19. decembra 1950, je iz koče na Korošici po daljšem snežnem metežu odšel na pregled oskrbnik Derganc. Nekje pod Presedljajem ga je pobral in pokopal snežni plaz.
Potem ko se je končala druga svetovna vojna, so planinci pohiteli v gore. Tam jih je pričakalo razdejanje, ki so ga povzročili vojaki in ubežniki, ki so tam našli zavetje pred vojno vihro. Planinci so hitro za silo popravili gorska zavetišča in ljudje željni oddiha, so znova začeli obiskovati planine in gore.
Oživel je letni promet in obenem v naraščajočem trendu tudi zimski smučarski del planinstva - turno smučanje.
Ernest Derganc, sicer tudi znan telovadec, je bil tedaj oskrbnik v domu na Korošici. Dogovoril se je, da bo oskrboval kočo tudi čez zimsko obdobje. Gostje so bili sicer še dokaj redki, sploh pa v obdobju slabega vremena, ki je v gorah kaj rado odločujoč faktor obiska. Največ prometa so vršile skupine in ena od takšnih naj bi prišla po dolini Kamniške Bele in se nato čez Presedlaj ter planoto povzpela na Korošico. Skrben oskrbnik, kot je bil Derganc, je (19. decembra 1950) zaprl kočo in jim odšel naproti. Pregledal je zimske markacije in jim spotoma utiral gaz. Z njim je vseskozi hodil njegov zvesti pes, ki je bil dodobra vajen planinskega življenja. Ko je po napornem gaženju prišel do Presedljaja, je videl, da skupine, ki je bila najavljena, ni. Vseeno se je spustil še nekaj sto metrov navzdol. Pod steno Kranjskega Dedca pa ga je v grapi odnesel in zasul snežni plaz. Pes je »snežni smrti« ubežal in obstal v redkem gozdu ob plazovini.
Ker najavljenih planincev, ki so se ustrašili slabega vremena, ni bilo, oskrbnika Derganca ni nihče pogrešil. Šele enajsti dan po nesreči, je skupina planincev ob poti proti Presedljaju opazila na snežnem plazu sestradanega in izmučenega psa, ki je žalostno zavijal, hodil po plazovini in brskal med snežnimi grudami. Potem ko jim je uspelo odpeljati psa s seboj, so v dolini obvestili tudi ženo oskrbnika Derganca. Ta jim je potrdila zle slutnje in kamniški gorski reševalci so skupaj z ljubljanskimi večkrat iskali ponesrečenega. Ker je bilo tedaj iskanje z lavinskimi psi še nerazvito, so bili vsi njihovi poskusi neuspešni do 21. maja 1951, ko je sneg že toliko skopnel, da so našli njegove posmrtne ostanke.
Ob robu grape je dolgo stal preprost macesnov križ, ki nas je spominjal na ta dogodek. A ljudje v svoji pozabljivosti smo skorajda že pozabili na ta dogodek in križ se je sčasoma podrl. Zahvaljujoč ljudem, ki se jim takšni dogodki ob njihovi poti vtisnejo v spomin, je nastalo novo precej manjše znamenje, ki pa so mu neznanci v svoji nevednosti kaj kmalu oskrunili pomen. Čas je, da postavimo novo majhno leseno znamenje, da spomin in izročilo ne zbledita v opominu na nevarnost, ki preti. Pri tem ne pozabimo zvestobe naših spremljevalcev.
Boris Štupar
Dogodek je zapisan v Planinskem vestniku in v knjigi Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom