Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Alpe, ena najčudovitejših naravnih arhitektur

Polet.si - Špela Prelc: Regija, kamor se zgrinjajo množice iskat mir in stik z naravo. In tudi območje, kjer so primeri dobrih kmetijskih praks.

Enajst novinarskih glav ob spremstvu delegacije Alpske konvencije v sedmih dneh z javnim potniškim prevozom od Domodossole do Innsbrucka.
Vse se je začelo na trgu Convenzione (konvencija) na severu Italije, le nekaj kilometrov pred švicarsko mejo v Domodossoli, kjer smo se zbrali novinarji udeleženci projekta. Je ime zbornega mesta zgolj naključje ali izbrano namerno? »We are Alps« je namreč projekt, ki ga že osmo leto zapored organizira Stalni sekretariat Alpske konvencije skupaj s partnerji. Do minute natančno začrtana pot je bila naslednja: Domodossola (I), Morbegno (I), Sondrio (I), Poschiavo (CH), prelaz Stelvio (I), Bolzano (I), Padaun (A) in Innsbruck (A).
Rdeča nit ture čez del alpskega loka je bil pogled v najrazličnejše oblike inovativnega gorskega oziroma hribovskega kmetijstva, spoznavanje uspešnih praks na območjih, ki imajo zaradi nadmorskih višin in naklonov omejene možnosti za razvoj, in prek novinarskega glasu dokazati, da se je v Alpah in čeznje mogoče premikati s sonaravnimi javnimi prevoznimi sredstvi ter ozaveščati o multilateralni pogodbi − alpski konvenciji, ki je nekakšen skupni jezik Alp oziroma »alpske ustave«, ki ima od leta 1995 pravno podlago in razvoj v alpski regiji usmerja na podlagi skupne pogodbe.

Mediji bralcem Alpe največkrat predstavljamo kot čudovito pravljično pokrajino, areno zimskih športov, pohodniških in kolesarskih poti, kot podobo visokih zasneženih vrhov, belih ledenikov, zelenih dolin in prijaznih gorskih vasic s tipično alpsko arhitekturo in planinami, na kateri se pase živina. Tipična romantična podoba Alp za ljudi, ki živijo daleč stran od njih in se tja zatekajo le v počitnicah iskat mir in stik z naravo.
Alpe so še mnogo več
Alpe so tako danes življenjski in delovni prostor štirinajstih milijonov ljudi, sto dvajset milijonov obiskovalcev pa vsako leto v njih išče mir in sprostitev. Ta mogočna gmota, ki je nastala z vrivanjem afriške tektonske plošče pod evrazijsko, se dviga kvišku že 37 milijonov let, ledeni človek Ötzi, ki je danes na ogled v Južnotirolskem deželnem arheološkem muzeju v Bolzanu, in njegovi potomci pa se po svetu sprehajajo že več kot 5300 let. V geografskem srcu Evrope živi okoli 30.000 živalskih in 13.000 rastlinskih vrst, tako da so Alpe po pestrosti takoj za tropskim deževnim gozdom drugi največji rezervat živalskih in rastlinskih vrst.

Alpe, ta izjemna naravna arhitektura, pa niso samo narava, ampak so tudi prostor za življenje in gospodarjenje, kamor spadajo vsakodnevni napori, ki niso primerljivi s precej lažjim vsakdanjim življenjem v mestih. So regija, v kateri že stoletja živijo ljudstva, se ohranjajo jeziki, običaji in razvijajo različne oblike umetnosti in obrti. Območje, kjer so v ospredju inovacije. Tudi v kmetijstvu, kateremu smo bila priča na »turi«.
Hribovsko kmetijstvo je le del konglomerata področij (protokolov), s katerimi se ukvarja konvencija. Poleg naše letošnje teme projekta We are Alps sodijo sem še urejanje prostora in trajnostni razvoj, varstvo narave in urejanje krajine, gorski gozd, turizem, varstvo tal, promet in področji prebivalstvo in kultura ter podnebne spremembe, ki sta zapisani v deklaraciji.
Med druženjem smo spoznali le delček alpskega loka, ki se razteza vse od Monaka in Francije na zahodu do obrobja Dunaja na vzhodu. Po poti, skoraj popolnoma premagani z vlaki in avtobusi, sicer ni šlo najhitreje, a upoštevajoč rek, da se počasi daleč pride, smo v enem tednu brez težav uresničili postavljene cilje. Niste zagovornik javnega potniškega prometa? Morda vas bodo o pogostejši uporabi prepričale naslednje prednosti: večja varnost, časovni izkoristek, veliko nižja stopnja onesnaževanja zraka, cenejša različica prevoza. Avtomobili, roko na srce, so veliko bolj udobno in praktično prevozno sredstvo, a javni potniški promet v Alpah je pomembna alternativa osebnemu prometu.
Bi si mislili, da se v osrčju gorskega sveta na severu Italije, pravzaprav že skoraj na meji s Švico, začuti sredozemski utrip? Prikupno mestece Domodossola s svojimi 18.000 prebivalci namreč zadiha pozno zvečer, ko se lokalno prebivalstvo ob vedno navzočih turistih pomeša in kramlja v barih na trgu s tipičnim italijanskim šarmom.

Začeli, kjer se je lani končalo
Generalni sekretar Alpske konvencije Markus Reiterer je ob navzočnosti župana izrazil zadovoljstvo, da se letošnji projekt začenja prav v kraju, kjer se je lanski SuperAlp! končal. Prepričan je, da je Domodossola mesto s prav posebno energijo, saj so tu svetovna dediščina Unesca Monte Calvario, plesna šola, veganska restavracija, ki jo v Alpah iščeš kot iglo v senu, in slaščičarna, ki ji ni para. Tja lahko prineseš knjigo in se domov vrneš z drugo.
Tam smo si ogledali varstveno-delovni center La Prateria, ki je odličen primer sodelovanja lokalnih in regionalnih oblasti, kjer se ljudje s posebnimi potrebami in invalidi vključujejo v delovno aktivnost tako, da sami gojijo in predelujejo hrano, s katero potem postrežejo gostom na kmečkem turizmu. Gojenci centra med drugim skrbijo za živali in jih hranijo, močno pa sta se uveljavili hipoterapija in ortiterapija, pri kateri ob stiku z zemljo spodbujajo fizične in psihološke vidike posameznika. Na nacionalni ravni je ekipa devet let nepremagljiva v športih za invalide, svoje predstavnike so imeli tudi na paraolimpijskih igrah v Vancouvru in Torinu.

Naslednji dan se je novinarska druščina z vlakom iz Domodossole odpravila proti Milanu in nadaljevala pot po tirnicah nazaj proti severu v Colico, ki leži ob Comskem jezeru. Ker so v prečni smeri Alpe naravna ločnica in s tem velika prometna ovira, smo bili prikrajšani za neposredno povezavo do Valtelline z javnim potniškim prometom. Na železniški postaji so nas čakala kolesa, od koder smo se željni rekreacije podali proti Morbegnu in ekološki kmetiji La Fiorida. Če ne bi bilo odločne Taje Ferjančič Lakota, alfe in omege organizacije projekta, ki nas je priganjala, da smo vselej pravočasno ujeli bodisi vlak bodisi avtobus, bi se z novinarsko kolegico Katjo prav gotovo ves popoldan zadržali v stajah med zvedavimi in za fotografske bliskavice dovzetnimi kozami. Svoje med svojimi, ali kako že pravijo. Vremenska muhavost nam je poleg čezmerno napolnjenih želodcev preprečila nadaljevanje poti s kolesom. Oblačno vreme s plohami, sem in tja s kakšnim sončnim žarkom vmes, je bila značilna slika našega sedemdnevnega popotovanja, a sta jo pestrost in lepota pokrajine naredili še kako barvito.
Z ogledom antične trgovine bratov Ciapponi v Morbegnu smo spoznali enega najpomembnejših ciljev Alpske konvencije − ohranjanje in razvoj kulturne dediščine ter večstoletnega znanja, na kar opozarja sprejeta deklaracija o prebivalstvu in kulturi. Na policah trgovine boste našli odlično žganje, med, moko in bisciolo (tipično sladico z rozinami in oreški). Največja gurmanska specialiteta območja Vallteline je sir bitto, mastni poltrdi sir, ki ga pridelujejo iz kravjega mleka in ga starajo od treh mesecev do treh let v višjih hribovskih sirarnah, v Albaredu celo do deset let, kjer jih vsak dan obračajo, solijo in umivajo. Gre za zelo zrel sir, morda ga lahko primerjamo z našim tolmincem ali nanoškim sirom. Starejši kot je, bolj prepoznaven okus ima in bolj pikanten je. Prav poseben postopek pa je bilo nekoč ugotavljanje starosti sira, ki nam ga je z udarci po siru s kovinskim kladivom in prepoznavanjem zvoka prikazal lastnik trgovinice.

Lombardijska dolina med drugim slovi tudi po testeninah iz ajdove moke s krompirjem in blitvo. Tej krepki jedi domačini pravijo pizzoccheri. Potem sta tu še zeliščna polenta in bresaora, posušeno mlado goveje meso, s katerim so nam stregli na vsakem koraku. Same krepke jedi, saj gorska hrana ne more biti kar tako.
Lokalni predstavniki vsakega kraja, vsake regije ali kantona so z gorečo željo, da bi pustili čim lepši vtis, predstavili lokalne posebnosti območij, ki smo jih obiskali, in nam pustili trajen spomin in sporočilo »vrnite se«. Val Poschiavo, Valtelina, Stelvio, San Bernardo, Gavia, Livigno in Bormio z okolico ... Vsekakor kraji, ki se vsak dan podijo v mislih vsakega kolesarja. Da o Dolomitih, ki so nam Slovencem še nekoliko bliže, sploh ne govorimo. Ne, res ni naključje, da so Alpe že več kot 150 let ena najbolj priljubljenih svetovnih destinacij za preživljanje oddiha.

Kot da kulinaričnih dobrot še ni bilo dovolj, smo bili v italijanskem delu Švice v dolini Poschiavo priča kulinaričnemu pohodu Stramagiata, do koder smo se po retijski železnici pripeljali s švicarskim rdeče-belim lepotcem Bernina Express, ki ga od leta 2008 najdemo na seznamu Unescove kulturne dediščine. Vlak z udobnimi panoramskimi vagoni prisopiha tudi čez 2253 metrov visoki prelaz Bernina vse do St. Moritza, Davosa in Chura ter ponuja čudovite razglede. Misel na Švico v spomin prikliče še vse kaj drugega kot prekrasno naravo in turizem. Poleg splošne urejenosti, ki pogosto meji na sterilnost, so tu še švicarski noži, ure, sir, čokolada in zeliščni bomboni s trinajstimi zelišči. Ricolaaaaa! Kdo jih je naredil? Švicarji, seveda, ki za podjetje z mednarodnim kultnim statusom na višinskih kmetijah biološko, to je brez uporabe pesticidov, umetnih gnojil in herbicidov, prideluje več kot sto švicarskih kmetovalcev. Eden izmed njih je tudi Reto Raselli, ki od leta 1991 v kraju La Presse ob jezeru Poschiavo v Val Poschiavu že 30 let prideluje zelišča za Ricolo, kar njegovemu podjetju Raselli omogoča pomemben alternativni vir dohodka, vendar morajo pri tem slediti visokim standardom kakovosti.
Po trajnostnem mobilnem principu smo sedli na vlak nazaj do italijanskega Tirana, presedlali na avtobus do mondenega smučarskega središča Bormio, od koder smo se po kot kača vijugajočih se serpentinah pripeljali na 2757 metrov visok Stelvio, ki je najvišji asfaltirani gorski prelaz v vzhodnih Alpah in drugi najvišji v Alpah sploh. Na vrhu nas je pričakal Wolfgang Platter, direktor Nacionalnega parka Stelvio, in nam predstavil območje. Prelaz so zgradili Avstrijci med letoma 1820 in 1825, da bi povezali Dunaj z Milanom in Benetkami. Med prvo svetovno vojno je bil prelaz prizorišče hudih bojev, po njej pa je pripadel Italiji.
Turistov je bilo ob slabem vremenu bolj malo, turobno sivino sta za nekaj minut popestrila dva gorska kolesarja, ki sta se pred kočo nad prelazom pojavila v pisanih oblačilih. Veter in mraz ju je kmalu pregnal v dolino, kjer so bile vsaj temperature nekoliko bolj prijazne. Le za hip sta zamudila sončne žarke, ki so posijali izza mračnih oblakov, in mavrico, ki se je kot obok narisala nad serpentine, ki v poletnih mesecih pomenijo raj za številne kolesarske navdušence in uživaške vožnje z motorji.

Leto družinskega kmetovanja
Ledenik, na katerem je poleti odprto smučišče, se je v zadnjih desetletjih skrčil skoraj za polovico in prav od njegovega obstoja bo v prihodnosti odvisna podoba doline, saj daje vodo za cvetočo sadjarsko dejavnost v nemško govoreči dolini Vinschgau/Val Venosta, ki leži na skrajnem severozahodnem delu italijanske avtonomne pokrajine Južna Tirolska. Kamor seže oko, so jabolčni nasadi. Zaradi več kot 300 sončnih dni in manj kot 500 milimetrov padavin na leto ter velike razlike v temperaturi med dnevom in nočjo jabolka na tem območju zorijo počasneje in močneje, zato dajejo zelo poseben okus. Direktor marketinga Michael Grasser nas je popeljal skozi proizvodni proces združenja ene izmed sedmih zadrug VIP v dolini, ki na leto pridela 350.000 ton jabolk.
Bolzano, upravno središče Južne Tirolske in mesto z nazivom Alpsko mesto leta 2009, leži na stičišču alpske in sredozemske kulture in ga zaradi lege imenujejo »mesto gora« in »vrata v Dolomite«. In prav na poti do osrčja Unescove dediščine nad Bolzanom leži vas Nova Ponente/Deutschnofen, kjer se je v dolini Ega 15 kmetov združilo v zadrugo Eggentaler Kistl in s skupnimi močmi pod isto blagovno znamko tržijo lokalne pridelke. Lep primer vzpostavitve blagovne znamke z jamstvom kakovosti, ko je podobo zdravih in čistih Alp mogoče povezati s kakovostnimi proizvodi.
Simona Vrevc, namestnica generalnega sekretarja Alpske konvencije, je še posebej poudarila pomembnost kmetijstva za alpski svet in dodala, da je tudi Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo letošnje leto razglasila za mednarodno leto družinskega kmetovanja.
Nedvomno je tradicionalna pestrost prava priložnost za Alpe in za preživetje v njih, hribovsko kmetijstvo pa pripomore k ohranjanju in urejanju kulturne krajine in ohranjanju poselitve. Dobrih praks na tem področju je, kot vidimo, precej. Za predstavitev vseh ni prostora, tu so še čebelarstvo in kozjereja. Morda pa se bo katera prijela tudi pri nas.
Na koncu ne smemo pozabiti, da prav tradicionalnih dejavnosti in ekološke zavesti ni mogoče spodbuditi z zakoni, da se ta začne z individualno zavestjo in ravnanjem, ne samo v alpskem svetu, ampak povsod okrog nas. Le tako bodo tudi zanamci uživali ob naravnih danostih in kulturni dediščini našega ljubega planeta Zemlja.

Špela Prelc

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40625

Novosti