Polet, Soba z razgledom - Iztok Tomazin: V zasneženi divjini Julijcev

So dnevi in so Dnevi. Drugi so izpolnjeni z doživetji, preizkušnjami, stiskami, včasih tudi nagradami, ki se jih ne da kupiti, ampak prigarati z veliko motivacijo, odrekanjem, disciplino, vztrajnostjo in odprtostjo. Dnevi, ki jih je težko pozabiti.

Zaradi miru, lepote, intenzivnosti, strahu, napetosti, skrbi, naporov, olajšanja, izpolnitve in še česa. Ali pa vsega skupaj. Dnevi, ki previharijo, pretresejo, razburkajo vsakdanjik, da reka življenja z novo močjo steče naprej, včasih tudi v drugo, bolj pravo smer. Tudi v letošnji sicer čudni zimi je bilo nekaj takih. Nekateri so žal bili povezani z nesrečami in reševanji, s tragedijami, pri katerih ni bilo možno spremeniti poteka dogodkov. Nekajkrat pa sem bil s sodelavci priča in soustvarjalec srečnih zgodb, ko smo pripomogli k dobremu izidu, morda celo preživetju. Posebni, mnogo preredki pa so zame Dnevi intenzivnih doživetij v prvinskem gorskem okolju.

Prave pustolovščine niso nujno povezane s Himalajo in drugimi visokogorji, možne so tudi v domačih gorah. Na primer nedavno samotno nočno smučanje z vrha Storžiča po robu severne stene ob polni luni in prihajajoči vremenski fronti pa plezanje in smučanje s karavanških vrhov v megli in viharju ter podobno. Kot gorski reševalec in človek s prevladujočo (tako mislim) zdravo pametjo samotnih raziskovalnih in plezalnih gorskih potepanj v zahtevnih zimskih razmerah ne priporočam, se jih pa kar pogosto lotevam, seveda na podlagi 35-letnih alpinističnih izkušenj, globokega stika z naravo, treninga, intuicije in še česa.

Spadajo med najlepša, najintenzivnejša poglavja mojega življenja.

Stena je visoka, dan pa kratek

Na častnem mestu med doživetji letošnje zime je dan v osrčju Julijcev, v enem najbolj odročnih krajev gorovja, kamor pozimi zaide le redkokdo, še posebno v razmerah, ki so prevladovale konec januarja. Uvertura vanj je bila »nekoliko hitrejša« vožnja po delno zasneženi in poledeneli cesti čez prelaz Vršič ob zgodnji, bolj noči kakor jutru pripadajoči uri. Še v trdi temi zarinem terenca v globok sneg ob cesti, povoham sveže, ledeno mrzlo jutro, si oprtam zajeten nahrbtnik in zagazim v debelo snežno skorjo. Občutek je kar dober in to je pred takimi turami pomembno. Nikjer nobenih sledi, kar pomeni naporno gaženje, predvsem pa prijetno zavest, da bom po dolgem času prvi v teh krajih. Razen seveda plašnih in hkrati zvedavih prebivalcev divjine. Prvega srečam po debeli uri gaženja v soteski, kjer prepadne stene zakrivajo večji del jasnega neba. Zgoraj v pečevju značilno zažvižga, prifrči nekaj kamnov, tišino vzvalovi šum poskakovanja. Rogati kosmatinec me najprej sumničavo ogleduje, kot da se ne bi mogel odločiti med radovednostjo in previdnostjo, potem pa odskaklja po skoraj navpičnih travah in se izgubi med ruševjem. Noben vrhunski alpinist se ne giblje tako hitro, lahkotno in elegantno. Njegov beg sem razumel, najbrž ima s svojim tropom dovolj izkušenj z ubijalci živali, ki za potešitev primitivnih strasti včasih plenijo tudi v teh višavah.

Le kako naj ve, da jim ne pripadam?

Po vse globljem snegu, nazadnje se ugrezam že skoraj do pasu, rinem proti markantni globoki grapi, ki reže vzhodno ostenje od vznožja do vrha. V preteklih zimah sem jo opazoval s sosednjih vrhov, enkrat tudi iz reševalnega helikopterja, ko smo leteli mimo proti jeseniški bolnišnici s pacientom, ki ni potreboval stalne pozornosti med prevozom, zato sem izrabil priložnost za razgledovanje. Ob vznožju stene, na začetku ali bolje izteku »moje« grape odkrivam razdejanje, ki so ga povzročili včerajšnji ogromni plazovi. Uganka dneva je, ali se bo divjanje plazov danes nadaljevalo, saj bi bil potem moj položaj podoben kakor na prvi bojni črti. Nikakor nočem biti »kanonfuter«, smisel velikih doživetij in zgodb je tudi, da jih podoživljaš, raziskuješ in včasih deliš z drugimi, zato pa moraš preživeti. V Julijcih je danes napovedana zmerna nevarnost plazov, kar pomeni, da bo največ odvisno od lokalnih okoliščin in temperatur oziroma od izkušenj, intuicije in previdnosti. Nizke temperature v takem pomenijo relativen mir, ki ga prekine le kakšna padajoča skala ali manjši plazič, nekaj stopinj več pa norišnico, kjer človek razen samomorilcev in skrajnih lahkomiselnežev nima kaj iskati. Če hočem dolgo želeno smer preplezati, ne morem čakati in opazovati, stena je visoka, dan pa kratek. Med plezanjem bom sproti presojal okoliščine in v skladu z njimi nadaljeval proti vrhu ali pa se umikal, morda celo reševal.

Pamet kot obvezna oprema

Opremljen sem z vsem, kar dokazano povečuje varnost v plazovno nevarnih okoliščinah. Od plazovne sonde, lopate in žolne do nahrbtnika z zračno blazino. Seveda plazovna varnostna oprema ni vsemogočna, gorniku nikoli ne sme biti povod za večje tveganje. Temelj varnosti v zimskih gorah je še vedno pamet, ki se kaže s previdnostjo ali celo z odločitvijo o umiku v dolino, kadar je nevarnost plazov prevelika. Plazovna varnostna oprema razen zračne blazine tudi nič ne koristi samohodcu, ker ni nikogar v bližini, da bi ga z njeno pomočjo odkril in izkopal. Tudi v steni je brez koristi. Če te plaz odnese med plezanjem, umreš zaradi poškodb, ne zaradi zasutja. Med dostopom in sestopom pa je drugače, tam je plazovna oprema nepogrešljiva in ti ob plazu res lahko reši življenje.

Hitim, kolikor mi dovoljujejo sopihajoča pljuča in teža na ramenih vključno s skorajšnjimi petimi križi. Hitrost je v gorah eden glavnih dejavnikov varnosti. Znan ruski pregovor »če si hiter, boš prišel daleč« lahko v alpinizmu priredimo v »če si hiter, boš uspel in se vrnil«. Grapa je zbirališče plazov dobršnega dela vzhodnega ostenja mogočne gore. Ko sneg oživi, mora v njej biti noro, vse je razbito, zorano, zglajeno od neštetih plazov, zadnji so tod drveli na svoji uničujoči poti v globino še včeraj. Nujna je popolna zbranost. Skrbno poslušam in pogledujem navzgor, hkrati imam ozaveščeno vse, kar bo treba storiti, če bo pridrvel plaz. Takrat se bo treba odločati in ukrepati v sekundah, morda celo desetinkah. Se umakniti, zbežati, najti zavetje ali pa se preprosto čim močneje s cepini pribiti v led in čakati. Redki so trenutki, ko lahko v zavetju pod kakim previsom občudujem gorsko divjino, ki se iz jutranjega mraka prebuja v žareče dopoldne. Predvsem se ukvarjam s plezanjem, z usklajenim gibanjem na konicah derez in cepinov, iskanjem prehodov, ocenjevanjem razmer. Vse drugo miruje nekje na robu zavesti.

Vsaka ovira, skalna ali ledena stopnja, je nova negotovost, izziv in preizkušnja. Nova intenzivna vprašanja, tako kot pogosto v vsakdanjem življenju, le da so v alpinizmu posledice praviloma usodnejše. Bom zmogel, bo šlo navzgor, kako težko in nevarno bo, morda bo blizu meje, torej zelo naporno, nevarno in strašljivo? Ali pa bom moral odnehati, kar bo pomenilo zoprn sestop, neuspeh, poraz. Majhen poraz sicer, a vseeno. Ne bo vrha, čudovitega razgleda, prijetnega, izpolnjujočega občutka, da sem preplezal nekaj dobrega v mogočnem obličju gore, ki jo bom odslej gledal z drugačnimi očmi. Nič manj spoštljivo, a z zadoščenjem, da sem v prepadni divjini našel prehod in ga zmogel, celo sam. Mogoče celo prvi, »odkar svet stoji«. V gorah mi je vedno lepo, tudi po neuspehih, celo med reševalnimi akcijami, a po uspešni, srečno opravljeni turi je praviloma najlepše.

Praskanje in sladka skušnjava

Ko se dovolj približam previsni skalni stopnji, je sporočilo jasno: tod danes ne boš prišel. A jo ukanem z obvozom po izpostavljeni polici. Nad njo se grapa zoži in poglobi, je kot tunel, kjer so najpogostejši promet plazovi, danes za spremembo pa samotni človeček. Občutek, da morda lezem v past, se z višino stopnjuje. Po uri hitenja na konicah derez se znajdem v kotlu, obdan s strmimi, prevešajočimi se stenami in pahljačo slabo poledenelih žlebov, prezahtevnih, da bi jih preplezal sam. Čez previsno pregrado visi ledena sveča, edina možnost nadaljevanja navzgor, zelo verjetno tudi ključno mesto smeri. Prvič me zavrne, navije me, roke ne zdržijo visenja na cepinih v krhkem ledu, s težkim nahrbtnikom na ramenih. Če bi odletel, bi obležal nekaj sto metrov niže. Komaj sestopim v votlino pod svečo. Iz nahrbtnika vzamem vrv, jo ovijem okoli sveče in se navežem nanjo. Ob padcu bi me to ustavilo, predvsem pa je psihološka opora. Naslednji poskus je uspešen, najprej skoraj uživam, a ne za dolgo. Na vrhu sveče, ko je pod menoj že precejšnja globina, zmanjka ledu, naphan sneg pa v navpičnici ne daje nobene opore. Jeklene konice plezalnih orodij brez zanesljive opore praskajo v skali, in čeprav sem privezan na svečo, bi bil morebitni padec dolg dvajset ali trideset metrov, dovolj za grde poškodbe. V popolni zbranosti in naporu ob spremljavi danes najmočnejšega sopihanja le pripraskam v položnejši led. Za oddih pa je še prezgodaj, sveči sledi nekoliko položnejši ledeni slap, a ker se je že precej ogrelo, prve pošiljke kosov ledu in manjših plazičev že presunljivo brnijo in zlovešče šumijo na svoji vrtoglavo hitri poti v globino. Nekajkrat zelo blizu. Temperatura je na meji, še stopinjo ali dve več in gora bo oživela, jaz pa bom iz napredujočega raziskovalca postal ubežnik.

Sledi srednji, položnejši del smeri. Možnost umika iz stene je sladka skušnjava, a me ne premami, dan se preveša v drugo polovico in temperatura počasi pada. Kmalu me visoka skalna stena prisili k obvozu po levi, po strmih vesinah, kjer plezajoč do kolen v snegu napeto razmišljam, kako bi me ob le malo višji temperaturi odplazilo v globino. Večer se bliža, rob stene in vrh sta še daleč in prevladujoč občutek naslednjih ur je tekma s časom. Če me bo v steni ujela noč, bom z veliko verjetnostjo moral bivakirati brez opreme več kakor dva tisoč metrov visoko. To pomeni zmrzovanje brez trenutka spanca vso dolgo noč, trpljenje, kakršnega sem v 35-letni alpinistični karieri doživel že tolikokrat, da nimam niti najmanjše želje po ponavljanju. Seveda ne gre le za trpljenje, zimska noč v gorah brez zavetja in opreme za bivakiranje se lahko konča z omrzlinami ali celo spancem, ampak takim, da se ne zbudiš več.

Iz dolin se v višave že plazi mrak, ko priplezam na rob stene. Veličasten je pogled na divje vrhove Zahodnih Julijcev in Karnijskih Alp, ki se kopljejo v zahajajočem soncu, jaz pa nimam časa, da bi užival prelesti visokogorskega večera. Po kratkem, napetem razmišljanju opustim misel na vzpon na bližnji glavni vrh gore. Zelo je vabljiv in tudi sestop z njega po normalni, sicer zelo strmi poti bi bil lažji. A noč bi me prehitela, predvsem pa bi moral prečiti strmino, ki se mi zdi plazovno zelo nevarna. Izostrene občutke je v gorah nujno poslušati, pogosto so ključni za preživetje. Zato se obrnem in previdno na konicah derez in cepinov odplezam navzdol v skoraj tisočmetrski prepad, iz katerega sem priplezal. Dan hitro ugaša, izgubljam bitko z nočjo, a hitenja si ne morem privoščiti, napaka bi se končala v vznožju stene. Grize me, ker sem prepozen, ampak tik preden sonce zaide, strmine moje stene in vse okoliške gore zažarijo tako močno in barvito, da se moram ustaviti, se hlastno naužiti lepote, narediti nekaj posnetkov. Kmalu me zagrne tema, po občutku zapustim smer, po kateri sem priplezal, saj je za sestop prezahtevna, in nadaljujem po neznanem terenu. Kolovratim po policah in strmih vesinah, ki se končujejo z nepreplezljivimi prepadi, iz spomina poskušam izbrskati podrobnosti ostenja, kot sem jih opazoval zjutraj z vznožja gore, ampak v temi in od zgoraj je videti vse popolnoma drugače. Bentim, ker si nisem bolje zapomnil podrobnosti stene, da bi mogoče ubral kakšno bližnjico, hkrati pa vem, da je najbrž ni. Zdaj je vse odvisno predvsem od občutka za orientacijo in od čelne svetilke, ki mi skromno osvetljuje nekaj najbližjih metrov terena, dovolj, da lahko plezam, premalo za iskanje prehodov. V labirintu strmih polic in skalnih pregrad se počasi prebijam navzdol, prepadi v temi so videti še bolj strašljivi. Prazen želodec in izsušeno telo se pritožujeta, a s skromnimi ostanki iz nahrbtnika se jima bom lahko posvetil šele, ko se bom rešil iz stene. Vse bolj napeto postaja, z vsakim navzdol preplezanim metrom sem bliže vznožju, varnosti, olajšanju, hkrati pa sem lahko tudi bliže pasti, ko se bom mogoče znašel na robu nepreplezljive stene in bom obsojen na bivak. Ta skrb me gloda ves čas, dokler že krepko utrujen in naveličam ob skromni pomoči svetilke bolj zaznam kakor vidim, da sem res že blizu lažjemu svetu.

Mimo oltarčka

Olajšanje ob vznožju stene je le delno, še vedno sem nad dva tisoč metri, do doline me loči neopredeljivo število ur sestopa in labirint strmih grap in prepadov, kjer ponoči ni veliko možnosti prehoda. Odločim se za varnejšo, a napornejšo možnost: prečenje prostranih, debelo zasneženih Kriških podov do planinske koče, ki jo v daljavi bolj slutim, kakor jo vidim, saj raztrgani oblaki, napovedovalci poslabšanja vremena, požrejo večino mesečine. Prihod vremenske fronte, še posebno zvečer, ko prihaja tudi noč, je lahko med najveličastnejšimi dogajanji v gorah, zanimivejši od marsikaterega filma. Lahko občuduješ mogočne prizore plesa oblakov, ki vse tesneje objemajo vrhove in grebene, čutiš in poslušaš šumenje in hrumenje vetrov v strminah in gozdovih, vonjaš nedoločljive spremembe, prežet s srhljivo resnobnostjo in slovesnostjo trenutkov, ki bodo razmeroma prijazno gorsko divjino spremenili v nekaj povsem drugega, skrivnostnega, a še vedno lepega. Ura gaženja povprek in navkreber, deloma po svežih sledeh gamsov, deloma po svoje, je kljub naporu izsušenega telesa lepa. Koča je pozimi seveda zaprta, a iz nje v dolino vodi pot. A pozimi, ponoči, so lahko tudi planinske poti zahtevne, če potekajo v vijugah med prepadi in težko prehodnimi strminami. Markacije so globoko pod snegom, enako velja za varovala na izpostavljenih mestih, zaradi snežne odeje in teme tudi ni viden potek poti. Vse šibkejša mesečina obliva gorsko divjino, največje tveganje in napor sta mimo, a dolina je še daleč, lahko se še grdo izgubim.

V globokem, zoprno skorjastem snegu se prebijam navzdol. Oddaljeno skakljanje mi sporoča, da me spremljajo gamsi. Kar zavidam jim, tu se ne morejo izgubiti, saj so doma. In prespijo lahko pod vsako smreko, jaz pa sem obremenjen s toplo domačo posteljo, ki je še daleč. Nekajkrat malo zaidem, ampak si ne delam skrbi, kjer ni možno hoditi, pač plezam. Ko prečim zadnjo grapo, pravzaprav sotesko, in zagazim v tišino gorskega gozda, se nepričakovano začne eden od vrhuncev ture, ki z alpinizmom nima veliko skupnega. Nedaleč od prepadnega ostenja, iz katerega sem sestopil, na veliki skali, ki se je nekoč odtrgala in prigrmela z gore ter obtičala med drevesi, zagledam oltarček. Bogve, kdaj in zakaj so ga postavili, verjetno stari Trentarji, morda se je v bližini kdo ponesrečil, morda kdo čudežno preživel, ali pa so roke in srca le spontano zaznamovali svetost kraja v gorski divjini. Čisto vseeno je, kaj bi tam stalo, krščanske jaslice, budistični čortern ali kar koli, narejeno s skupnim delom človeških rok in naravnih sil. Kraj je tako divji in prijazen hkrati, vase umaknjen, prežet z veličastnim mirom in upanjem, da ni težko s težkim nahrbtnikom na razbolelih ramenih poklekniti v sneg, skloniti glavo, se s pregretim čelom in rokami dotakniti snega ter se prepustiti brezčasnim trenutkom miru in hvaležnosti za ta dan, za vse. Ko se vrnem v telesno resničnost, še zadnjič danes vključim alpinistični stroj. Z razbolelimi koleni in hrbtenico v enem zamahu, brez hipa počitka, odlomastim v dolino, v noč, do avta, s katerim se bom vrnil v običajnejše nadaljevanje življenja.

Dom dveh domov

Zakaj nisem tega Dneva preživel na toplem in varnem, v družbi ljudi, ki jih imam rad? Zakaj napor, tveganje, preizkušanje? Odgovorov je seveda nešteto. Ker je bil dan čudovit, poln, nepozaben. Ker sem v osrčju gorske divjine užival in se zavedal vsakega trenutka še bolj kakor ponavadi. Ker sem moral biti zbran in odprt, saj je bilo od tega odvisno doživetje in preživetje. Ker sem iskal in našel prehode tam, kjer pred menoj ni verjetno plezal še nihče. Ker sem se moral res potruditi brez možnosti hitrega in lahkega odnehanja, umika. Ker sem bil vsak trenutek res jaz, povezan z naravo, z vsem, kar me je obdajalo, mi grozilo, me navduševalo, spodbujalo, preizkušalo. Brez bremen vsakdanjosti, seveda pa ne brez občutka velike odgovornosti do vsega, kar sem in počnem, kar pomeni obvezo vrnitve v dolino, v vsakdanjost. Ker sem moral za užitek, zadovoljstvo in ne nazadnje za preživetje storiti res veliko. Nobenih bližnjic, nobene bergle, nobene pomoči od zunaj.

Sredi noči, po sedemnajstih urah nenehnega gibanja, po spet »nekoliko hitrejši« vožnji po samotni vršiški cesti se krog sklene: od napete, z doživetji in preizkušnjami izpolnjene samotne pustolovščine v divjini zasneženih Julijcev do ljubečega objema v čisto drugem, mirnem in toplem, a s prejšnjim povezanem svetu. Lepo je biti doma v obeh.

Besedilo in foto mag. Iztok Tomazin, dr. med.