Nedelo, Nedeljsko branje - Mateja Gruden: Patagonija – treking pod ostenji Fitz Roya in Cerro Torreja
Sediva na prodnatem jezerskem nabrežju in molče srkava vase okolico: modrozeleno jezero, ki ga oklepajo prepadne stene in strma meliščnata pobočja; nad ledenikom, ki občasno zagrmi in se v slapičih usuje vanj, se v oblačni kopreni koplje mogočno ostenje slovitega tritisočaka Fitz Roy. Ledeniško jezero Sucia, eno od številnih v nacionalnem parku Los Glaciares na jugu argentinske Patagonije, je pogreznjeno v tišino, ki jo režeta zgolj občasno ječanje ledenika in bučanje potoka, v katerega se zoži jezero na svoji poti v dolino. Za stenami pa … zgolj belina, sneg in led.
Nacionalni park Los Glaciares pod Andi, ki je od leta 1981 na Unescovem seznamu svetovne dediščine, se razteza na skoraj 4500 kvadratnih kilometrih. Je drugi največji argentinski nacionalni park, domala tretjino ga zavzemajo ledeniki; od tod tudi ime. Ti ležijo neznačilno nizko: začenjajo se že pri 1500 metrih.
Sreča, da te kap
Najprej so se tukaj, v granitnih vertikalah, ustalili plezalci. Domnevni prvi vzpon na Cerro Torre (3102 metra) leta 1959 je Italijana Cesareja Maestrija nemudoma zapisal med plezalske ikone svetovnega slovesa – dokler niso začeli poznejši plezalci njegove zgodbe postavljati na laž. Tako je za prvi nesporni vzpon na Cerro Torre obveljalo leto 1974.
In tukaj sta oba, širokopleči Fitz Roy (3405 metrov) in ošiljeni Cerro Torre – oba najvišja vrhova v parku, razgaljena na modrem ozadju že prvega dne, ko prispeva v El Chalten, mestece ob njunem vznožju!
Vedela sva, da se nama utegne zgoditi, da bosta obe patagonski veduti in vsi drugi vršaci ter stene v njuni družbi trmasto potopljeni v oblake in meglo vse dni, kar sva se jih namenila preživeti v parku. Ne bi bila prva … Vreme v Patagoniji je nestanovitno, vremenske napovedi pa nezanesljive. Ko sva se tako ob prihodu v hostel v Chaltenu pridušala o napovedanem poslabšanju vremena v prihodnjih dneh, je rdečelična in dobrovoljna receptorka zgolj odmahnila z roko: »Ne glejta napovedi, nanje se tukaj ni mogoče zanesti. Pojdita v hribe in bo, kar bo!«
In bilo je – noro! V šestih dneh v parku je nebo resneje posivelo in se malce zjokalo zgolj enkrat. Ko sva se čez nekaj dni vzpela čez ledenik na prelaz Paso del Cuadrado nad jezerom Electrico (na približno 1700 metrih), je sonce neusmiljeno pripekalo in celo veter, ta bolj ko ne stalni patagonski spremljevalec (in neredko silovit), se je pritajil.
Nesmiselno zapiranje poti
Chalten je postal mesto komaj sredi osemdesetih let v prejšnjem stoletju, potem ko je za plezalci začelo zahajati vanj čedalje več pohodnikov. Mimogrede: v stenah Fitz Roya in Cerro Torreja so se v osemdesetih zapisali med legende tudi slovenski plezalci; med njimi se je vanje največkrat podajal Silvo Karo. Njegovo ime in druga (Franček Knez, Janez Jeglič …) je tako najti tudi na risbah smeri v manjšem muzeju uprave parka na robu mesta, kamor se je sploh smiselno podati po nasvete glede trekingov.
V začetku devetdesetih let je bilo v Chaltenu še devet tisoč obiskovalcev, v prejšnji sezoni (od oktobra do konca marca, 2008/2009) že približno sto tisoč, je povedal Rolando Garibotti, argentinski plezalec, ki v preživi v mestu pol leta; spodbudil je tudi prostovoljno urejanje in vzdrževanje pohodniških poti v parku.
Pot do jezera Sucia, do katerega sva se vzpela najprej (po poti Sendero al Fitz Roy iz Chaltena – ta privede pohodnike najbliže vznožju gore), je sicer zaprta in tudi nič več označena na zemljevidih. Najin očitno še ni bil ažuriran, na njem pa je zapisano, da je »nevarna«. Zaprta sicer pomeni, da ni več označb, nekako je bilo treba sklepati, kje zaviti z nje in slediti možičkom iz kamnov; a vendarle nama je uspelo zaiti in se znajti na napačnem bregu potoka, ki pada iz Sucie. Ni bilo druge kot sezuti čevlje in nogavice in zabresti v ledeno mrzlo vodo … Pot sicer zahteva nekaj plezalskih spretnosti, zadnji del pa vodi med skalami in balvani.
»Prepričan sem, da razlog za zaprtje poti ni bila skrb za varovanje narave. Hoja ob strugi potoka, po skalah in balvanih pač ne povzroča erozije in druge škode,« meni Garibotti. »V zadnjih letih so v parku zaprli kar nekaj poti. Mislim, da to ni bilo potrebno. Če ne bi bili tako leni in bi jih ustrezno vzdrževali, jih pritisk obiskovalcev ne bi resno načenjal!« Garibotti pa se zavzema za omejitev prenočevanja v parku oziroma kampiranja. V parku je nekaj kampov; pod Sucio, denimo, dva za pohodnike in eden zgolj za plezalce, vsi so brezplačni; povečini so ograjeni zgolj z lesom in kamni, brez infrastrukture. »Dnevnih trekingov ne bi smeli omejevati, prenočevanje pač. Navsezadnje je mogoče večino najbolj priljubljenih poti (denimo do jezera De los Tres po Sendero al Fitz Roy in do jezera Torre, kjer se najbolj približaš Cerro Torreju po označeni poti, zatem se namreč začenja ledenik, op. p.) prehoditi v enem dnevu, se torej vrniti v Chalten in v njem prespati.«
Bermude in tekaški copati – pa na ledenik!
V Chalten sva se pripeljala z avtobusom (dobre tri ure) iz Calafateja ob jezeru Argentino, turističnega mesteca, obljudenega predvsem zaradi bližine znamenitega orjaškega ledenika Perita Morena. Vožnja po prazni cesti sredi prostrane pampe, ki si očitno nikoli zares ne opomore od dolge zime (visokega rastja domala ni), ne zahteva knjige v naročju; knjiga se piše za okni – neskončna barvita pokrajina, griči, hribi in gore, rjavi, oranžni, sivi …, jezera in reke. Voda neverjetno poživlja večidel osušeno pokrajino (na trekingih pa lajša hojo, saj je čista in pitna, tako da vode ni treba vleči s sabo iz doline). Sem in tja se pasejo ob cesti guanace (lame), mimo drsijo redke, osamljene kmetije, estancie …
V parku sva se zadržala šest dni – štiri sva bila na dveh dvodnevnih trekingih v hribovitem zaledju Chaltena: na že omenjenem Sendero al Fitz Roy, do jezer Sucia in višjega De los Tres, in zatem do jezera Electrico, ki ni več v parku; v kampu Los Troncos na poti, kjer imajo za spanje tudi lesene hiške, za prehod vzamejo nekaj deset pesosov; če spiš pri njih, si plačila oproščen.
V začetku februarja je bila v Chaltenu še glavna sezona (sezona je nekje od oktobra do konca marca, še aprila, potem se narava pogrezne v sneg, število prebivalcev, kakšnih tisoč jih je, pa se prepolovi); bala sva se, da se bova po hribih valila z na desetine drugimi pohodniki, toda – presenetljivo sva bila na poteh bolj ko ne sama, še zlasti na drugem trekingu, do Electrica in na Paso del Cuadrado. S prelaza, do katerega sva prvi dve uri pošteno grizla kolena, sta se v lepem dnevu dvigovala severna stena Fitz Roya in Cerro Torre precej drugačnega videza, manj ošiljenega, kakor ga večinoma »razstavljajo«. Globoko v kotanji pa razbrazdan ledenik z globokimi razpokami … Garibotti je sicer kritičen do po njegovem nepremišljenih prehodov ledenika. »Veliko ljudi ne ve, da je treba do prelaza del Cuadrado prečiti ledenik, in pogosto podcenjujejo nevarnosti. Gor se odpravijo v kratkih hlačah in tekaških copatih, brez vrvi ali drugega, potrebnega za reševanje ob morebitnem padcu v ledeniško razpoko!« Hm … Resda nimava vrvi, vendar pazljivo stopava po globokih in večkrat preverjenih sledeh v snegu … Pod njim prečiva živo rdeče zaobljene skale; zdijo se, dobesedno, zarjavele.
Izgubljena romantika
Naprej od jezera Electrico, tam, kjer naju ustavi deroč potok iz motnega jezera (in nad njim ledenika) Polone, pa hrepeneče zreva v temno skalovje in ledenik Marconi. Zadaj je neskončna belina. Agencije imajo v ponudbi tudi vodeni tedenski treking po večnem snegu in ledu (Ice cap), cena v eni od njih pa je 1500 ameriških dolarjev na udeleženca. Podati se sam v belo romantiko, četudi z ustrezno opremo, bi bila brez poznavanja terena in glede na nestabilno vreme prejkone norost.
Garibotti sicer meni, da za romantično doživetje patagonijske narave Chalten ni pravšnja izbira – razen ko je obiskovalcev manj, denimo oktobra in marca. »Drugače je bolje obiskati, denimo, nacionalni park Perito Moreno (prav tako pod Andi, malo više od Chaltena, op. p.) in druga manj oblegana območja.« A za prvi stik je bil Los Glaciares vendarle pravšnja izbira – z nebroj oblikami hribov in gora, jezeri, rekami in potoki vseh odtenkov modre barve, z nizkim posušenim rastjem in prostranimi gozdovi, grmečimi ledeniki; tudi za drugega, morda, še zlasti za pogled in doživetje ledeniškega objema …
Mateja Gruden besedilo Matej Lazar fotografije