Nedeljski dnevnik, Za dušo in telo: Kaj se dogaja v glavi, ko nekdo pri igrah na srečo stavi nerazumno velike vsote, in zakaj so mladoletniki včasih pripravljeni več tvegati kot odrasli
Srce divje utripa, dihanje je sunkovito in zbranost ni nikoli večja kot v trenutkih nevarnosti. Počasi začenjamo razumeti, zakaj toliko ljudi prostovoljno tvega svoje življenje. V človeku je namreč vsajeno naravno nagnjenje do tveganja.
Free climbing, base jumping ali downhill biking so pojmi, ki nekaterim pomenijo vse, drugim nič. Prvim pomeni to, da se prostovoljno odločijo za skok v prazen prostor. Enostavno padejo v globino in življenje jim rešuje le tenka gumijasta vrv. S padalom poniknejo preko previsne stene. Na cesti brez zaviranja vozijo v ovinke, plezajo brez vrvi in varnostnih klinov po strmi steni in iščejo meje svojih sposobnosti. Zavestno se podajajo na področja, na katerih je lahko že majhna napaka smrtna. Na prvi pogled je to neumno dejanje, ki mu ni enake v človeškem razvoju. Človeško bitje se je od pradavnine do danes izogibalo vsemu, kar bi lahko ogrozi lo njegovo življenje. Ogrožati svoje življenje brez potrebe je enako, kot bi se ovca prostovoljno sprehajala pred volkom. Tega nihče ne dela, tudi ovca ne.
Kako pa se lahko dogaja, da na tisoče ljudi pri skokih s padali, vožnji z motorjem ali spustom s kolesom po strmem pobočju, smučanjem po himalajskih gorah, zavestno išče smrtno nevarnost? Neki znani ekstremni plezalec je pripovedoval, da je pri njegovem športu, če to lahko imenujemo šport, odstotek izpada kar polovičen. To pomeni, da vsak drugi, ki se redno vzpenja po osemtisočakih po nevarnih smereh, ne preživi. Toda če je tveganje tako veliko, da ima lahko za posledico smrt, zakaj toliko ljudi kljub temu tvega? »Enostavno svinjsko lepo je,« poskušajo pojasniti. »Nič lepšega na svetu ni kot dober adrenalinski dogodek.«
Adrenalin osrečuje
Resnično je tako, da je tvegani šport, verjeli ali ne, za večino primerno usposobljenih ljudi zdrava stvar. Pri nevarnosti človeško telo v milijontem delu sekunde sprosti hormone adrenalin in noradrenalin in pozneje še kortizon. Pulz podivja, dihanje se pospeši in nikdar ni zbranost tako velika kot v tem trenutku. »V trenutku nevarnosti človek pozabi na vse drugo in takrat so vsa neprijetna čustva potisnjena v ozadje.« V previsni steni obstaja samo iskanje naslednjega prijema in pri spustu s kolesom po skoraj navpični strmini se življenje vrti samo okoli dveh metrov, ki so pred ekstremnim kolesarjem. Tako se lahko neka oseba, ki je bila pred tem depresivna, vrne z adrenalinskega izleta presrečna.
Kar se v takih stresnih trenutkih dogaja v telesu, je podobno delovanju stimulativnih drog, kot je amfetamin. Za ekstremne športnike obstajajo tudi tablete. Nekateri vedo povedali o primerih, ko so uporabljali umetno narejene adrenalinske derivate ki it droge, da bi povečali zbranost. Pri ekstremnih športih se po dogodku sprošča tudi dopamin, ki športnika spodbuja, da svoje dejanje ponovi. Za številne je to, da so uspeli neko težavo, na primer prosto plezanje po navpični steni, premagati, dokaz, da lahko uspešno rešujejo tudi vsakdanje težave v življenju. Včasih jim dogajanje uide z vajeti in njihovo telo postane zasvojeno s tem občutkom sreče. »Številni se sploh ne zavedajo, da se lahko šport v prostem času spremeni v zasvojenost.« Takrat postane ekstremni šport ne varen. Iskanje in obvladovanje ne premagljive želje in pozitivnega učinka silijo športnika k vedno več j im izzivom. Ko je tako tveganje napačno ocenjeno, prihaja skoraj red no do nesreč. Raziskave so pokazale, da je neka vrsta ljudi še posebej ogrožena, to so iskalci senzacij, ljudje, ki rabijo posebno močne dražljaje, da bi dosegli določen prag zadovoljstva. Taki ljudje se le težko odrečejo tveganim situacijam, čeprav vedo, da so nevarne in da morda zanje niso usposobljeni. Ali se bo nekdo smrtno ponesrečil ali ne, je odvisno ne nazadnje torej od tega, kako močno se lahko nadzoruje.
Ali je nekdo pripravljen z veseljem tvegati, je odvisno tudi od delovanja prednjega dela možganov. Z umetno stimulacijo tega dela možganov so včasih ljudje pripravljeni tvegati več kot običajno. Nekdo, ki pri igrah na srečo stavi običajno majhne vsote, začne nenadoma staviti nerazumno velike vsote denarja. To je lahko tudi vzrok, zakaj so mladoletniki včasih pripravljeni več tvegati kot odrasli. Pri odraščajočih osebah namreč rast prednjega dela možganov še ni zaključena. (ps) ■
Komentar: AndrejaS petek, 17.12.2010 ob 16:34
Halo!!!
Free climbing nima nobene povezave s tveganjem in smrtno nevarnostjo !!! Free climbing pomeni prosto plezanje, brez uporabe varoval za napredovanje. Če želite govoriti o nevarnostih, potem pišite o solo plezanju naprimer. Himalajizem nima nobene povezave s prostim (free) plezanjem! Tisto je alpinizem in je šport, da se razumemo!
Avtor tega članka je verjetno nerazgledan novinarski multipraktik, ki pametjači danes o jabolkih, jutri o avtomobilih, pojutrišnjem pa o ekstremni odbojki ... dajte no!!! Sicer pa, kaj drugega pa lahko človek pričakuje od Nedeljskega!!!