Gore in ljudje: Dva izleta in trije gorski utrinki.
Smrekova draga
Voda. Okopam se v Cerkniškem jezeru med vožnjo pod goro.
Pot. Izberem ostrejši ritem koraka in hitrejši ritem srca.
Tihota. Skrivnost gorskega dneva se z mrakom skrije v gozd.
Mrak. Zmehčajo se obrisi gore obraza, zmehča se ris duše telesa.
Cilj. Zadnji metri poti so slavnostno krašeni s kresničkami.
Sobota. Izpolnim željo, se prebijem v globel, katerega ime nisem poznal.
Vročina. Veter in sonce gladita trave, lesketa se listje dreves.
Borovje. Divjad nima rok za razmikanje vej, torej grem zlahka naprej.
Fotografija. Uležem se med lepe rožice in zaležim se med njimi.
Lastovke. Ptice zarezujejo zrak. Oziram se, kje je rez venomer vzel veter.
Gora. Na njej še vedno lahko o sebi spoznam kaj novega ali kaj ponovim.
Dnevnik. Doma bom napisal: spomini so srečanja s samim seboj.
Končna postaja
Jutro. Vsak začetek je lahko lahek. Odgrnem veke in dan steče v oči.
Zajtrk. Samo nekaj malega pojem in pojdem na piknik.
Družba. Pripeljali se bodo iz cele Slovenije, jaz pridem s Snežnika.
Zastoj. V zadregi sem, jedilnica je polna čakajočih na štrukelj.
Tok. Prepustim se dogodkom in določim vmesne postaje.
Želja. Ada nam na telefonu razkazuje murko. Rad bi jo videl v živo.
Začetek. Čez vrh začenjam v dolino hoditi po voznem redu z zamudo.
Srečanje. V gozdu me nasprotni tok Ložanov preusmeri na lovsko pot.
Bistričani. Na jasi srečam skupino. Med njimi je Marko in pokaže mi murko.
Izumitelj. Nasproti pride podoba Vinka iz Pudoba, soustanovitelja K. Lož.
Žeja. Cestni ovinek do skritega snežniškega studenca je nujen.
Dopolnitev. Med vožnjo se ustavim pri očetu za dušno popotnico.
Avtocesta. Zaradi zamud na gori nisem postajal nervozen, zaradi zastoja zlahka.
Priprava. Predzadnjo postajo naredim za osvežitev kože in obleke doma.
Celost. V gorah je veliko prijetnih ljudi. Na pikniku, končni postaji, so taki prav vsi.
Dnevnik. Zapiskom o ljubezni do gora bi lahko dodal kakšen zapis o – ljubezni.
Primorska poje
Lhun. Črni pasji gost se ne imenuje Mlaj, luna bo v mlaju šele čez pet dni.
Severni rob. Spoznavam skalovje, ki ga pozna vsak okoliški gams.
Sobotna noč. Na temenu gore s hrbtom ocenjujem moč jugozahodnika.
Niso utrinki. Neprekinjeno bliskajo strele v ljubljansko kotlino.
Nedelja. Pet Primorcev kočo napolni z glasnimi glasovi.
Grom. Zunaj nekajkrat zagrmi, iz koče pa se čuje gromki smeh.
Huda ura. Snežnik se znajde v sodri, sodna noč nad Slovenijo pa je bila snoči.
Ledeno srebro. Sedmerim čudodelnim očkam se pridruži brez števila očes.
Kriki. Očnice jokajo in ječijo v nevihti, Primorci zapojo krepkeje.
Sonce. Zanos sveže svetlobe zanese pevce v smeri doline.
Mir. Na gori vse počiva, vse zajema svež zrak, vse to ponavljam za njimi.
Baterije. Poln vtisov sestopam skozi visoko travo, bogato z vodnimi kapljami.
Biti ali ne biti to kar smo, ni samo filozofsko vprašanje, ampak ljubezen do samega sebe, nas postavlja na tisto pot, da postanemo to kar smo in se odločimo v svoji notranjosti, da poti nazaj več ni. Saj stare stvari nas vračajo na staro pot, notranja ljubezen pa odpira tista vrata, ki si jih želimo v svojem srcu in v sebi najti pot notranjega razuma, ki nas bogati iz dneva v dan, na poti našega notranjega poguma. Ne ozirajte se nazaj, tam so izkušnje preteklosti, ki so že našle mesto v našem sprejemanju, odprite se novim iskušnjam in preizkušnjam, ki bogatijo naš notranji mir in nas ločujejo od preteklosti, ki lahko živi edino v našem spominu, ko je to potrebno, da ne ponavljamo več napak, ki nas vračajo na staro pot, oz. stari način življenja, ki pa smo ga že prerasli s svojo novo notranjo podobo in samopodobo novega dne. (Vzeto iz članka Sandija Dolinarja, Notranja samopodoba)
Iztok Snoj