Polet, Soba z razgledom - Primož Kunaver: Nad severnim tečajnikom, na zemljepisni širini približno enaki polovici Grenlandije, ležijo Kornati Severnega morja - Lofoti...Troli varujejo stene pred plezalci.
Nasproti grozečih koničastih vrhov gora, izklesanih iz temnega granita, se lesketajo vabljive turkizno modre plitvine stoterih otokov. Polnočno sonce polarnega dne, volvi, ki drvijo po asfaltni cesti zraven neokrnjene narave, in eskadrilje ogromnih ribjih orlov vzbudijo v obiskovalcu nadrealistični občutek, da se je zbudil sredi popularne oddaje iz osemdesetih Območje somraka ...
Čudežni dobrotnik
Lofotski otoki, ki po površini zajemajo približno eno šestino Slovenije in ležijo na severu Norveške, bi bili zgolj kup ledeno mrzlih skal, če ne bi bilo čudežnega dobrotnika, ki prinaša življenje – zalivskega toka. Ta prinaša toplo karibsko vodo, polno planktona daleč, na sever, tako da znaša povprečna zimska temperatura le –1° C. Plitva voda je primerno zatočišče za drstenje polenovk vsako leto od sredine februarja do konca aprila. Takrat otoki oživijo od flote ribiških ladij, galebov in orlov, ki si vsak po svoje prizadevajo za delež v pojedini. Jeseni v vode Vestfjordov zaplavajo orke, kiti ubijalci, ki v tem za Arktiko prijaznem okolju prezimijo. Bogastvo morja je temelj preživetja tako za živali kot za ljudi na teh otokih. Pri hoji ob obali se presenečenemu obiskovalcu pred nogami kažejo dve pesti široke ribje čeljusti do 30 kg težkih polenovk, ki jih ribji orli v naletu trgajo iz morja. Domačin pove, da je iz njegove vasi pred dvema letoma orel odnesel triletnega otroka in ga odnesel neznanko kam. Galebi se zadovoljijo tudi z manjšim plenom, iz morskega dna v plitvinah odnašajo školjke in morske ježke ter jih z velike višine spuščajo na granitne plošče, da se razbijejo in razkrijejo svojo hranljivo jedro. Lofoti so pravi ptičji raj, tako 2,5 milijona njork, kormoranov, čiger in drugih vrst ptičev izvaja kakofonijo zvokov na vsega nekaj čereh blizu otoka Röstlandet, kjer je najbolj zgoščena kolonija ptičev na Norveškem. Ribe so glavni vir dohodka prebivalcev Lofotov. Na zahodnih otokih se 80 odstotkov prebivalstva neposredno ali posredno preživlja z ribištvom. Da se tudi to živo zlato lahko sveti, dokazuje podatek, da na najbolj zahodnem izključno ribiškem otoku Röst znaša povprečni letni per capita prihodek na prebivalca 81.000 evrov! Po vsega 15 km tamkajšnjih cest sredi severnega Atlantika se prevažajo najnovejše črne limuzine ribičev.
Strateško pomembno območje
Z ribami bogate vode so omogočile življenje prvim naseljencem že pred 6000 leti. Za Vikinge so bili otoki predvsem bogato spomladansko in poletno lovišče, kjer so si postavili koče rorbu, kar pravzaprav pomeni majhen ali začasni dom. Imeli so tudi nekaj stalnih naselbin. Tako so na območju današnjega kraja Borg našli največjo ohranjeno vikinško zgradbo v Skandinaviji. V srednjem veku in renesansi je oblast nad izkoriščanjem naravnih bogastev otokov prišla v roke hanzeatskim nemškim mestom. Kasneje so Lofoti postali del Švedske in nato Norveške. Zanimiv opis srednjeveškega življenja na otokih je prispeval beneški plemič Pietro Querini, čigar ladja je leta 1431 nekoliko skrenila iz smeri pri potovanju s Krete na Nizozemsko in nasedla na majhnem otoku Sandöy blizu Rösta. Preživele brodolomce so naslednje leto na koncu njihovih moči našli ribiči.
Območje je imelo pomembno vlogo tudi v drugi svetovni vojni. Aprila 1940 so nacisti v okviru invazije na Norveško na vzhodnem robu Lofotov izkrcali najbolj elitno vojaško formacijo tistega časa na svetu – gorske lovce. Vendar v nadaljevanju ni vse šlo tako lahko. Norvežani, vajeni polarnih razmer, so avstrijske in nemške vojake, ki se kljub železni disciplini v novih razmerah niso najbolje znašli, obkolili in jih potisnili proti vzhodu ob švedsko mejo. Po dolgih bojih bi bile zdesetkane enote po oceni popolnoma uničene v dveh dneh, a je ravno takrat kapitulirala norveška vojska v južnem delu države. Frustracija norveških borcev na severu je bila razumljiva.
Kraljestvo dežja in teme
Razen nekaterih zaposlenih na naftnih ploščadih Severnega morja prebivalci Lofotov živijo predvsem od ribištva in v zadnjem času vse bolj od turizma. Pri tem izobilju ne presenečajo povprečne cene v gostiščih; pivo osem, ribja juha štirideset evrov. Slikovita pokrajina privlači predvsem starejše turiste, ki se z avtodomi prevažajo po otokih in zaviti v oblačila iz goreteksa fotografirajo zeleno modre lagune. Nenehen veter in slabo vreme kvarita barvno idilo. V povprečju poleti 20 dni na mesec dežuje ali pa zelo močno piha. Vendar poletno vreme, ki se nam »južnakom« ne zdi kaj prida, ni še nič v primerjavi z drugo temačno polovico leta. Zimsko obdobje polarne noči prebivalci Lotofov imenujejo »mörketid« ali »temni čas«. To je čas, ki ga ljudje preživijo pretežno v zavetju varnega doma, naravo pa naj bi v tem času obvladovala mitološka bitja. Nordijska mitologija je bila v preteklosti navdih za vrsto pisateljev in ustvarjalcev sedme umetnosti, med katerimi gotovo izstopa Tolkien. Vikinške sage opevajo kopico mitoloških bitij, od morske pošasti Kraken, ki z lovkami zgrabi ladjo in jo potegne v globine, do različnih vrst in podvrst gorskih škratov trolov. Ko se spustijo sence nad granitne balvane, ti dobijo čudne oblike, veter piskajoče zavija okrog njih in zdi se, da samotni črni vrhovi gora začenjajo mrmrati z nizkim basom. Ob takšnih trenutkih si človek še sam nehote začne postavljati vprašanja, ki bi se jih v sončni Sloveniji sramoval. Šestdeset odstotkov prebivalcev Islandije verjame v obstoj Trolov. Za Lofote ta podatek ni znan, prebivalci pa ob vprašanju, ali verjamejo v trole, hecno zmigujejo z rameni, mahajo z rokami ter z neprepričljivim nasmehom rečejo, da so to pravljice.
Troli varujejo stene pred plezalci
Morda so tudi zaradi strahu pred troli prve čudovite deviške stene otokov doživele obisk alpinistov šele leta 1910, ko so Alf Bryn, Carl Wilhelm Rubenson in Ferdinand Schujelderup zmogli nepredstavljivo – preplezati Svolvaergeito, dvorogi markantni stolp iz monolitnega granita. Od takrat so Arild Meyer in Finn Tore Byörnstad s preplezano steno Presten, Thorbjörn Enevold s svojimi številnimi vzponi in drugi premikali meje možnega v tem okolju. Vse do leta 1980 pa se je upirala najvišja stena otočja, mogočni Storpillaren v gori Vaagakalen. Trenutno je tam tudi najtežja smer na Lofotih, 800 m visoka Freya, ocenjena IX A3, kar so dimenzije in ocene v razredu najtežjih splezanih skalnih smeri na svetu doslej, sploh če upoštevamo dodatek zelo nepredvidljivega vremena in nizkih temperatur.
Eko plezarija
Hrapav trdni granit in slikovito okolje sta pred osmimi leti privabila tudi slovenska plezalca Andreja in Tanjo Grmovšek, ki sta ponovila nekaj težkih smeri do VIII. stopnje zahtevnosti v steni Presten. Norveški plezalci so povzeli britanski ekološki način plezanja. Tako imenovani »trad climbing« pomeni, da naj v smereh ne ostane nobena oprema. Tako so tudi zelo priljubljene smeri popolnoma neopremljene, česar celinski plezalci nismo ravno vajeni. Vendar to v granitu, ki je načeloma bogat s počmi, ne pomeni težave, saj si je mogoče z »metulji« skoraj povsod urediti varovanje. Druga manj privlačna značilnost granita pa je požrešnost globokih poči. Namreč, pri spustih se vrvi rade zataknejo v hrapave dele poči. Središče plezanja na Lofotih so »Benetke severa«, kraj Henningsvaer oziroma natančneje plezalna šola in bar Nord Norsk Klatreskole. V majhnem prostoru hišice na kolih sredi plitvine se bizarno prepletajo glasovi različnih evropskih alpskih narodov, plapolanje tibetanskih zastavic, izpisani citati Beatlov, kosi polomljene alpinistične opreme na stenah, hlapi pregrešno dragega piva in vonj po ribah.
V primežu dežnih kapelj
Svoj košček k plezalnemu mozaiku otokov dodava tudi midva s kolegom Matejem Knavsom. S skalo se spoznava v krajših smereh v steni Gandalf. Naslednja dva dni plezava v dolini čudovitega fjorda Djupfjord, kjer z bližnje skale v naju strmi gigantski ribji orel, nato počasi razpre krila in kot privid iz kakšne Tolkienove zgodbe odleti nad gladino morja. Sledijo trije dnevi (v teh krajih) obveznega poslabšanja vremena. Čas si krajšava z ribolovom na polenovke s skale na obali, sam prebiram Bulgakove zgodbe iz časa ruske revolucije, Matej pa se zbližuje s svojo spalno vrečo. Čas nama krajša tudi mala miška, ki se ne da odgnati od najine kuharije in moti pozornost pri mešanju paradižnikove omake. Tolaživa se, da sva jo še dobro odnesla glede živalskega sveta, švedskim plezalcem, ki imajo šotor malo niže ob obali, je polarna lisica odnesla vrečo s hrano in jo raztresla po okolici.
Načrte v steni Presten je potopil dež. Želiva si najti še deviško linijo in preplezati novo smer. To je početje z razmeroma majhnimi možnostmi za uspeh, od daleč je težko oceniti težave in »abzajli« nazaj pod steno so pogosti spremljevalec tovrstnih poskusov. Eno zimsko linijo tako napadam že 12 let. Predzadnji dan greva v slabem vremenu poskusit srečo v osamljeno težko dostopno območje v smeri kraja Kalle. Strašljivost tamkajšnje rdečkaste s previsi ovešene stene še poudarijo trume orlov in okostja polenovk, ki jih orli vlečejo iz morja. Iskanje možnega prehoda čez steno prekine ploha.
Težak začetek ...
Ostal nama je še en dan za zadnji poskus. Odpraviva se v Djupfjord, kjer sva si na markantni desni raz gore Pillaren s prstom na fotografijo narisala možno smer. Že od daleč je jasno, da bo ključ smeri gladka navpična plošča s tanko počjo v drugem raztežaju. Če nama bo uspelo prste stlačiti v poč, bo šlo, drugače pa … Pred vstopom tradicionalni žreb s kamenčkom v roki določi vrstni red vodilnega v navezi po posameznih raztežajih. Jaz začnem, to pomeni, da tanka poč pride na Mateja. Prvi »cug« je razen smotanega žlamborja nekje na sredini postregel z lepim plezanjem znosnih težav. Zdaj gre pa zares. Matej nase navesi vse železje, ki ga imava, in spleza nekaj metrov nad varovališčem do tanke poči. Tam se zadeva ustavi. Zakličem: »Kako zgleda?« Matej odgovori: »Pi…« Aha, prstov ni mogel stlačiti noter. Dolgo časa motovili na mestu. Tudi najini najtanjši zatiči ne gredo v poč. Na srečo imava tudi nekaj bakrenih glavic, eksotičnih pripomočkov, ki sem si jih pred leti priskrbel za plezanje na Mt. Kinabalu na Borneu. Tanko jeklenico, ovito z bakreno cevčico, Matej stlači v poč in jo s spoštovanjem do lokalnega »trad« principa plezanja le zatakne in ne zabije v poč. Poteg za zanko obema omogoči napredovanje na kritičnih dveh metrih, čeprav bi, roko na srce, kakšen veliki mojster z zadevo verjetno opravil tudi prosto.
... uživaški konec
Sledijo gimnastično plezanje in čudoviti razgledi v strmih metrih, pravi užitek gibanja! Gvozdenje v hrapavih počeh načne kožo na členkih. Samo kaj, ko so te častne rane zaman. Razen bratov alpinistov nihče ne ve, za kaj gre, vsi drugi si mislijo, da te je opraskala mačka ali pa, v najboljšem primeru, da si betoniral škarpo … Srednji del smeri poteka po lepem razglednem razu, težave popuščajo. Da nama ne bi postalo dolgčas, poskrbijo črni oblaki, ki se začnejo zbirati nad vrhom. Zares si ne želiva doživeti enega od opevanih lofotskih neurij v tejle steni. Zato hitro, brez besed in brez pretiranega postavljanja varovanj plezava še zadnji neestetski del smeri po strmih travah in lahkih vlažnih kaminih. Na vrhu si ne seževa v roke, saj naju ravno zalije mleko goste megle, vsujejo se prve kaplje. Pred nama pa je dolg in zelo zahteven sestop po naježenem grebenu. Po kratkem spustu po vrvi se začne sestop po grebenu. Na srečo najdeva prehod neposredno z grebena v dolino, kar misli usmeri v prijetnejše vode, v zadovoljstvo, da sva v teh temnih gorah nad Djupfjordom pustila tudi svojo sled, in k temu, s kakšno pašto si bova napolnila prazne želodce. Najina »Medena« 400 m, VI A0, se nama je zapisala v sladek spomin.
Zadnje kaplje najinega viskija sva pred dvema dnevoma podelila s Švedi. Pod ustnice si zvečer stlačiva vrečke s tobakom – skandinavski snuz. Konjska doza preplavi telo, nevajeno nikotina, spomini navpičnih poči se mešajo s podobami kozakov, ki z dvignjenimi sabljami jezdijo po ruski stepi, dolge sence obrisov čeri v večernem soncu vse skupaj zavijejo v mistično meglico za slovo od polnega dneva.