Tonč Žunter: Živel si v nebesih pod Raduho, zdaj odhajaš v nebesa nad njo.

Danes prvič ob grobu nagovarjam nekoga, ki je za vedno odšel. Tako rekoč kličem za njim. Kličem, da bi ga, odhajajočega, ustavil in sem pri tem nujno neuspešen. In se, ozirajoč se za njim, pretresen zavem, da tudi sam že od rojstva stojim v nepregledni vrsti čakajočih na odhod.
Dragi Peter! Bil si moj zelo, zelo dober prijatelj. Bil si moj neprecenljiv učitelj in moj najdražji učenec, moja vest in moja tolažba, skratka sopotnik, kakršne smemo doživeti le redki. Tako rad bi še prehodil del poti na tem planetu s teboj. Toliko stvari bi ti rad še povedal in zaupal, čeprav sva si v desetletjih prijateljevanja vse povedala in vse zaupala. Zdaj pa kar nenadoma ni več možnosti za pogovor. Ni več možnosti za skupna potepanja po hribih, ki sva jih oba imela tako rada in kjer sva se, gorniška božjepotnika, znala z Bogom pogovarjati v jeziku ptic in s srcem, ne z umom prisluhniti in razumeti, kaj nama sporoča. Večkrat si mi dejal, da te ni strah oditi. Strinjala sva se, da človeško občestvo sestavljamo mi vsi: tisti, ki smo še tukaj in vsi tisti, ki so že odšli in meja med nami ni tako usodna in dokončna, kot si predstavljamo. Zato se bom poslovil od tebe v imenu vseh slovenskih gornikov in gorskih reševalcev z besedami, ki jih je pesnik Jože Snoj napisal v slovo našemu skupnemu prijatelju Janezu Pogačniku :

Bog je dober, verjemite, si pričal.
Tolika je že bila z njim moja sreča,
da me že lahko vzame pri priči.
To so bile tvoje besede.
Vzel te je, Janez, in bogatejša so s teboj nebesa.
Boš povedal tam, kjer zdaj si, kako je z nami?
Kako se, da bi zdržali, sitimo z obupom?
Ti si vedel, ti boš znal povedat.
Tebi zaupam.

Poslovilne besede Tonča Žunterja, na pogrebu v Lučah, 15. 11. 2010

Od Stogleja do Javorja ali obisk na Loki

Vse skupaj se je zasukalo tako, da se poleti 1978 nisem mogel udeležiti planinskega praznika na Loki pod Raduho. Pravzaprav dveh praznikov: Planinskega dneva 1978 in otvoritve nove koče na Loki, kar je oboje bilo združeno - smiselno - na en dan.
Potem je v začetku oktobra v pozni večerni uri klical telefon iz Luč, pravzaprav od Stogleja, kakor se po domače pravi pri Ježevih. Z gospodarjem Petrom sva se hitro zmenila za obisk na Loki.

Letošnja jesen je septembra in oktobra pridno popravljala, kar je vreme poleti skazilo. Tisti septembrski dan je bil res kakor naročen: Ena sama jasni na, razprostrta nad lepotijami naše dežele, je vedri la srce in užigala dobro voljo v očeh: Svet je lep, nikoli se ga do sita ne nagledaš, nikoli vsega ne spoznaš, nikoli ga do kraja ne doživiš. Tako mi je šepetal na uho dih preljube Gornje Savinjske doline, s katero sem živel petindvajset let. Bilo mi je, kakor da je velik praznik, ko sem se oziral na znana zaselja in vrhove, raztresene na obeh straneh doline. Pred očmi so se vrstili dogodki nekdanjih dni, vstajali so obrazi prijateljev, sodelavcev, dobrih, nepozabnih ljudi. In že sem stal na Stoglejskem dvorišču: Hlevi so bili prazni, živina na paši, le Sandra, vitka telička, živa in gibčna kakor srna, je morala ostati doma. Pri hiši vse kakor nekdanje dni, na prvi pogled vsaj, pa vendar marsikaj novega, modernega, boljšega, olajšujočega, za današnjo rabo skoraj nujnega, posebno če hiša, kakršna je na Stogleju, poleti sprejema tudi razvajene turiste.

Gospodar te hiše, Peter Jež, je 28. junija 1978 praznoval svojo petdesetletnico, opombo na ta dogodek pa smo v našem listu hranili za otvoritev koče na Loki. No, namera je bila dobra, obrnilo pa se je drugače in nič ni prepozno, če Petru, predsedniku PD Luče, šele zdaj posvetimo skromno skico njegovega portreta.
Danes ga planinska Slovenija pozna kot planinca in kot društvenega delavca. Pri PD Luče je od leta 1953, od dneva ustanovitve. Rad je tudi delal pri kulturno prosvetnem društvu Luče. Bil je viden član igralske skupine, ki je postavila na na oder take igre, kot sta Matiček se ženi in globoke so korenine. Z obema rokama pa živi in dela za svojo starodavno domačijo na Stogleju. Za to se je strokovno pripravil v Kmetijski šoli v Podvinu, ki jo je vodil ing. Oskar Tinta in kjer mu je posebno za živinorejo dajal dobro podlago ing. Miha Prešeren. Brez podlage ne gre, potrebno pa je tudi nadaljnje izpopolnjevanje. Peter Jež je imel to živo pred očmi, ko je svojo kmetijo naravnaval v živinorejsko smer po stališčih, ki jih je oblikoval VIII. kongres ZK. Glede specializacije visokogorskih kmetij se je ozrl tudi čez severno mejo v Avstrijo, kjer vodi preobrazbo tovrstnih kmetij dr. Kohlfürst. S tem strokovnjakom je Peter ves čas v stalnem stiku. Človek mora biti na tekočem, pravi, učiti se je treba, znanje pa je moč. Znanja pa Stoglejski Peter ni tiščal zase, saj dela v zadružništvu od leta 1951,15 let pa je že predsednik gornjesavinjske kmetijske zadruge. Za to svoje delo je prejel tudi državno odlikovanje Red dela s srebrnimi žarki.
Vodstvo usmerjenega posestva, delo pri hiši, na polju in v gozdu - zadružništva. planinstvo in prosvetno delo, ali ni vsega tega za ena človeška ramena več kot dovolj? No, za Petra ne, kajti vselej najde čas tudi za pota, ki ga trgajo z domačega dvorišča. Ne nazadnje za strokovna potovanja: Pogledal je, kako je s kmetijstvom v vzhodnih državah, udeležil pa se je leta 1964 tudi študijskega potovanja, ki ga je organizirala naša kmetijska zbornica in ga je vodil ing. Milovan Zidar, dolga leta republiški, zdaj pa zvezni sekretar za kmetijstvo, znan tudi kot uspešen alpinist.
 

A tisti dan nama je bila namenjena Raduha, mogočna gora. S svojo širno gmoto je za popotnika, ki prihaja iz Spodnje Savinjske doline, najbolj pričujoča. Rad se spominjam svojih poti na Raduho. S katere koli strani. Vse imajo svojo naravno mikavnost in razmeroma bogato, pisano značilnost domačij, ki jih je slovenski človek tam postavil. S Petrom sva tokrat izbrala gozdno cesto, ki seže mimo Kosmačevih Rastk (= ráztok) in bo prebila globoki gozdni svet skoro do Javorja, ne daleč od Loke. Pravzaprav ima koča na Loki burno zgodovino. Leta 1892jo je za lovske in gozdarske namene postavila ljubljanska škofija, ki je bila v Gornji Savinjski dolini največji gozdni posestnik od druge polovice 15. stoletja. Leta 1905 je koča pogorela, še isto leto pa so postavili novo. Med zadnjo vojno jo je zadela ista usoda, vendar je kočo že leta 1945 obnovila Gozdna uprava za svoje potrebe. Leta 1950 jo je pod ugodnimi pogoji prepustila PD Celje, ker se je to društvo v tistih letih še čutila odgovorno za razvoj planinstva v Gornji Savinjski dolini. Koča se je lepo uveljavila posebno potem, ko je prevzel oskrbništvo domačin Lučan Jaka Robnik, gotovo eden najpopularnejših slovenskih planinskih oskrbnikov med obema vojnama in po osvoboditvi. Leta 1954 je kočo prevzelo PD Luče in zanjo pokazalo veliko skrb. Leta 1974 in 1975 je društvo kočo povečalo. 10. julija 1976 pa je nad njo spet zagospodaril ogenj in jo do tal razdejal.
Ni minilo leto in že je PD Luče z Ježem, gospodarjem koče in predsednikom gradbenega odbora, in Supinom na čelu zastavilo delo za novo, večjo, sodobno opremljeno kočo. Kdor jo je videl po otvoritvi dne 10. sept. 1978, je komaj mogel verjeti, da je kaj takega možno postaviti na noge v tako kratkem času. Pomagala so tudi planinska društva iz vse Slovenije, občina in PZS. Duša tega in drugega dela pa je bil Peter Jež, kar potrjuje tudi poročilo komisije za podelitev občinske nagrade z dne 5. 9. 1978. Planinsko društvo Luče je občinsko nagrado zares zaslužilo z vsem svojim delom, še posebej pa z gradnjo nove koče na Loki.

Bil je čudovit večer, ko smo se s Petrom in lučkim zdravnikom in alpinistom dr. Tonetom Žunterjem, predsednikom PD Luče, zlagoma bližali Loki. Med visokim smrečjem je že legal prvi mrak, na robu planine Javorje pa se je gorski svet še svetlikal v žaru sončnega zahoda. Veliko smo si imeli povedati in nikamor se nam ni mudilo. Koča na Loki nas je zvesto pričakala - prav tam stoji kakor njene predhodnice, ki so se zvrstile v 8o-letih. In ko jo zagledaš, se ti zdi, kakor da je prejšnja vstala iz pepela, na zunaj je skoraj istega videza kakor prejšnja. Znotraj pa - rekel bi, da se je z njo zgodil tak čudež kakor z bajeslovnim ptičem Feniksom - to ni koča, ne. Res ne, po udobju, razporeditvi in opremi je - hotel. Bilo bi narobe, če bi to planinsko postojanko obnovili po starem. »Čas teče, svet napreduje in kdor ga pri tem zadržuje, ne dela prav,« smo se zedinili, še preden smo si vse ogledali.
Na Loko je legel mrak, nad Lanežem, nad Vel. Raduho, nad Arto in Cirkovnico, nad vsemi sosedi so se na nebesu prižgale zvezde in pričevale našim razgovorom, ki so se zavlekli v pozno uro. Vse smo obrali, a najprej in največ vprašanje našega planinskega gospodarstva, ki je ne glede na svoj obseg in svojo raven sestavni del gospodarjenja z našim narodnim prostorom.
Kakšen dragocen kos slovenskega sveta je Raduha s svojo soseščino, kaj vse ponuja planincu in turistu, ki se odloči za oddih v Gornji Savinjski dolini, bodisi poleti ali pozimi. Priznajmo: Doslej se nam ni posrečilo, da bi ta del Slovenije planinsko in turistično vsaj tako zaživel kakor Gornja Savska dolina. In vendarle drži do Rinke v koncu Logarske asfaltna cesta, od Ljubljane nič daljša kot do Planice in Bohinja. Ker nas žičnica potegne na Golte, odkoder čez Smrekovec, Komen, Travnik, čez Belo peč in Vodol ni daleč do Raduhe - je pred nami imenitna »Haute Route«, visoka pot za smučarijo, če je le sneg za to, mikavna in razgledna, poučna pa v vsakem primeru, saj teče po grebenih med Savinjsko dolino in našo Koroško, ves čas nad dolino Meže in Tople od Koprivne do Bistre in Ludranskega vrha. V tem predelu Slovenije še žive visoke gorske domačije, med njimi najvišja Bukovnik, 1327m nad morjem z razgledom vse do Triglava. Od Bukovnika pa se pod Olševo (1929m) zvrsti na desetine takih in večjih domov, ki so vsi vredni, da jih vsaj mimogrede spoznamo: Kje, kako visoko in kako žive ti slovenski ljudje! Danes se preko Solčave povezujejo z Mozirjem, bili pa so avstrijski časi, ko so svoje vole gonili na sejme na Koroško vse do Celovca. Ni ravno dolgo od tistih Kocbekovih časov, ko je stekla cesta mimo Igle v Ljubno - celjska sekcija DAV pa se je tej cesti upirala.
Ni vse to v najožji zvezi z gospodarsko stranjo nove ponosne planinske koče na Loki, spada pa k temeljnim vprašanjem, kako gospodariti s svetom, ki smo si ga ohranili za svobodno življenje. Gre za to, smo se strinjali na Loki vsi trije in z nami še prijazni osrbniški par, kako oživeti visokogorski slovenski dom, ki ima še voljo do obstanka, kako naj v soglasju in sodelovanju utriplje z dolino, ki naj ji svoje daje, zato pa od tega tudi toliko ima, da ne bo izgubljal veselja do življenja prav tu. To velja tudi za domove v Strmcu in Konjskem vrhu in za celo vrsto drugih v Gornji Savinjski dolini. Gotovo ima planinska koča, kakršna je Koča na Loki, pri vsem tem tudi svojo pomembno vlogo, saj omogoča in vzpodbuja živ človeški pretok, daje svoji bližnji okolici del življenjske vsebine, stik z dolino, s svetom, z utripom dolinskega življenja, pred vsem pa občutek pomembnosti, ki jo ima sleherna površina domače zemlje za življenje in samozavest narodne skupnosti.

Peter mi je pri teh pogovorih med drugim dejal: »Domačinom je ta koča zares pri srcu. Ko je v ognju jemala konec, so se mnogim rosile oči.«

Zdaj Koča na Loki spet dela. Živi. Živi v najožjem stiku z dolino ob Savinji - z modernim tehničnim pripomočkom UKV. To je izredno praktična, bliskovita povezava z društvom v dolini, je pa tudi simbolična: Koča je vsak trenutek s svojimi problemi v dolini, dolina pa je pripravljena urediti vse, kar je ta hip na koči potrebno. Dolina: to je Peter s svojimi sodelavci iz vrst Lučanov, Stoglejski Peter iz edinstvene gorske domačije, v dnu Dola, silovite strmine, ki se grezi v dolino med Brinovo pečjo in Ojstrim vrhom. Po njej se zarašča samotna steza na Dleskovško planoto in na Korošico. Redek zaide tja. Planinski popotnik skorajda ne več. Koča na Loki pa se svetu odpira. Z dolino jo bo povezala vsak čas dobra gozdna cesta, oskrbniški par pa ima globoke korenine: Silvester Funtek (50), oskrbnik, je doma iz znane družine Podpečnik v Podvolovljeku. V mladih letih je pasel ovce na Korošici in tam zrasel z gorami. Lena Ančka Kosmač, imenitna gospodinja, je doma na Kosmačem, starodavni kmetiji v Konjskem vrhu. Na Loki sta že peto leto, prestala sta tu nesrečo in po njej res težavno delo med novogradnjo, saj sta v stari tesni pastirski kočici hranila tudi do 50 delavcev in udarnikov.
Prav je, da ima koča tudi spominsko sobico namenjeno za planinsko razstavo, za hišno knjižnico in še za nekakšen hišni društveni muzejček. Ljudje, ki so postavili na noge lučko planinsko društvo in novo kočo, so pomembni tvorci današnje vaške skupnosti v Lučah. Naj nekaj dokumentov govori o tem tudi na Loki!

Tine Orel
Planinski vestnik 1978/12