Polet, Maratonec - Jani Klemenčič: Tam, kjer Maroko meji na Alžirijo, na drugi strani zasneženega Atlasa, daleč od poblaznelega sveta in daleč od civilizacije.

To je tam, kjer ljudje ne vedo, kaj se dogaja po svetu, in živijo enako, kot so živeli včeraj, in enako bodo živeli tudi jutri. To je tam, kjer se razprostirajo največje maroške sipine, tam se je prejšnji teden končal najbolj nor maraton na svetu.
Maraton des Sables je tekaški Paris–Dakar.
To ni navaden maraton, to je boj s samim seboj, boj z bolečino, ki tukaj ne pozna meja in je vsak dan močnejša. Čeprav noge ne ubogajo več in gredo svojo pot, čeprav primanjkuje časa, da bi se lahko spočili, in čeprav misli v glavi niso več jasne, se boj najbolj norih maratoncev nadaljuje do zadnjega atoma moči. Na koncu je bila le peščica tistih, ki so izgubili boj s samim seboj, boj s puščavo, boj s soncem, ki je žgalo podnevi, in mrazom, ki je prebujal tekmovalce sredi noči.
Težko je verjeti vsem zgodbam tega maratona in če se ne bi osebno prepričal in doživel kanček te nore avanture, potem bi verjetno še danes zmajeval z glavo in igral nejevernega Tomaža. Prizori, ki sem jim bil priča v teh nekaj dneh, še dolgo, dolgo ne bodo odšli iz moje glave. Eurosport, ki je medijski pokrovitelj maratona sipin, pa tudi tisti, ki me je povabil v Maroko – že 24 let, od samega začetka –, je poskrbel, da smo si lahko čisto od blizu ogledali tek neverjetnih tekmovalcev. Dobesedno smo dihali z njimi, saj smo jih spremljali in šteli metre med zadnjo, 42 km dolgo etapo po maroški puščavi. Za nas na drugi strani, v velikih klimatiziranih džipih, helikopterjih in luksuznih šotorih, je bilo vse videti zelo enostavno.
Sredi puščave, tam, kjer razen peska in skal ni ničesar več, smo imeli res vse, kar smo si poželeli. Tekmovalci so bili prepuščeni sebi in svojim zmogljivostim.

Povodenj v puščavi
Na startu se je zbralo nekaj manj kot 900 tekačev iz 40 držav, ki so bili prepričani, da bo njihovo telo premagalo samo sebe. Tisti dan je iz neba sredi kamnito peščene puščave lilo kot iz škafa. Maraton bi skoraj splaval po vodi. Dobesedno. Ceste so iz ure v uro izginjale pod naraslo vodo. Enega izmed džipov je zalilo in odnesla ga je deroča voda. Šele naslednji dan so s strehe lahko rešili del nesramno drage komunikacijske opreme. Prvič v zgodovini bi se lahko zgodilo, da bi maraton odpadel, a sreča je bila vendarle namenjena organizatorjem. Start je bil prestavljen za dva dni. Odpovedali so prvo etapo. Trasa in cilj sta bila v tistih dneh ena bolj varovanih skrivnosti daleč naokoli. Čeprav so Maročani zelo prijazni in nasmejani ljudje, se vedno in povsod najdejo taki, ki v srcu slabo mislijo.
Kaj človeka sploh pripelje do tega, da se zavestno odloči, da bo en teden tekel in poleg tega nosil na hrbtu vse, kar potrebuje za preživetje? Enostavno si ni mogoče predstavljati, kako lahko človek preživi sredi puščave en teden s hrano v obliki praškov in še teče povrhu.
Teža nahrbtnika ne sme presegati 15 kilogramov. Del opreme je obvezen: spalna vreča, najmanj 2000 kalorij v različnih oblikah, kompas in signalna raketa, v najslabšem primeru, če se izgubiš. Voda je na voljo na kontrolnih točkah. Liter in pol je vsakih 15 kilometrov dobi tekmovalec. Na koncu etape si je prislužijo cele štiri litre in pol, ki pa jim le težko zadošča do naslednjega dneva.
Ker je količina vode omejena, je seveda vsaka misel na umivanje in tuširanje prepovedana. Umivanje je bolj podobno mačjemu lizanju in oblizovanju.
Rezervno oblačilo je imel malokdo, skoraj vsi pa so imeli bele kombinezone, narejene iz peresno lahkega materiala. Uporabljali so jih zvečer in ponoči, za gretje, saj je termometer včasih kazal samo nekaj stopinj nad ničlo. Počivali in spali so v šotorih v skupinah po osem. Ponoči, ko se je telo ohladilo, ko je prenehalo prebavljati, so se stiskali drug k drugemu kot mladi mucki, do so se vsaj malo pogreli. Šotor sploh ni bil šotor v pravem pomenu besede, bilo je črno blago, ki je prekrivalo šest v tla zapičenih kolov. Če seštejemo vse našteto, dobimo Maraton des Sables ali maraton norcev. Tekmovalcev ni motilo, da so o njih govorili kot o norcih; seveda o norcih v pozitivnem pomenu besede.

Narejeno v Sloveniji: Toni the tiger, heroj Tonček
Eden takih je prihajal iz Slovenije. Anton VencElj. Trgovski potnik iz Stične je dosanjal svoje sanje. Res, da se je najprej bolj navduševal nad relijem Pariz–Dakar, a ko je motor postavil v kot, so bile noge tiste, ki so ga nosile na vseh maratonih, kar jih je doslej pretekel. Še novembra je kazalo, da bodo njegove sanje spet izpuhtele, ko so mu organizatorji Maratona des Sables sporočili, da je kvota tekmovalcev izpolnjena, in so ga zavrnili. Načrti za letošnjo sezono so se mu porušili kot hišica iz kart, motivacijski števec je bil na minimumu, a še vedno dovolj visoko, da je pretekel na dan v povprečju 15 do 20 kilometrov. Tri mesece pred maratonom se je ta hišica iz kart spet začela postavljati, ko je izvedel, da bo vseeno lahko nastopil. Vsak teden je naredil 11 treningov. Veliko je tekel, v zadnjem mesecu tudi s 15-kilogramskim nahrbtnikom. Veliko je hodil na turno smuko, saj pravi, da je na snegu in pesku podobno; povsod se ti noge pogrezajo in tek postaja iz koraka v korak hujša mora. Ničesar ni hotel prepustiti naključju; v zadnjem tednu je želodec navajal samo na suho hrano, saj je vedel, da si drugega tam ne bo mogel privoščiti. Po zaslugi svojega prijatelja, ki je najboljši mesar v njegovih krajih, je imel s seboj nekaj zapakiranih in stisnjenih vrečic govejega pršuta, pripravljenih tako, da so zdržale nekaj dni.
Simpatični Dolenjec je bil v karavani zelo priljubljen. Čeprav je nastopil v Maroku prvič, si je hitro pridobil spoštovanje tekmecev. Tudi vzdevek, ki so mu ga prilepili stanovski kolegi v šotoru, je bil primeren temu: Toni the tiger! Sam sem mu dejal, da mi je bolj všeč heroj Tonček. Zveni bolj partizansko, bolj borbeno. In da je naš Tonček res pravi tiger in heroj hkrati, je pokazal v najdaljši, skoraj 92 kilometrov dolgi etapi, ko je s skupno desetega mesta napredoval na četrto.
»Veš, niti nisem vedel, da s tako lahkoto lahko tečem devet ur; zdaj bom večkrat pretekel 90 km, ko sem videl, kako dobro mi je šlo,« je za nasmehom in velikim zadovoljstvom hitel pripovedovati.
Doslej še nikoli v življenju ni v enem kosu opravil s tako razdaljo. Tisti najslabši, če se jim lahko sploh tako reče, so v cilj hodili tudi s 30-urnim zaostankom ali celo več. Tukaj res ni prostora za slabe, vsi, prav vsi, ki so odšteli 2650 evrov, kolikor je znašla prijavnina, so pravi borci. Nekateri so se prišli borit zgolj zaradi stave, drugi preizkušat same sebe, tretji so živeli samo za ta maraton.
Toni je iz kilometra v kilometer, iz etape v etapo bolj napredoval. Žuljev in črnih nohtov je bilo vsak dan več. Čeprav je za oskrbo in prvo pomoč skrbelo kar 40 zdravnikov, jim Toni ni preveč zaupal. Samo enkrat jim je zaupal svoje otekle in žuljave noge ter bil nad oskrbo razočaran. Dejal je, da sta dve zdravnici skoraj doktorirali na njegovih žuljih in se nikakor nista mogli odločiti, koliko žuljev naj mu predereta. Na koncu si jih sam predrl.
Vsak dan je odvrgel nekaj kilogramov, včasih samo dekagramov. Bolj ko se je bližal konec, bolj se je zavedal, česa vsega ne potrebuje. Startal je z enajstimi kilogrami na hrbtu, končal pa z zgolj štirimi. Ne nazadnje je bil prvič na takem tekmovanju in ni imel nobenih izkušenj. Niti sanjalo se mu ni, kako bo vse potekalo, v nasprotju z nekaterimi, ki so se preizkusili že devetič.

»Imaš kakšno pivo?«
Edini Slovenec na Maratonu des Sables doslej je v cilj zadnje etape pritekel osmi. V daljavi nekaj sto metrov pred ciljem sem zagledal modro barvo, počasi sem lahko razbral tudi številko 220. Ja, to je naš tiger, naš heroj. Res je, da je imel samo enega navijača, ampak ta je bil najglasnejši. Toni, Toni, Toni … to, Toni, to mi delaj. Vesel in nasmejan je bil, prav nič utrujeno ni deloval. Zanimalo me je, ali mu je uspelo obdržati skupno četrto mesto. Namesto odgovora, ki sem ga pričakoval, so bile njegove prve besede: »Imaš kakšno pivo?« Človek, ki je dobil to bitko, ki je pretekel več kot 200 kilometrov, ki ni užival normalne hrane ves teden, si je sredi ničesar zaželel pivo. Neumno sem se počutil, saj mu na žalost nisem mogel pomagati; Maroko in pivo bi šla sicer lepo skupaj – a je dežela narejena tako, da ne gresta. Vsaj v prvinskem delu dežele ne.
Po štirih urah, ko se je sonce že spuščalo za enega nizkih kamnitih hribčkov in ko smo končno izvedeli, da je odpovedana tudi zadnja etapa, so bili objavljeni uradni rezultati. Anton, Toni, Tonči, tiger, heroj je sodeloval na maratonu norcev prvič, v fotofinišu za dve minuti prehitel Maročana Atta Amarja in osvojil končno četrto mesto! V seštevku tričlanskih ekip pa je prispeval levji delež v ekipi Eurosporta in skupaj s Chuckom in Willyjem osvojil prvo mesto! Presenečen je bil, da so odpovedali zadnjo etapo zaradi utrujenosti tekmovalcev, saj bi sam lahko še tekel. Nekateri so se celo smejali in govorili, da so bolj kot oni sami utrujeni organizatorji.

Prave barve
Pogled na njih pa je razkrival drugačno, resnično sliko. Večina jih je bila videti kakor ranjenci iz druge svetovne vojne in niso hodili normalno. Hoja je bila podobna šepanju, eni so se komaj premikali, spet drugi so imeli noge čisto otekle in povite. Tisti z največjimi bolečinami so uporabljali za hojo palice, nekateri celo bergle.
Naslednji dan, ko smo se vrnili v drugače ponoreli svet, v civilizacijo, sva po podelitvi sedela ob pivu. Še bolj kakor on jaz nisem dojel njegovega rezultata. Ko sem ga vprašal o denarni nagradi, mi je tako kot neštetokrat odgovoril, kot da ga to sploh ne zadeva, da ne ve točno, koliko bo dobil. Zdi se mu, da si bo s Chukom in Willyjem razdelil 3500 evrov za ekipno zmago. Vsaj nekaj evrov se mu bo povrnilo, saj je za teden žuljavih nog, suhe hrane, utrujenih in neprespanih noči iz lastnega žepa odštel nekaj več kot 4000 evrov. Za četrto mesto v skupni razvrstitvi jih je dobil petsto, na žalost samo na papirju. Petsto evrov bonusa za prihodnje leto, ki mu jih bodo odšteli od prijavnine, če se bo seveda še enkrat prijavil na maraton norcev.
Počasi, z užitkom je delal velike požirke piva in se nastavljal sončnim žarkom. Ni se mazal s sončno kremo, da bi si zavaroval kožo pred soncem tako kot prej vsak dan. Hotel je, da ga sonce vsaj malo opeče, da se bo vsaj po nečem videlo, da je bil v Maroku.