Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Iztok Snoj 19.04.2009 07:30 1881 0

2. aprilska šola

Gore in ljudje: Gora ni nora. »Kdor je gor, ni nor.« Kolikokrat na leto si gor, komaj vsak deseti dan? »Približno.« Če bi število 'gor' podvojil ali celo potrojil, bi bil zato manj …? »Seveda bi bil manj dol.« Ampak ti hodiš zadnje čase v vmesni svet. »Kot se ponudi priložnost.«

Na Malo in malo naokoli

Lahko bi šel prvega. »Za malo planinsko šalo? V tvoji zavesti je verjetno med 1. aprilom in drugimi dnevi neka razlika.« Na primer? »1. aprila se zlažeš zavestno.« Koliko pa ti lažeš sebi? Misliš, da boš s hojo v gore rešil svet, ali rešuješ le sebe? »Ne morem reči, da je svet zato kaj boljši. Da bi bil sam boljši, več ko bi hodil v gore – to bi bilo preveč enostavno.« Kaj te je ponovno vleklo navzgor? »Ko sem bil med oblaki, med gorami, med dnevom in nočjo, tudi med dolinami, sem se z občutki stopil z naravo in se počutil 'med' samim seboj. Srce sem odprl za gore in v dolino odnesel košček biti narave.« Če je tako, kot praviš, zakaj se ne preseliš v hribe? »Zakaj ne bi raje doline vrnili Naravi?« Si nor? »Ne, sem bil gor.«

Kdo bi si želel na Veliko planino v dežju? »Skoraj bi se namenil na Menino, kjer so pred kratkim videli sveže medvedje sledi. In ne bi zavil proti Kranjskemu Raku.« Potem bi šel rakom ti žvižgat! Te ni zapeljala želja srečati medveda? »Želja ni bila odločilna. Spomnil sem se prvotnega namena. Če mi ne bi sestra Irena posodila avta, bi ne bil ne na Mali ne na Veliki.« Koliko te je namočilo? »Oblekel sem goro tesne hlače.« Reče se goreteks hlače. »Vem. Moje so bile za gore malo groteskne.« Se vreme ni izboljšalo? »Že začetne korake sem pogledal navzgor, v nebo. Kot bi se odprlo in dobil sem prvo sporočilo. Kapnilo mi je. Ko mi je kapnilo še v drugo (oko), sem vedel, da bom moker ko pes prvošolec.«

Kakšen pasma pa je to? »Med vožnjo proti Raku sem opazil zlato prinašalko, kako se je s travnate strmine spustila na cesto. Okoli vratu je imela zavezano rumeno trikotno ruto; take običajno nosijo prvošolci. Gledala je v avto, če sem ji slučajno poznan. Le od kod neki? Odprl sem šipo in spoznal sem Loro. Na naslednjem ovinku sem zagledal lastnika. Naključje: takoj sem prepoznal njegov glas. Z njegovo ženo se je prikazala še druga 'prvošolka', Varis. Bil je zanimiv zaplet v klepet in dober uvodnik v izlet.« Si šel tudi mimo doma na Mali planini, pogledat nemška ovčarja? »Planina je bila nenavadno nema. Na vsej planoti nisem srečal žive duše. Še oskrbnik je v tistem dežju poniknil v dolino. Pred vhodom je zalajal pes. Če bi ga šel pobožat, bi bil malo noR. Ron je bil, skoraj gotovo.«

Po kateri poti si šel? »Naravnost navzgor skozi smrekov gozd na Bukovec. Nadaljnjo smer proti Veliki pa mi je pokazala Marija Snežna.« Daj no. »Šlo je malo gor-dol v smeri lesene kapelice.« Misliš gor-nor. Si spet klical kakega Borisa? »Sem enega, čeprav ga zadnje čase več ne zaznam. Kar nekaj let po odhodu triintridesetletnega prijatelja s tega sveta se je zdelo, da je bil na en način še vedno prisoten in se javil s kakšnim nenavadnim dogodkom.« Misliš, da imaš stike z mrtvimi? »To ne. Vedeti pa ne morem, ali imajo oni stike z menoj.« V dežju vsaj nisi imel stikov z motornimi sankači. »Sem jih zato poslušal in vohal prejšnjo sredo.«

Nič ne vem o tem izletu. »Tako se je ujelo. Gore so utesnjevali jugozahodnikovi oblaki in izbral sem jugozahodno tesen. Šel sem skozi Konjsko dolino.« Nisem vedel, da gre tam pot. »Na zemljevidu je vrisana lovska varianta, a je ob strugi ni bilo videti. Ob njej se mi je nepričakovano do beder udrlo v napihano suho bukovo listje.« Kaj, če bi si zlomil nogo? »Take stvari ne smeš vzeti v poštev.« Gorska reševalna zveza svetuje, da pred turo napolniš telefon. »Da jih kar najlažje pokličemo.« Kaj si želel s tem reči? Kot vem, si imel napolnjeno baterijo. »Imel, le telefon je ostal tam, kjer se je polnil. Doma.« Kaj ni grozen občutek takole naokoli hoditi brez telefončka? »Sploh ne. Tudi divjad nima aparata, da bi v primeru nesreče poklicala lovsko družino.« Jasno, da ga nima, lovci bi jo šli rešit tako, da bi jo na koncu zašili!

Je šlo naprej gladko? »Če je šlo gladko? Ob strugi se je kot jajce okrogla skala gladko izvalila iz peščenega ležišča, ko sem stopil na njo. Takrat sem si rekel: dovolj je štorij. In res je šlo naprej gladko. Na koncu doline sem našel začetek lovske poti. Prijetno je vijugala v sivino višav. Ko sem prišel pod Gamsove streže, se je nenadoma dvignil oblačni pokrov. Rade volje sem stopil v strmino. V tihoti sem se po prstih približeval steni. Konice čevljev so v strmini držale dobro. Sren je na podplate učinkoval kot grob brusni papir. Na vmesnem travnatem delu v skalovju sem se prijemal za prijetno gladke šope in kmalu sem stopil na Poljanski rob.«

Mi lahko daš opis te poti? »Težko. Je dovolj drugih, ki znajo to bolje. Poleg tega ne iščem posnemovalcev.« V čem bi potem bralci našli smisel v tvojih izletih? »Poskušam. Če bi mi uspelo dobro opisati občutke.« Kaj naj bi z opisom občutij v primerjavi s pravim opisom poti? »Opisi poti so namenjeni temu, da skrbno gledamo v tla pred seboj. Okolico po takih opisih povečini opazujemo predvsem z namenom, da s poti ne bi zašli.« Si na planini srečal sankače? »Sem.« Si jim povedal, kar jim gre? »Morda vem na kakem področju nekaj več od njih, morebiti sem v nečem bolje osveščen. A samo zato, ker vem nekaj več, še ne pomeni, da sem boljši od njih. Sprašujem se, kako ljudi bolje osveščati, ne zgolj obveščati.«

Si obhodil Gradišče? »Tokrat ne. Iz doline Kamniške Bistrice je preko roba planine nenadoma splezal oblak in konec dneva porinil v mrak. Pri stanih na Veliki sem se nemudoma odpovedal najvišji točki in obrnil proti lesenemu domu. Tokrat je bil v njem pravi oskrbnik. Ob prvem obisku sem si mislil: to je moderen dom, z mlado oskrbnico, ki vse urejuje na prenosnem računalniku in s starejšo gospo verjetno poslujeta kar preko interneta. Potem se je izkazalo, da sta bili to vnukinja in babica.« Še dobro, da te oskrbnik ni poznal. Le kaj bi rekel? »A ti si tisti, je odvrnil takoj, ko sem ga vprašal po Borisu.« Sedaj te pa ne razumem več. Rekel si mi, da je Boris umrl že pred devetnajstimi leti. »Pa ne za tega!«

Verjetno se s srednjo generacijo nisi zaklepetal tako dolgo? »Zaradi motnjave sem lovil zadnji mrak. Malo me je skrbelo, če bom našel pot za Stahovico.« In pot v megli ti je spet pokazala Marija Snežna? »Marko mi je na dokaj enostaven način razložil in pokazal v smer, kjer naj med starim in novim stanom najdem rumeno-rdeče cestne kole, da me bodo usmerile za Stahovico. No, kasneje se je megla ponovno dvignila, skrb se je zdela odvečna. A sem bil vsaj zgodaj doma.« Si opazil kaj posebnega? »Navaden sneg. Pokril je vse ceste. Za nekaj mesecev je planino vrnil Naravi. Čeprav se nekateri s hrupno motorizacijo trudijo, da bi jo iztrgali nazaj v planinski neraj.«

Iztok Snoj