Obvestila PZS - Franci Ekar: je bilo v Gmündu, 16. in 17 . oktobra 2010
V letu 1965 se je v Beljaku uresničila in utemeljila pobuda, da se oblikuje in ustanovi t. i. planinska prijateljska koordinacija in sodelovanje planincev na območju Alp, to je mejne gorske soseščine Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp.
Neposredni pobudniki za ustanovitev te aktualne planinske meddržavne skupnosti so bile izjemno velike, napredne in zaslužne planinsko gorske osebnosti iz Slovenije dr. Miha Potočnik, Avstrije Karl Kuhar in iz Gorice Mario Lazza.
V obdobju 46. let neprekinjenega delovanja in aktivnega delovnega planinsko sosedskega druženja se je izvedlo veliko pomembnih in za planinstvo aktualnih posvetov, predavanj, referatov, ki so se nanašali na varovanja in prizadevanja za ohranjanja gorskega sveta. Tako je nastala tudi izjemno »imenitna« visokogorska tematska pot na področju treh dežel, imenovana »Pot prijateljstva«. Aktivno so se aktivirala tudi sodelovanja na področju dela in delovanje mladih, planinskega izletništva, gorskega reševanja, alpinizma, planinsko kulturnih področij, planinskih poti, založništva, kulture, glasbe. Pri tem pa je pomembno, da je bil vseskozi prisoten in izvajan spoštljiv odnos do različnosti narodov in govornih področij. Tudi do slovenskih manjšin, slovenskega jezika in slovenskih planinskih društev v zamejstvu. Izkazovana je bila, kot pozitivna pozornost in upoštevanje. Vsekakor pa je primer odličnosti dr. Julius Kugy še vedno aktualen in prisoten, kot »last« in osebnost vseh treh narodov: Slovencev, Avstrijcev in Italijanov, ki še vedno pooseblja potrebe medsebojnega spoštovanja, ohranjanje gorskih in krajinskih imen v izvirnikih, ter prijateljevanja in delovno strokovna planinska sodelovanja.
Letošnjega 46. srečanja Treh dežel se je udeležila tudi slovenska delegacija pod vodstvom Francija Ekarja, ki se je leta 1965 udeležil ustanovnega srečanja »planincev treh dežel«, ki je potekalo v Beljaku. Na letošnjem srečanju je Franci Ekar še posebej poudaril, da so nas državne meje nekdaj zelo kruto in boleče ločevale, administrativno in zakonsko omejevale pri obiskovanjih mejnih gorskih območij, vzponov na gore in planinske vrhove. 20. decembra 2007 se je zgodilo največje »predbožično« darilo, »šengen« in s tem zagotovljena svoboda gibanja tudi v gorskem svetu. Odstranjene so bile mejne table, ki so nas skoraj pol stoletja opozarjale, da je gibanje omejeno in prepovedano. Odstranitev teh tabel smo ne glede na adventno - božični čas in trdo zimo opravili tudi visoko v gorah še isti dan, ko je nam je bilo to sporočeno in dovoljeno.
Tako so sedanje državne meje postale v novem tri tisočletju, spet mostovi prijateljstva zbliževanja sosedov. S tem je razživelo osebno človekovo izžarevanja zadovoljstev, svobode in prostosti gibanja ter sproščena govorica v narodnem jeziku, za človeka in tudi za planinca izjemna vrednota in veselje.
Na letošnjem 46. srečanju planincev, članov PD iz meddruštvenih odborov planinskih društev Koroške, Posočja, Gorenjske in Slovenskega planinskega društva Celovec se je v slovenski delegaciji zbralo 15 slovenskih planink in planincev. Na srečanju se je zbralo okoli 70 udeležencev. Srečanje je bilo v starem zgodovinskem mestu Gmündu, ki ga obkrožajo visoke gorate skupine in vrhovi. Mesto Gmünd je znamenito urejeno mesto kulture in glasbe in inovativnosti.
Letošnja glavna strokovna tematika je bila predstavitev avstrijskega projekta, raziskave in znanstvene študije o » hribovski vasi«, katero je predstavila Christina Schwann iz oddelka za prostorsko planiranje, načrtovanje in varstvo narave. Ta projekt je nastal na pobudo avstrijskega »Alpenvereina« v sodelovanju s stalnim sekretariatom Alpske konvencije in z Ministrstvom za kmetijstvo, ki je preskrbelo tudi financiranje projekta v vrednosti 700.000 EUR. V raziskovanje in izdelavo predlogov na osnovi ugotovitev, kako definirati in standardizirati status »hribovske vasi«, so se aktivno vključevale gorske občine, deželne institucije in tudi pomoči iz EU skladov za sofinanciranja.
Gorska hribovska vas, naselja, kjer so izhodišča za planinske ture, vzpone v vseh letih časih vse bolj potrebujejo določene pomoči in sodelovanja za ohranja gorske vasi in njenega izgleda. Smisel strokovnega razvoja poteka v smereh, da se ohrani , kar najbolj prvobitnost, originalnost vasi in da se zaustavi demografske ogroženosti. Monopol v taki vasi je, človek domačin, katerega je potrebno izobraziti z sodobnimi znanji, sistemi in tehnologijami ekonomsko tržnimi izhodišči. Upoštevati je odnos do preteklosti, kulturne in naravne dediščine, tradicionalnosti in seveda tudi prepotrebne pripadnosti kraju. Zagotoviti je potrebno, da se kraj ne proda in izgubi v sistemu »mega« turistično smučarske industrije. V izjemno obširni in veliki gorski površini se tako standardiziralo že 17 tako imenovanih »hribovskih vasi«. Na srečanju so Italijani iz Julijsko Furlanske krajine predstavili svoja ukrepanja za ohranitev razpoznavnosti še vedno gorsko razpoznavnih vasi, o funkciji razpršenosti »hotela«, zaselkov in tradicionalno zna čilnih dogodkov, prireditev, ki se jih še vedno slavi in vrši na prvobiten izviren način. Predstavili in orisali so še celovit primer hribovske vasi Sauris iz Karnijskih Alp.
Slovenci smo predstavili še vedno izvirna gorska okolja iz Kamniško-Savinjskih Alp. Predstavljene so bile Solčava in Jezersko, katere je zelo čustveno in profesionalno predstavil Davo Karničar. Jure Černič iz Bovca je slikovito predstavil trentarska prizadevanja in vrednote biserov iz teh še popolnoma prvobitnih Krajev Zadnjice, Lepene, Zahodnih Julijcev. Miro Eržen je prikazal stanje in razvojne možnosti Dovjega in Mojstrane, vasi ki je v senci turistično smučarske industrije Kranjske Gore, kot tudi integralne povezave »hribovko naselje« kot izhodišče v tri doline Krma in Vrat, kot vključen v edini nacionalni park in planinsko muzejsko dejavnost. Slovenska predstavitev je bila aktualna in pozitivno odmevna. Primerjave z avstrijsko državno ureditvijo in slovensko niso možne ne primerljive, kajti v Sloveniji je za planinstvo zadolženo resorno športno ministrstvo in praktično z ministrstvom za kmetijstvo ni ustvarjenih nobenih sodelovanj. Ministrstvo za okolje je do planinstva bolj teoretično in dokaj pasivno. V Avstriji velika večina področij, ki jih pri nas pokriva ministrstvo za okolje zajetih v sklopu ministrstva za kmetijstvo.
Domačini pa so predstavili projekt hribovke vasi Mallnitz in enak projekt iz področja narodnega parka doline Malta. Slovenci smo se tokrat kar temeljito pripravili, kajti projekt o »hribovski vasi« nam je bil še nepoznan, zato smo pred tem srečanjem pripravili informativno predavanje s strani dr. Igorja Robleka iz Alpske konvencije, ki nam je predstavili avstrijske poglede prizadevanja za ohranitev originalnosti gorske vasi, ki naj bi poleg razpoznavnosti in zgleda tudi tržno zanimivo, predvsem za mlade »podjetnike«, kateri naj bi v gorski vasi imeli na voljo tudi gorskega vodnika, učitelja smučanja, kolesarskega vodnika. Napisano mora imeti tudi zgodovino o kraju in gorah.
Vsaka gorska vas mora imeti svoje junake, maskote, tako kot smo se mi izpostavili in ponašali z Davom Karničarjem, alpinistom in svetovnim ski ekstremnim alpinističnim smučarjem in smučarjem, ki je smučal z najvišjih vrhov z vseh celin in vrha Everesta. To je zelo privlačno za obiskovalce in za kraj. Poiskati je potrebno znamenitosti in posebnosti kraja, zmagovalce, rekorderje svetovnih razsežnosti in druge pomembne ljudi, ki nekaj pomenijo v kraju. Naslednji dan srečanja, v nedeljo 17. oktobra, je bilo slabo vreme in je odpadel načrtovani vzpon na goro Stubeck. Organizatorji so udeležencem razkazali zgodovinske znamenitosti mesta Gmünd in narodni park v dolini Malta. Zaključni del srečanja je bil v planinski koči na višini 680 m n.v. »Frido Kordon«, kjer so nas s planinskim kosilom pogostili domači planinci iz sekcije OAV Gmünd, katere vodi tudi Slovencem poznani alpinist, smučar, gorski reševalec mag. Hans Jury.
Naslednje 47. srečanje planincev Treh dežel bo v Julijsko-Furlanski krajini, na katerega smo bili s strani organizatorja prisrčno vabljeni.
V razpravi članov naše delegacije so bile dane mnenja in pobude, da naj bi se organiziralo in izvajalo tako srečanje na nivoju meddruštvenih odborov in tistih PD, ki neposredno mejijo na področja državnih mej in na ta okolja. Seveda se pri nas pojavljajo vprašanja glede financiranja teh srečanj. Pri nas v Sloveniji so planinska društva (PD) vse bolj okvirjena v občinske meje in tudi od takih dogodkov se župani in občine kaj rade distancirajo. MDO niso pravne osebe, da bi se lahko prijavljali na razpise, za zbiranje finančnih sredstev in nima svojega računa. Vse to izpolnjuje Planinska zveza, ki pa hoče imeti skupni primerjalni imenovalec z velikimi glavnimi društvi, zvezami v tujini in ne s sekcijami. Tudi na teh srečanjih se je vedno opazilo, da je bil največkrat prisoten le predsednik PZS; iz CAI in OEAV pa predsednikov praktično ni bilo nikdar. Tudi letos sta pozdrave in opravičila zaradi odsotnosti in zasedenosti poslala predsednik PZS in predsednik CAI. Naše mnenje pa je, da si Slovenija ne more in ne sme privoščiti, da bi prekinila to že skoraj pol stoletja trajajočo tradicijo druženja in srečanja planincev. Sosedov si žal ne moremo izbirati, je pa za nas kot sosede izjemnega pomena, dobra in zdrava prijateljska soseščina. To pa za planinstvo velja še posebej pomembna ugotovitev, da smo planinci bili in smo še vedno ljudje dobre iskrene volje in zdravega veselega duha.
Franci Ekar