Anapurna - Maurice Herzog:  Prvi svit naju najde, ko krčevito podpirava šotorski drog v najinem šotoru v taborišču V.

Veter pomalem ponehava. Ko sine dan, se popolnoma poleže. Vsak gib zahteva resničnega heroizma. Obupano preizkušam, da bi odrinil mehko ledeno gmoto, ki me duši. Misli imam tope. Vsako premišljanje me stane truda. Niti beseda ne pade med nama.
Kako negostoljuben kraj! Nama, ki sva ga obiskala, bo zapustil enega najneprijetnejših spominov v najinem življenju.
Le eno nama je v mislih: da ga čim prej zapustiva. A za odhod je še prezgodaj, treba bo počakati prvih sončnih žarkov.
5,30 min. Nemogoče, da bi še naprej vztrajala v tem peklu.
»Pojdiva, Biscante! Tu ne vzdržim niti minute več!«
»Da. Pojdiva!«
Kateri od naju bo imel moči, da pripravi čaj? Čeprav misel le počasi deluje, si zamislim vse kretnje, ki bi se naj naredile. Nobeden se ne gane. Tem slabše! Bo šlo pač tudi brez tega.
Saj nama je že dovolj težko skobacati se iz spalnih vreč in potegniti iz njih čevlje, ki so popolnoma trdi. Z velikim trudom jih obujeva. Gibi naju spravijo čisto ob sapo. Dušiva se. Gamaše so trde.
Posreči se mi, da raztegnem trakove. Lachenalu ne uspe. Sedaj pa k nahrbtnikoma.
»Menda ne vrvi, Biscante, kaj?«
»Ni treba,« odvrne LachenaI lakonično.
En kilogram prihranjen.
Spustim. v nahrbtnik tubo zgoščenega mleka, nekaj nugatov, par kratkih nogavic ... nikoli ne veš! V primeru potrebe bi lahko služile za kapo. Trenutno pa sem vtaknil vanje ročno lekarno. Foca je »opremljen črno-belo«, v rezervi pa imam film. Iz dna spalne vreče potegnem kamero. Navijem jo in poizkušam, da bi tekla na prazno. Malo zaškrta, potem pa se ustavi in se ne premakne.
»Pač nimava sreče ... In to zdaj, ko sva jo spravila do sem!« reče Lachenal.
Zaradi prehudega mraza nocojšnje noči je aparat zamrznil celo v spalni vreči, kljub vsej Ichacovi opreznosti, ki ga je bil namazal s specialnimi mazili. Težkega srca, saj sem si bil trdno zabičal, da ga ponesem na vrh, ga pustim v taborišču. Film bi imeli tedaj le do 7500m.
Zlezeva iz šotora in si priveževa dereze. Obdržala jih bova ves dan. Oblekla sva kar največ mogoče, najina nahrbtnika pa sta zelo lahka.
Ob 6. uri se odpraviva, srečna, da puščava ta moreči kraj za seboj. Zelo lepo je, pa tudi zelo mrzlo. Izredno lahke dereze grizejo globoko v silno strme plošče ledu in zmrzlega snega, čez katere morava najprej.
Nato pa postane pobočje manj strmo in bolj enakomerno. Včasih trd sneg drži, drugič pa se udirava v mehak pršič, zaradi česar je napredovanje zelo utrudljivo. Često se ustavljava, ne da bi spregovorila besedo. Izmenoma hodiva spredaj in delava pot. Zaprla sva se vsa:k v svoj notranji svet. Ne zaupam svoji misli, iki deluje zelo počasi; popolnoma se zavedam oslabelega stanja svojega intelekta. Če misliš vedno samo eno, je udobno in tudi bolj varno. Temperatura je zelo nizka. Mraz sili do kosti. Kljub specialnim puhastim oblačilom se nama zdi, da sva gola. Med postanki krepko cepetava z nogami. Lachenal celo sezuje čevelj, ki ga nekoliko tišči: boji se, da mu ne bi zmrznile noge.
»Nočem, da bi se mi zgodilo kot Lambertu!« pravi.
Medtem ko se on krepko drgne, ogledujem gore naokrog. Že sva nad vsemi, razen nad daljnim Dhaulagirijem. Zamotani in razgibani relief teh gora, ki so nam po številnih in napornih raziskovanjih postale že domače, leži ob najinih nogah.
Hoja izčrpava. Sleherni korak je zmaga volje. Dohiti naju sonce. Pozdraviva njegov prihod s tem, da narediva po tolikih drugih še en postanek. Lachenal vedno bolj toži nad svojimi nogami.
»Ničesar več ne občutim ... « stoka. »Začenjajo mi zmrzovati.«
Znova se sezuje. Sedaj me res skrbi: dobro se zavedam nevarnosti, ki nama grozi in iz skušnje vem, kako potuhnjeno in naglo nastopi zmrznjenje, če se dovolj ne pazi. Tudi moj tovariš se v tem prav nič ne vara:
»Tvegava, da nama zmrznejo noge! ... Meniš, da se to izplača?«
Vznemirjen sem. Ker sem odgovoren, moram misliti in gledati najprej za druge. Nevarnost nedvomno obstoji. Mar odtehta Anapurna tako tveganje? To je vprašanje, ki vstaja v meni in me muči.
Lachenal si je spet zavezal čevlje. Znova z muko »tlačiva« sneg. Ledenik Srp, ki se ves koplje v svetlobi, leži v celoti odkrit pred najinimi očmi.
Pot poševno navzgor je še zelo dolga in ta stena ... mar bova našla kak prehod?
V noge me zebe kakor Lachenala. Nenehoma, celo med hojo, gibljem s prsti na nogi. Neobčutljivi so, toda to se mi je v gorah že često primerilo: moraš samo vztrajati, da obdržiš kroženje krvi.
Lachenal se mi zdi kot duh, ki živi sam zase; jaz pa zase. Napor je sedaj - čudna stvar - manjši kot spodaj. Je mar upanje tisto, ki nama daje krila? Sneg slepi celo skozi očala, sonce sije naravnost na led. Že sva nad omotico vzbujajočimi grebeni, ki padajo v brezdanjo globino.
Spodaj, globoko tam spodaj, so ledeniki čisto majčkeni. Domači nam vršaci štrlijo kot puščice visoko v nebo.
Nenadoma me Lachenal pograbi za roko:
»Če se vrnem, kaj storiš?«
V preblisku se zvrsti mimo mojih oči cel svet slik: dnevi hoje v žgoči vročini, hude plezarije, izjemni napori vseh v boju za goro, vsakodnevno herojstvo tovarišev pri postavljanju, urejanju taborišč ... Sedaj smo tik pred ciljem! V eni uri, mogoče dveh ... bo vse dobljena! In zdaj naj bi odnehali?
To ni mogoče.
Vse v meni se upre. Odločen sem, brezpogojno odločen!
Danes gre za ideal. Nič ni dovolj veliko.
Jasno zveni glas:
»Šel bom naprej sam!«
Šel bom sam.
Če bi se rad vrnil, mu ne morem braniti. Izbirati mora popolnoma svobodno.
Moj tovariš je potreboval le to potrditev volje. Niti najmanj ni izgubil poguma, previdnost sama, neposredna nevarnost sta mu narekovali te besede. Brez omahovanja vzklikne:
»Torej grem s teboj!«
Kocka je padla.
Nemira ni več. Prevzel sem nase odgovornost. Nič več naju ne ovira na poti do vrha.
Teh nekaj besed med Lachenalom in menoj je psihološko spremenilo položaj .
Sedaj sva brata.
Čutim, da me je zgrabilo nekaj novega, nenavadnega. Prevzemajo me živa, čudna občutja, kakršnih nisem imel še nikoli doslej v gorah.
V tem, kako dojemam svojega tovariša in vse, kar me obdaja, je nekaj neresničnega ... V svoji notranjosti se smehljam nad najinimi bednimi napori. Od zunaj se opazujem, ko delam tiste vedno enake gibe. Toda muka je izpuhtela, kakor da ni več težnosti. Ta prozorna krajina, ponujajoča se v vsej čistosti, ni moja gora.
To je gora mojih sanj.
Neskončno sem ganjen ob čarobni lepoti snega, ki se blesti na soncu in obsipava sleherno skalo. Prozornost vsega je nenavadna. V kristalnem vesolju sem. Zvoki se komaj slišijo. Ozračje je kakor iz vate.
Vsega me napolnjuje radost, ki je ne morem izraziti. Vse je tako novo in tako nenavadno!
To ni tura, kakor sem jih delal v Alpah, kjer čutiš voljo za seboj, ljudi, ki zanje podzavestno veš, in hiše, ki jih lahko vidiš, če se obrneš.
To ni tako.
Neznanska zareza me loči od sveta. Gibljem se v povsem drugi deželi: pusti, brez življenja, okamneli. V fantastični deželi, kjer prisotnost človeka ni bila niti predvidena niti mogoče zaželena. Kršiva neko prepoved, ne ozirava se na odklonitev, in vendar se dvigava brez sleherne bojazni. Pomisliti moram na slovito lestev Tereze Avilske. Prsti grabijo za moje srce ...
Mar deli Lachenal vsa ta občutja? Bliža se vršni greben. Prideva na vznožje velike končne stene. Njen naklon je zelo, hud. Iz snega gledajo skale.
»Ozebnik ... !«
Kretnja s prstom.
Eden od naju šepne drugemu ključ od stene. Zadnja zapreka!
»Ah! ... Kakšna sreča!«
Ozebnik v pečini je strm, toda uporaben.
»Naprej!«
S kretnjo izrazi Lachenal, da soglaša. Pozno je, prav gotovo že poldan proč. Izgubil sem občutek za čas: zdi se mi, da sem odšel šele pred nekaj minutami.
Nebo je še vedno modro kot safir. S skrajno težavo se drživa desne in se izogibljeva skal, ker zaradi derez rajši uporabljava snežne partije. Kmalu stopi noga v končni ozebnik. Zelo je strm … trenutek se obotavljava.
Ali nama bo ostalo dovolj moči; da premagava to zadnjo oviro?
K sreči je sneg trd. Le s trdimi stopinjami in z derezami se obdrživa. Vsak napačen gib bi bil usoden. Za roke ni treba sekati oprimkov: cepin, ki ga zasadiva kar najdlje mogoče, služi kot sidro.
Lachenal hodi čudovito. Kakšno nasprotje od prvih dni! Tukaj se muči, toda napreduje. Ko kdaj pa kdaj pogledava navzgor, vidiva nad seboj le ozebnik, ne da bi dobro vedela, kaj naju čaka zgoraj.
Najbrž greben.
Toda kje je vrh? Na levi ali na desni?
Greva drug za drugim in se ustavljava pri vsakem koraku. Na cepinih leže poizkušava priti spet do sape in pomiriti srce, ki tolče, kot bi hotelo počiti.
Sedaj čutiva, da sva tam. Nobena težava naju ne more ustaviti. Nič ni potrebno posvetovanje, nobeden ne bere v pogledu tovariša drugega kot le trdno odločitev. Majhen ovinek v levo, še nekaj korakov ... Vršni greben se neopazno bliža. Obiti je treba le nekaj skalnatih blokov. Potegujeva se kvišku, kakor pač moreva. Ali je mogoče? ...
Zares! Silovit veter udari v naju!
Sva … na Anapurni.
8075 metrov.
Neizrečeno veselje napolni najini srci.
»Ah, ostali! . . . Če bi vedeli!«
Če bi vsi vedeli!
Vrh je greben iz samega ledu v obliki napušča.
Strahotni prepadi na oni strani so brez dna. Stene padajo naravnost pod najinimi nogami Kaj podobnega pač ne najdeš na nobeni drugi gori na svetu.
Oblaki plovejo v polovični višini. Zakrivajo ljubko in rodovitno dolino Pokhara, 7000 metrov spodaj. Nad njimi: nič!
Poslanstvo je izpolnjeno. Toda zgodilo se je še nekaj mnogo večjega. Kako lépo bo poslej življenje!
Nedoumljivo je tako nenadoma uresničiti svoj ideal, obenem pa zadovoljiti samega sebe.
V grlu me stiska od ganotja. Še nikoli nisem okusil niti tako velike niti tako čiste radosti.
Ta rjavi kamen, najvišji od vseh, ta greben ledu ... sta mar onadva cilj enega celega življenja? Gre li za poslednjo mejo ponosa?
»No, greva dol?«
Lachenal me pocuka. Kaj občuti on? Ne vem. Ali misli, da je pravkar napravil turo, kakršne so v Alpah? Morda meni, da je treba sedaj kar tako meni nič tebi nič sestopiti?
»Trenutek, da naredim nekaj posnetkov.«
»Pohiti!«
Mrzlično brskam po svojem nahrbtniku, izvlečem fotografski aparat in vzamem francosko zastavico, ki je zlezla na dno, ter banderca. Nedvomno samo kretnje, so pa več kot simboli: izraz globoko vdanih misli. Koščke blaga, ki so se v nahrbtnikih umazali od znoja ali hrane, privežem na toporišče svojega cepina, edini drog, ki mi je na razpolago.
Nato naravnam aparat na razdaljo do Lachenala.
»Čuj, ali hočeš pritisniti?«
»Daj sem ... napravi hitro!« de Lachenal.
Naredi več posnetkov, potem pa mi vrne aparat. Vložim barvni film in vse skupaj ponoviva,da bi za gotovo lahko ponesla s seboj nekaj spominov, ki nama bodo nekoč zelo dragi.
»Menda nisi ob pamet?« mi reče Lachenal. »Prav nič ne smeva izgubljati časa. Pri priči je treba dol!«
Pogledam okoli sebe: res, vreme ni več tako bajno lepo, kot je bilo zjutraj. Tovariš postaja nestrpen:
»Dol morava!«
Prav ima. To je reakcija hribovca, ki pozna svoje kraljestvo.
Vendar pa se ne morem privaditi misli, da sva zmagala. Zdi se mi neverjetno, da gazim po tem snegu.
Možica tu ni mogoče postaviti: ni kamnov, vse je ledeno.
Lachenal cepeta z nogama: čuti, da zmrzujeta. Tudi jaz! Toda nič se ne menim za to. Najvišji vrh, ki je bil kdaj zavzet! Pod najinimi nogami je!
Naši predhodniki v teh visokih gorah se mi zvrste v mislih: Mummery, Mallory in Irvine, Bauer, Welzenbach, Tilman, Shipton ... Koliko jih je mrtvih, koliko jih je našlo v teh gorah konec, ki bi si lepšega ne mogli želeti?
Ponižnost se pridruži mojemu veselju. Ni samo naveza tista, ki je danes zavzela Anapurno, za to zmago ima zasluge celotno moštvo. Mislim na vse tovariše po taboriščih, po strminah pod najinimi nogami in zavedam se, da gre hvala njihovim naporom, njihovim žrtvam, da sva midva danes uspela. So trenutki, ko se najraznovrstnejši dogodki urede, zgoste in stopijo pred oči v vsej jasnosti: tako tudi tisti nepremagljivi gon, ki je vodil našo ekipo sem.
Druga za drugo se prikazujejo podobe v moji glavi ...
Chamoniška dolina, kjer sem preživel najlepše urice svoje mladosti, Mont Blanc, ki je naredil name tak vtis! Ko sem še kot otrok gledal, kako so se vračali »tisti z Mont Blanca«, sem opazil na njih nekak nenavaden izraz, v očeh jim je žarel čuden ogenj.
»Dajmo, naravnost dol!« kriči Lachenal.
Že je zavezal nahrbtnik in se pripravlja za sestop. Iz žepa potegnem višinomer: 8500. Nasmehnem se ... Pogoltnem malo zgoščenega mleka, tuba, ki bo edina sled najinega prihoda, sem, pa pustim ... Zadrgnem nahrbtnik, nadenem rokavice, naočnike, pograbim cepin; še en pogled naokrog... in tudi sam se poženem po strmini navzdol. Preden izginem v ozebniku, velja še poslednji pogled vrhu, ki bo poslej vse naše veselje in vsa naša tolažba.
Lachenal je že daleč spodaj; sedaj je dosegel spodnji rob ozebnika.
Zaženem se po njegovih sledeh.
Hitim kar le morem, toda teren je silno nevaren. Pri vsaki stopinji se bojiš, da se zruši sneg pod težo telesa. Lacnenal je že na veliki diagonali. Hodi z naglico, ki mu je ne bi prisodil. Na meni je vrsta, da prečkam predel, kjer se menjata skala in sneg. Končno sem pod steno! Hitel sem in sem ves zasopel. Odvežem nahrbtnik. Kaj hočem? Ne vem. Nenadoma ...
» Joj! Rokavice!«
Predno se utegnem skloniti, jih že vidim, kako drse in se vrte ... Nese jih naravnost po strmini navzdol ... Stojim ko vkopan in jih gledam, kako počasi izginjajo in nič ne kaže, da se bodo ustavile. Gibanje teh rokavic se vtisne v mojo dušo kot nekaj neogibnega, dokončnega, proti čemur ne morem nič! To ima lahko hude posledice.
Kaj storiti?
»Le hitro v taborišče V!«
Rébuffat in Terray morata biti že tam. Moj nemir se razblini ko po čudežu. Le še eno misel imam: doseči taborišče. Niti za hip ne pomislim na to, da bi vzel iz nahrbtnika kratke nogavice, ki jih imam vedno s seboj kot rezervo za podobne primere; poženem se navzdol in poskušam dohiteti Lachenala. Ko sva bila na vrhu, je bila ura 14; odšla sva bila ob 6. uri. Moram se prepričati, kajti za čas nimam nobenega občutka več. Zdi se mi, da tečem, dejansko pa hodim z običajnim, morebiti celo počasnim korakom. Neprestano se ustavljam, da lovim sapo. Sedaj so oblaki zastrli nebo. Vse je postalo sivo, skoraj umazano. Dvigne se leden veter, ki ne obeta nič dobrega. Naprej! Toda kje je Lachenal? In jaz sem mislil, da ni posebno v formi! Vidim ga najmanj dve sto metrov pred sabo,. Prav nič se ne bo ustavil.
Oblaki se goste in se spuste na naju; veter piha močneje, vendarle zaradi mraza nič ne trpim. Ali mi ta sestop poživlja kroženje krvi?
Bom mar našel v megli šotore?
Stalno gledam na pečino v obliki ptičega kljuna, ki štrli nad taboriščem. Pomalem izgine v oblakih, toda k sreči razločim spodaj suličasto skalno žilo. Če se megla še zgosti, jo bom ubral naravnost proti grebenu, Šel bom ob njem in tako nujno naletel na šotor.
Lachenal za trenutek izgine, potem pa postane megla tako gosta, da ga ne zagledam več. Hodim kar najhitreje morem in kolikor mi dopušča sapa.
Pobočje postaja bolj strmo; plošče živega ledu tu in tam nadomeste enakomerni sneg. Dober znak! Bližam se taborišču. Kako težko se orientiraš v gosti megli! Smer ohranjam po črti največje strmine. Teren postaja težaven; s pomočjo derez sestopam naravnost navzdol po stenah živega ledu.
Lise ... Še nekaj korakov ... Res je tu taborišče, toda z dvema šotoroma!
Rébuffat in Terray sta torej prišla. Kakšna sreča! Povedal jima bom, da sva zmagala, da prihajava z vrha. Kakšno bo njuno veselje!
Tu sem! Prihajam od zgoraj. Šotora gledata drug proti drugemu. Ploščad je podaljšana, vhoda si ležita nasproti. Zadenem se ob napeljano vrv prvega šotora. Notri se nekaj zgane, slišali so me. Tu je Rébuffat. Prikaže se tudi Terrayeva glava ...
»Dobljeno je! Prihajava z Anapurne!« ...