Obvestila PZS - Tone Škarja (Uvodnik)
Na silvestrovo popoldne se je šest planincev iz Kota podalo proti Staničevi koči in Kredarici. Kar smela odločitev, saj so imeli na razpolago kvečjemu štiri ure dnevne svetlobe.
Na višini kakih 2100 metrov jih je dohitela noč, pod njimi se je sprožilo nekaj napihanega snega, pa so obstali in poklicali na pomoč. Dobro opremljeni so na nasvet reševalcev bivakirali, zjutraj pa je že v slabem vremenu, ki ga je obetala tudi napoved, helikopter tri odpeljal v dolino, pri drugem poletu pa je lahko le še odložil dva reševalca, ki sta drugo trojico pospremila v dolino po poti, ki so jo prejšnji dan prehodili navzgor.
Po časopisnem članku sodeč so jih reševalci pohvalili, tako za dobro opremo kot za znanje o gibanju v zimskih gorah, plačali so jim celo malico in jih povabili, naj še kdaj pridejo v njihove gore. Nič odvečnih besed o (pre)poznem začetku vzpona, o tem, da bi se sami prav lahko vrnili po isti poti, o preslišanem in že teden dni napovedanem slabem vremenu za novo leto ter sploh o izbrani poti, saj so prav vzhodna pobočja najhvaležnejše bivališče plazov.
Le dva ali tri mesece prej se je končal večletni maratonski sodni pregon dveh kamniških alpinistov. Pred leti, ravno takrat, ko je Tomaž Humar v neki votlini Nanga Parbata čakal pakistanski helikopter, slovenski metropolit pa je pri maši na Kredarici še posebej pomolil za njegovo rešitev, sta se zaplezala v Špikovi severni steni, zamudila pravočasen izstop in tik pred mrakom v naraščajočem neurju in že močno podhlajena poklicala pomoč. Noči v slapovih ledene vode zagotovo ne bi preživela.
Policijski helikopter z reševalcem in zdravnikom ju je srečno potegnil iz stene in prepeljal v dolino, a za to sta kmalu dobila račun, skupaj za poldrugi evrski tisočak (takrat še v tolarjih).
Zavod za zdravstvo je policiji račun zavrnil, ker ni bila utemeljena nujnost reševanja. Kljub prizadevanju in zdravnikovi ustni izjavi, ta ni hotel napisati zdravniškega mnenja. Tiste čase je bilo veliko govora o nepotrebnih reševanjih, in ker zaresnega primera ni hotelo biti, so pač iz tega upravičenega reševanja naredili »turistični prevoz« po naročilu. Poleg uradnih dokumentov je krožilo še kup govoric, večinoma privoščljivih in zlonamernih, in tudi prvo sodišče je na kratko menilo, češ, rešili so jima življenje, zdaj se pa še nekaj razburjata.
Kakorkoli, vrstile so se sodbe, pritožbe, kup denarja in časa je šlo v nič, a na koncu je le obveljalo, da je bilo reševanje upravičeno in da rešenca za helikopterski prevoz nista dolžna državi nič denarja.
Lahko pa bi bila končna odločitev tudi drugačna. To je bil za tiste, ki so tako ali drugače spremljali primer, tudi svojevrsten prikaz delovanja in kakovosti našega sodstva. Kaj napisati za zadnji, tretji odstavek? Da naj reševalci, čeprav prostovoljci, obravnavajo vsak primer čimbolj profesionalno, neodvisno od osebnih vtisov.
Kak premočen alpinist je morda res videti bolj ciganski, kot pa lepo oblečena planinka s silvestrskim šampanjcem v roki, a oba sta enakovredni človeški bitji. In reševalci naj pazijo tudi nase. Že pri nas je kdo izgubil življenje, ko je reševal drugega, prav te dni pa je plaz v Alpah zasul vsaj toliko reševalcev, kot tistih, ki naj bi jih rešili.
Kdor hodi v gore, mora kljub vsem reševalcem in helikopterjem vedeti, da je njegovo življenje odvisno predvsem od njega samega.
Toliko za kako misel pri prvih korakih v novo leto.
Tone Škarja