Bojan Ambrožič: Letošnjega teka na Črno prst se nisem toliko udeležil iz športnih razlogov, kot iz tega da si malce zbistrim glavo od neprekinjenega laptopanja.
Vremenski obeti, za razliko od lani, niso bili najboljši. Kljub vsemu je vreme na koncu zdržalo.
Na letošnjem teku je spet manjkala vsa glavna konkurence, ker je bilo istočasno v Italiji svetovno prvenstvo v gorskem teku. Izmed najboljših tekačev se je tekme udeležil le Nejc Kuhar, ki ima (podobno kot jaz) o “gorskih” tekih, ki štejejo za svetovna in evropska prvenstva, svoje mnenje. Namreč vse te tekme so zelo položne in pravzaprav v ničemer več ne spominjajo na pravi gorski tek. Zato se Nejc svetovnega prvenstva ni hotel udeležiti, na tej tekmi na Črno prst pa je bil nesporni favorit.
Tek na Črno prst pa je eden redkih res pravih gorskih tekov v Sloveniji. Poleg tega ga skupaj veže še zelo lepa dolgoletna tradicija. Zato se ga gorski tekači vsako leto z veseljem udeležujemo.
Tokrat se nas je na štartu v Podbrdu zbralo okrog 80 tekačev. Začetni kilometer proti vasi Trtnik je bil kot običajno zelo hitro. Zanimivo pa je to da ni prvi potegnil Nejc Kuhar, ampak nekateri drugi tekači. Meni je bilo popolnoma jasno da nihče, razen Nejce, ne bo dolgo zdržal takega tempa. In res je že pred Trtnikom Nejc pobegnil vsem ostalim. Sam sem počasi uje glavnino in začel pridobivati na mestih, med tem ko je večina tekačev že močno popuščala.
Takoj za vasjo Trtnik je edin zelo strm klanec na progi. Iz taktičnih razlogov sem se odločil da ga bom prehodil. Takoj za tem pa se je proga nekoliko poravnala in ni bilo nobenega razmišljanja več o tem ali teči ali hoditi. Teči!
Že po nekaj minutah sem pobegnil vsem ostalim konkurentom (razen Nejcu, ki je bil že neulovljivo spredaj) in ostal popolnoma sam na progi. Za razliko od Ratitovca, kjer sem ves čas na vso moč trpel, sem celo začel uživati. Poleg tega mi je zelo ustrezala visoka stopnja vlažnosti v zraku v kombinaciji s precej nizkimi temperaturami.
Nad okrepčevalnico sem že mislil da je tekme že skoraj konec in da bom lahko brez večjih naporov prišel sam do cilja. Potem pa me je skorajda dohitel Klemen Triler. Res je neverjetno kako hitro se mu je uspelo tako dobro regenerirati od naporov teka po Slovenski planinski transverzali. Zanimivo pa je bilo to da je Klemen večino časa hitro hodil. Sam pa sem čisto ves čas tekel. Zato sem bil jaz nekoliko hitrejši na delu proge, kjer so bile serpentine. Takoj ko pa se je pojavila kakšna bližnjica, pa se mi je Klemen približal le na nekaj metrov zaostanka. Prepričan sem bil da je le še vprašanje časa kdaj me bo ujel.
Trenutno mi res ni jasno ali je moj slog gorskega teka čisto napačen in popolnoma neekonomičen glede na to da s tekom nisem prav nič hitrejši, kot Klemen s hitro hojo. Na drugi strani pa mi je popolnoma jasno da tudi še nisem regeneriran in sem še relativno daleč od maksimalne forme. Vseeno je meni tak konstanten tek zelo odgovarjal in me ni pretirano utrujal. Tik pod drugo lovsko okrepčevalnico je bila pot za trenutek spet nekoliko bolj skalnata, kar je zahtevalo nekaj več napora. Višje pa je pot postala spet zelo lepa in tek mi ni predstavljal nobenih težav več. Le videl nisem več najbolje, saj so se mi zaradi megle zarosila očala.
V cilj sem pritekel kot drugi s časom 55 min 15 s, daleč za zmagovalcem Nejcem Kuharjem. Nejc je znova opravil svoje delo več kot odlično, saj je z neverjetnim časom 49 min 41 s postal šele drugi tekač, ki je na Črno prst pritekel pod mejo 50 minut. Čestitke! Enako Klemenu Trilerju, ki je dokazal kako se je treba boriti in je za mojim časom zaostal le za 20 sekund.