Planinski vestnik - France Avčin: Ko se spuščaš po belih vijugah z Vršiča proti Trenti, bo kmalu pod Šupco ko ostrmelo nad silovito pojavo iznad zelenega bukovja od Mlinarice sem se vzdigne v nebo dolg greben divjega stolpovja, ...

... razžagan v globoko zasekanih, skrivnostnih škrbinah, grozljivih, kot jih najdeš samo še v Zapadnih Julijcih, tem za nas ponovno izgubljenem gorskem paradižu. Če povprašaš po imenih, boš slišal vse pomešano, na kartah pa je prava zmešnjava. V Trenti ti bodo govorili o Kukli, o Planji, o Kanceljnih in Germlajtu, čudno ime. Ločijo jih ne niti iz globoke Zadnjice pod Triglavom, čeprav se odondod odpira lepši razgled in se razločijo razni vrtoglavi prehodi pod grebeni po skrajno strmih travnatih vesinah, zlasti na koncu grebena, kjer se le-ta vzdigne proti vrhovom Planje. Tam stoji izrazit stolp, za njim pa neznano globoka, vsepovsod s prevesami zaprta škrbina hruškaste oblike, oba velika vprašaja te velike grebenske ture.

Kugy ne govori mnogo o tem predelu svoje nad vse ljubljene Trente, menja le Utrujeni stolp pri Planji, ki se je z glavo naslonil na rame svojega krepkejšega prijatelja. Kugyjev bogati švicarski prijatelj Bois de Chesne je pod Kuklo, torej prav ob vznožju tega grebena, ostvaril pisateljevo zamisel o alpinistu Julijcev z nazivom »Juliana«. Ko je še živel, sem nad njegovo pisalno mizo v Trstu videl viseti sto najboljših, v romb razvrščenih gamsjih rogljev iz Trente. Lep del jih je bil s Kukle, je vedel povedati. Tako sem prišel na pravi naslov: na trentarske lovce, na Jožo in Tono, ki oba nosita ime umrlega Kravanje-Kopiščarja, graditelja najdrznejših naših nadelanih poti pred in po vojni. Z njim sem si nekoč ogledoval Kanjavčeve grede med Doličem in Vršakom, ko tam še ni bilo steze. Nenavezan je hrkati mali možakar kot gorski škrat skakal s police na polico, da me je bilo »alpinista« pošteno strah in — sram. Tam sem spoznal, kaj je pravi Trentar starega kova. Njegova gamsja kri živi naprej v sinu Toni in sorodniku Joži, državnima lovcema tega najtežjega predela triglavskega gojitvenega lovišča. Joža mi je pokazal skrita pota na grebene, segajoče v kilometrskih raztežajih od Kukle nad Logom v Trenti tja do samega Razora, njegovega vrhunca in kraja.

Nikaka markirana pota ne držijo tja gor, le lovske stezice. Te pa imajo vedno svojsko pamet in svoj prav, vse drugače kot planinska pota. Po njih me je sloki Joža s puško' na rami privede! na prvi visoki vrh tega, grebena, na Goličico (2101 m). Tam sem se grebenu zapisal dokončno.

Letošnjega leta sem spričo vremena in večnih sej — tega triumfa zadnjice nad človekovim duhom — že pozabil, kako diši živa skala, če izvzamem nekaj treningov v Iški, ki so mi utrdili vsaj roke. Nesramno je lotiti se tolike ture za prvo plezarijo v letu, dvakrat nesramno v letih, ko pravijo, da se človeku življenje dokončno prevesi čez vrhunec, pa naj bo še tako razgleden. Toda bil je z menoj Daro Dolar, ki ga je bil pravkar pregnetel in z nevihtami odbil Mt. Blanc. Po nekaj letih bolehanja se je zopet in dokončno obrnil k edinemu pravemu zdravniku, h gorski naravi. Kdor je kdaj občutil in razumel trdo skalo pod prsti, ta je do svojega konca ne more povsem zapustiti — on revient toujours à ses premiers amours! Bil je še tretji, Tonček Jeglič, (študent elektrotehnik in zraven priložnostni šestostopnjaš, kar ne izključuje prave ljubezni do gora. Prišli smo s težko opremo: tri vrvi za pričakovane dolge spuste po zraku v škrbine; z zajetnim ježem klinov vseh vrst; z dolgo verigo vponk, zraven pa še puhovke, šotorska vreča, čutare, kuhalnik, vsa, oprema za bivak, ki se mi je zdel neogiben. Joža in Tona sta namreč trdila, da je greben v celoti še nepreplezan. Pravila sta strašne stvari o nekaki prekriti polički nad vrtoglavo steno, kjer se z nogami lahko opreš le ob zrak, nahrbtnik in puško pa potiskaš pred seboj. Kje je to, kdo bi jima sledil! Veljalo je pač pogledati. Nas plezalcev vsaj puška ne bo ovirala.

Tako smo z vso težko, že ekspedicijsko kramo v nedeljo, 11. septembra prilezli na vrh Goličice, ob prekrasnem, za letošnje leto prav izjemnem vremenu. Na vrhu je Daro nabodel naše palice v možica, da je dobil podobo sputnika. Pri tem je pod kamni po naključju odkril zložen listek s težko čitljivo pisavo. V krepkih črtah je bilo napisano:

22. avgusta 1956
Marjan Prevec
Ljubljana
Grebensko prečenje - Kukla—Goličica—Kanceljni—Planja—Razor
(Sam)
Megleno

Tako tedaj! S prvenstveno potemtakem že ne bo nič, razen če ... ? Razen če je na tem grebenu omahnil tihi samohodec, ki mu sledimo ime po najnepristopnejših, najbolj odmaknjenih vrhuncih naših gora, človek, ki je sam samcat preplezal več kot Klement Jug, odljudni skromni mizar, a veliki alpinist, ki smo ga Slovenci po stari domači navadi mimogrede pozabili (glej edino Planinski Vestnik 1958, str. 453, Stanko Klinar »Spominska beseda Marjanu Prevcu, poskus duševnega portreta«). Mesec in leto, ko je skrivnostno izginil, je prav avgust 1956.

Ta porumeneli listek je dal našim namenom novo vsebino, važnejšo od naše naenkrat neprvenstvene prvenstvene. Morebiti ga najdemo! Toda ostal bo tu gori. Še po smrti bi nam zameril, če bi mu bele kosti odnesli z njegovih gora na kako z umetelno oklesanim kamenjem okinčano dolinsko pokopališče.

Odšli smo, z vrha v prvo škrbino globoko pod nami. Nekajkrat smo se plezaje prosto ozirali z začudenjem navzgor. Do tod sestopiš kar tako poceni! Strašanski bi bil padec, če bi zdrsnili na oni drnasti rezi. Noge me še niso ubogale, kot bi bilo treba, noben telovadski trening v dolini ne more nadomestiti .vih naporov v gorah. Toda spodaj je iskal prehodov Tone, zgoraj je varoval Daro, pa smo začuda dobro brez pomoči klinovja dosegli prvo škrbino. Iz nje se vzpne vrsta cigarastih rogljev proti naslednjemu vrhu, nam nejasnega imena Germlajt. Pod roglji pa padajo proti Zadnjici širne travnate gredine, pravi pašniki, seveda le gamsji. Tam sva jih pred letom dni z ženo v Jozini družbi opazovala cele črede. Kdo bo lazil po nerodnih rogljih, ko je tik spodaj tako kepa lahka pot. Naravno planinstvo se, kolikor le gre, drži kar najbolj naravnih prehodov, tudi v alpinistiki. Spustih smo se na gamsje steze in poslej teh gamzic nismo zapustili vse do kraja. Ni nam bilo žal.

Daro je našel sled, kod gredo ti mojstri z Germlajta v naslednjo škrbino, ono pod Kanceljni. Zopet po presenetljivi polički, vse polni stopinjic, po skali, : javi od zemlje s parkeljcev in nezmotljivo markirani z gamsjimi bobki. Kamor pride gams, pride tudi človek, če le ni mest, ki jih žival kar preskoči. Toda mi se lahko oprimemo z rokami, imamo tehniko, poznamo težavnostne stopnje d ene do šest plus, sploh smo imenitni, le pravcati polži v primerjavi s hitrostjo naših štirinožnih tekmecev v vrhunskem alpinizmu.

Neverjetni so, neprekosljivi. Nekoč sem nad Žmavčarji v megli vrh nekega kamina nehote spravil dva gamsa v hudo zagato. Izmazala sta se tako, da sta se čezme in soplezalko drug za drugim kot dva črna vraga pognala navzdol, odbijaje se izmenoma iz ene stene v drugo do rešilne police. Še sedaj vidim njune v smrtnem strahu divje odločne oči. Kako ne, bil je — Človek! Za beg e urijo po Kanceljnih v svoji vrhunski alpinski tehniki za težke čase, ko pritisne zima ali dvonoga bitja, pa je treba na vso sapo preko grebena, prav doline. Tam, že na varnem pred Njim, pa včasih nenadoma nekaj trešči kot ob nevihti in včasih zaskeli prav do srca, tako zelo, da se ti pri priči zmedli pred očmi in ni več sončnih travic, nič več neba in sonca. Le človeška zver ubija za zabavo, živalska le za svojo prehrano po zakonih narave, veljavnih od pamtiveka.

Sredi sestopanja sem iznenada občutil, da nas opazujejo. Gledajo nas, naj se m sam Trentar, če ni res! In res! Pod stenami Vršaka nad Zadnjico sta ždela ob uistreljenem srnjaku za svojima močnima lovskima daljnogledoma Tone in Joza, videla vse, vedela vse. Gorska reševalca sta, kot mi trije, pa bi nas brž imela, če bi se nam kaj nakrenilo. Vesta za hitre pristope, o katerih se vsiljivcem v njuno kraljestvo še sanja ne.

Iz »Velikega V«, škrbine med Germlajtom ter Kanceljni, se vzpne navpičen in prevesen skok trdne pečine, tri, štiri, raztežaje četrte, pete, mogoče tu in tam šeste težavnostne stopnje. Lakota, sonce in teža na hrbtih so mi pomagali, da sta tovariša opustila svojo že v nadrobnosti zamišljeno smer in sprejela mojo varianto: za gamsi, vedno za gamsi, ti vedo najbolje, ti so tu nezmotljivi. Povrhu je obetala, da uidemo bivaku. V sencah je bilo strupeno, da je zmrzovala voda po plateh, noči so v septembru že dolge, pa bi se namrazili do sita. Najboljši bivak pa je še vedno — dobra postelja, denimo v Pogačnikovem domu.

Kanceljne same smo si prihranili za drugič, ko bi si bili že z vsem na jasnem; saj še pridemo. Prečili smo pod stolpi, zagnanimi kot Chamoniške igle, s počmi in zajedami sedme stopnje. »Varno« smo lazili po gamzicah, dokler niso zavile navzgor, kar naprej gor po udobni gredi do travnatega sedelca tik pod grebenom. Tam smo se nakrmili in napojili; in glej, vsa izmučenost netreniranega me je minila, ostala je le prijetna utrujenost razgibanega telesa, ki bi zmogla še več, če bi bilo treba. In kazalo je tako. Ena sama velika tura, po Darovem mnenju povsem v smislu francoskih »grande course«, mi je organizem sproti očistila vse dolinske žlindre.

Naprej je bilo vse velik vprašaj: kamor smo pogledali le zrak, pošastna globina. In vendar so ti zlodjevi gamsi markirali pot prav do našega mesta. Kod tedaj? Navzgor je držal le žleb, ki pa je takoj krenil proti grebenu v obliki dvojne rahlo prevesne poči. Ko se je Tonček na vse viže dajal z njo in je kljub dvem klinom le prav stežka dosegel škrbino, smo soglasno sklenili, da tod niti gams ne more. Že zaradi le za silo zagozdenega, kako tono težkega kamenčka pri vrhu ne, s katerim je Tonček držal življenji svojega profesorja in Dara na milost in nemilost v svojih rokah ali nogah. Dobro, da sva bila pri izpitu svoj čas kar lepo opravila. Čez sedem let res vse prav pride.

Gamsi pa so le imeli svoj prav. Pot nam je pokazala koza z mladičem. Mimogrede sta zdelala prehod, vprav grozljivo vratolomno poličko okrog stolpov. V škrbini je Tone z mladostnim optimizmom šestostopnjaša ugotovil, da smo že zunaj. Res je bil do zadnjega stolpa le še dolg travnat greben. Toda zadnji stolp! Pošast sem si bil že nekajkrat ogledal iz doline z najmočnejšim daljnogledom. In prav sem jo bil ocenil, brž se je izkazala.

V naslednji škrbini smo si našli imenitno mesto za bivak, za vsak primer, če bi se stolp le preveč upiral: vdolbeno, ravno travnato ležišče, pravšno za vse tri, povsem varno, tik pod njim v jarku pa zajetna zagozda starega snega za našo kuho. Le zavoljo planik je tam nerodno: toliko jih sveti v travi, da ne veš, kam bi sedel, drugi škrbini, ki je tik pod stolpom, smo videli, kako znajo priti gamsi v silovit snežen kotel na mlinariški strani in iz njega prav v dolino. Mi pa smo morali navzgor, tam kjer oni le ne morejo, kajti vse naprej ni bilo več šale. Do nekakega rdečkastega podmola je še igrača, toda naprej postane kaj čudno. Skoraj dvometrski Tonček je poskusil z vrhunsko tehniko skozi prevesno poč v levo naravnost na gredo, da bi po vesni prečnici dosegel raz stolpa. Toda niti trije klini in poteg dveh vrvi niso pomagali, celo strahotno visoki korak njegovih teleskopskih nog ne. Ob njem sva z Darom oba prasnila v smeh in se hkrati križala ob sami misli, da bova to morala ponoviti tudi midva, ki se v baletu res nisva nikdar vadila. No, zmagala je zdrava pamet, vendar ne povsem. Če bi bili stopili le nekaj metrov niže — in moj stari nos me je vlekel tja, — bi bili našli kravanjevsko polico trentarske šeste stopnje, ono kjer potiskaš nahrbtnik in puško pred seboj, z nogami pa se opiraš ob zrak. Pa še steklenko bi odkrili, ki v njej Joža in Tona puščata dokaze svojih obiskov, povsem nepotrebne sicer, saj kdo od »lovcev« jima bo sledil tje, ko si še za gamse tega nismo mogli predstavljati.

Tako jo je Tonček mahnil v desno, pod drugo poč nad nemarno prevesno globino. Naše početje je priletel nadzirat planinski orel. Še vsakič sem ga videl tamkaj, kako jadra tesno ob grebenih za plenom. Mogoče se je že nadejal naših : .pel globoko v zaplazenih jarkih. Tu pa je prišlo veliko presenečenje: v poči uje trije stari klini. Zopet Prevec! Pošteno je dalo dela celo šestostopnjašu, vse vrvi so pele, nahrbtnik srno mu potegnili čez mesto solidne pete stopnje, kjer Prevec izplezal — sam! Tonček je nad klini zabil še dva. Z nahrbtnikom in za cel meter krajšim dosegom rok ter z dvojno njegovo strastjo sem kljub potegu vrvi od zgoraj dodobra spoznal, kaj je solidna peta, stopnja brez treninga. Dobro, da me roke zlepa ne izdajo. S stopnimi zankami bi šlo laže n tako si je nemara pomagal Prevec. Daro je mesto izplezal stoično v starem sijajnem stilu. Na varnem pa smo vsi trije ugotovili: če je sploh kje vzelo izginulega, ga je tu in tamle nekaj sto metrov pod nami najbrž spi svoje nezdramno spanje.

Ta stolp (2227 m) je prvi, ki na severni strani že kaže vse znake sledečega mu ostenja Planje. Le-tá sodi v vrsto sten, o katerih se ne govori. Pravijo, da so Julijci že izplezam, vse preostalo da je le še »šoder«. Pa stoji nad Mlinarico stena vsaj 500 metrov neprekinjenih plati in stolpov, kot jih nima Civetta. Le sem vi, ki veste povedati, da pride za vas v poštev samo šest plus! Ena sama smer menda drži tam preko, a močno na vzhodu preko šibkega pasu blizu Utrujenega stolpa. Vse drugo pa je deviško in bo spričo naše širokoustnosti še doIgo ostalo tako, vsaj dokler stene ne dobe na nos kaki tujci.

S stolpom je tura končana, smo mislili. Pa je za njim zazijalo pod črnimi prevesami: Hruška! Seveda, nanjo smo optimisti kar pozabili. Večerilo se je že. Če je ne zmoremo brž, si bomo hladili glave vso noč na tem Prevčevem stolpu, Dobro, da imamo domala 90 metrov vrvi za spust v škrbino, toda kako ven iz nje? Kaj če je na vse strani zaprta, kako nazaj? Pa ni bilo tako. Izvohali smo imeniten sestop v Hruško brez vsake tehnike in iz škrbine ven smo videli še lažjega. Zopet za gamsi, z rokami v žepu lahko. Tako smo v mračni škrbini žejno polokali preostalo, za bivak hranjeno tekočino in se okrepljeni zagnali v Planjo. Ime bo od širnih travnatih, z melišči prepreženih pobočij, ki jih pa iznenada zmanjka v nekaj sto metrov po plánjino odrezanih južnih stenah okrog velikega rdečega kotla. In vendar imajo tudi tam Trentarji svoj skriti dostop. Tega, njihovo nemogočo polico s steklenko in gamsje sestope čez grebene v Mlinarico pa si ogledamo v trentarski družbi prihodnjič, če bomo še za tako rabo, toda ne brez vrvi, takole kar po trentarsko.

Spodtikali smo se preko pobočij brez kraja, rob za robom se je vrstil, zadnje «or e je polagalo dolge sence rogljev nad nami daleč tja proti Razoru. Na Planji je gamsov kar mrgolelo, prerivali so se na vrhu, prijazno sklonjenih glavic so nas zvedavo opazovali naši današnji vodniki. Daro nama je ob tem divnem pogledu držal krepko lovsko predavanje, sam strasten nelovec — razen za divjačino na mizi. V primerjavi z nevarnostmi, ki preže na alpinista, vidi za lovce nevarnost samo v puški, tisti v rokah — solovca. Do tal pa bi se odkril vsakomur, ki si na Kanceljnih sam dobi starega kozla in ga sam spravi v dolino. Tako Daro o razmerju lovske etike do alpinistične.

V takih dvatisočmetrskih pogovorih smo štorkljali proti markirani poti pod Razorom. Rdel je že v poslednjih lučeh. Daleč, daleč na škrlatnem nebu smo le z oboroženim očesom še razločili vrh Goličice Darov planinski satelit. Smo res pršli prav od tam? Spešili smo, naš zaželeni cilj se je trudnim in žejnim bližal: pivo v Pogačnikovem domu, peneče se mrzlo pivo! Pa se je v koči izkazalo, da so nam ga do zadnje steklenke polokali neki znotraj in zunaj suhi Angleži. So že vedeli Nemci, zakaj so v obeh njihovih vojnah od ljubega boga zahtevali, da naj »Gott strafe England« ... Kljub razočaranju sem bil srečen, da ne pomnim tako. Izpolnila se mi je želja, ki je tlela v meni skrito in dolgo, iskrenejša kot za še tako steno, še take težavnostne stopnje, zadnja moja res velika želja v Julijcih. Res zadnja?

Po večerji je prisedel oskrbnik Poljanec, sam star alpinist, oskrbnik tiste, žal izumirajoče vrste, ki v svoji koči ne vidi zgolj sredstvo za bogatitev, ki ve, kaj stoji okrog nje, ki se zanima za pot in potrebe vsakega gornika posebej. Povedal nam je, da nismo prvi, Prevec da je takrat prišel v kočo sredi noči s 24. na 25. avgust, porasel in raztrgan, izmučen do kraja. Ves čas od 22. do tiste noči se je lovil po grebenu. Začuda se je molčečnež razgovoril o tej svoji turi, prizadejale da so ga zlasti neke obupne police na mlinariški strani. Kdo ve, kod vse je bil, a zmogel je še nevarni stolp pred Hruško, sam, po dnevih naporov, bivakiranja, stradanja, žeje. Res da sila kola lomi, toda njegova volja je mejila na buhlovsko, le da so cilji bili bolj človeški, v popolnem preziru vse filozofije o ideologiji alpinizma. Ni bil ne njegov klasik, ne moderni ekstremist, bil je oboje hkrati, v svoji skriti ljubezni do gora pa več kot to. Dobro, da ne ve za te besede. V svoji puščavniški skromnosti bi nam jih le zameril.

Mogoče je tudi v njem živela ena od mnogih zatrtih osebnosti, ki jim je življenje odkazalo podrejene posle, ki pa vedo, da zmorejo daleč več kot tisti, ki jim ukazujejo. Gore jim prineso izenačenje, nadomestek, sprostitev zatiranih sil. Iz zmag nad drugimi nemogočimi nalogami si tešijo svojo slo, črpajo veselje nad svojim življenjem.

Prevec je pustil i gimnazijsko i učiteljiščno maturo in si zagrenjen izbral ročno delo namesto intelektualnega poklica. Danes ga razumem. Le literaturi je posvečal ves prosti čas. Gore, knjige in otrok so mu bili vse.

Kmalu za prvenstveno čez Kanceljne se je Prevec poslednjič vpisal v knjigo na gorskem vrhuncu v skupini Škrlatice, namenjen po grebenih proti Rakovi špici. Tam nekje se je njegova pot prevesila v brezdno, tam ga je zateklo, tam je dosegel višek vsakega življenja, svojo smrt. Bilo je 28. avgusta 1956, zadnja njegova tura, njegovo slovo od gora pred nujno operacijo srčnih zaklopk. Postala mu je slovo od življenja, pa tudi od telesnih in duševnih bolečin srca.

Samotni stolp pred Hruško pa naj odslej nosi njegovo za življenja preskromno ime. Tako smo sklenili in pravico imamo do tega. On je stal sam na njem, niti Joža in Tona nista bila na tem stolpu.

Za Prevcem je sled močna in svetla. Taka je za vsemi svetniki življenja, :za ljudmi, ki zmorejo poleg vseh mikavnosti na svetu goreti in zgoreti za eno samo svojo veliko idejo. Srečni smo, da smo zajeli njegovo zadnjo živo sled in svojemu velikemu tovarišu ob njej odkrili spomenik, kot je edini vreden njegove osebnosti: drzni Prevčev stolp v grebenu čez Kanceljne med Kuklo in Razorom.

D o d a t e k : Kasneje mi je sporočil Janez Krušič, da je z družbo jese-ničanov (Silar, Šuligojeva, Stražišar) ta greben preplezal že 4. IX. 1949, prišedši na Goličico po gredah izpod Mlinarice. Ture ni objavil, za Lovšinovo knjigo o gorskih vodnikih pa je vzpon naveden. Torej dvakrat neprvenstvena prvenstvena. Kaj zato!

F. A.