takih prilikah vre po žilah in da potrebujejo mnogo zatajevanja, da se ne oglasijo in pridigarju v obraz ne povedo znane pripovedke o lisici in kislem grozdju. Da se tu in tam izreče o kapelami marsikaka ostra in očitajoča beseda, se razume. Kapelan izve vse po svojih zvestih podjarmljencih, a on ima za take govorice neobčutno srce in gluha ušesa. Da bi se pa morda ne pohujšal kak njegov privrženec, pové naslednjo nedeljo med pridigo na vsa usta, da nebeško kraljestvo silo trpi in se radi tega nič ne bo zmenil za to, kar o njem govore in pišejo. Ljudje, ki nimajo niti volje niti zmožnosti, da bi mislili s svojimi možgani, pridejo po tacih propovedih do mnenja, da res delajo za »nebeško kraljestvo,« ako zapravljajo svoje pičlo premoženje v kapelanovi prodajalni in obiskujejo jo odslej še pogostejše. Vino pijo in ga nosijo domov kakor vodo, obkladajo se z vsakovrstnim blagom, a da bode treba vse to plačati, tega ne premišljajo. Revni bajtarji, ki so preje komaj poznali sladkor, nosijo ga domov kar na ramah po cele kosove. Na plačilo ne opominjajo nobenega, dokler mu morejo še kaj upati; ko pa je zastavljeno vse njegovo imetje v društvenih knjigah, od tedaj naprej ne dobi v društvu ničesar več na upanje. V ta namen vsako nedeljo nekateri odborniki pregledajo knjigo, v kateri so zapisani zadružni dolžniki, ter sklepajo, komu se sme še kaj dati brez denarja in komu ne. Pravijo, da je že čez sto takih, katerim je na ta način ustavljen studenec društvenih dobrot, in da ima društvo že mnogo tisoč dolga.
Vsekako bodo morali prej ali slej začeti poravnavati ta dolg in tedaj bodo v prvi vrsti neusmiljeno izterjavah svoje zaslepljene žrtve. Prodana bode temu in onemu edina kravica iz hleva in »boben« bode zapel bajtici in zadnji njivici. Ako se ne bode za vse to dovolj izkupilo, plačati bodo morali primanjkljaj drugi zadružniki iz svojega imetja. Takrat se bodo pač oči odprle preganjanim siromakom, da bodo spoznali, kak blagoslov jim je prineslo sedaj toliko hvaljeno društvo, a prepozno bode.
Takrat se bodo tudi začele uresničevati prorokujoče besede gospoda župnika, ki je že večkrat resno svaril kapelana, ter pomembno pristavil: »Anton, Anton, to te bodo še kleli!« Ali gospod Anton bode tudi kletev ravnodušno preslišal, jadikujočim in prepirajočim se Bohinjcem »fige« pokazal, ter se preselil najbrže smeje so na boljšo faro. Zato, dragi Bohinjci, pomagajte si in rešite se sami, dokler je še čas.
Vir: besedilo: NN
Janez Pikon