Novi glas, Pogovor - Nace Novak: Tridesetletni inženir elektrotehnike Mitja Gleščič iz Volčje Drage ima gore rad na sto in en način.
Že kot otroka so ga tja 'vlekli' starši. Ko je dopolnil 18 let, se je lotil alpinizma, zadnja leta pa se posveča tudi gorskemu teku na daljše razdalje. Odkar je pred kratkim postal oče, je bolj tekač kot alpinist. Še vedno pa je načelnik novogoriškega alpinističnega odseka, kjer vodi tudi alpinistično šolo.
Kdaj si začel tek in kdaj alpinizem?
Že pri petih letih so me starši 'vlekli' v hribe, a takrat tega nisem maral. Potem sem s tem nadaljeval v mladinskem odseku planinskega društva, poleg tega sem začel pa tudi teči, ker nisem imel kondicije za hojo po hribih. Plezati sem začel pri 18 letih, kar je pogoj za vstop v alpinistično šolo.
Kakšni so na Goriškem pogoji za tek in plezanje?
Odlični. Mislim, da nam prav nič ne manjka. Imamo poletje in zimo. Teči je mogoče celo leto, do tolminskih hribov pa imamo tudi le pol ure vožnje.
Koliko vas je v alpinističnem odseku, ki ga vodiš, in kje vse plezate?
Alpinistični odsek ima okrog 30 aktivnih članov. Družba je odlična. Pleza se. Možnosti je milijon. Tudi na odprave gremo. Nazadnje smo bili leta 2008 ob 30-letnici odseka v Peruju. Vseeno pa sem nekoliko kritičen do načina plezanja, ki danes prevladuje, do teh enodnevnih podvigov. Temu pravim 'instant alpinizem'. Ni več tako, da bi šel čez vikend v hribe, se izklopil in kaj konkretnega preplezal. To seveda ne velja za vse.
Je bilo včasih drugače?
Včasih smo bili vsak konec tedna v hribih. Živeli smo za to. Za odprave smo opravljali višinska dela, “šparali” smo, iskali sponzorje. Danes se dogaja celo, da komisija za alpinizem razpiše odpravo in krije stroške, pa se ljudje ne prijavijo. Ko vidim tak razpis, mi gre kar na jok.
Po drugi strani pa je v teh dostopnejših hribih vse več ljudi. Kako to?
Saj so tudi alpinistične šole polne ljudi, ko pa konec leta pogledam vzpone, vidim, da naredijo tistih nujnih deset vzponov, ki so potrebni za registracijo.
Koliko odprav v tujino si se udeležil?
Bil sem na petih odpravah. Trikrat v Peruju, enkrat v Nepalu in enkrat v Indiji.
Kje si se povzpel najvišje in koliko?
Najvišje sem bil v Indiji, na gori Satopanth, to je 7075 metrov visoko.
Kateri ti je “naj” dosežek, je to najvišji vrh, ki si ga dosegel, ali kaj drugega?
Ne, ni najvišji. Najlepše vtise imam z zimskega plezanja v francoskih Alpah, sicer pa je vsaka odprava poglavje zase. V Peruju smo splezali dve prvenstveni smeri. Tudi to ti ostane.
Si doživel v hribih veliko takih situacij, ki jih ne bi želel ponoviti?
Vsako bi ponovil.
Se pravi, da nekih zelo slabih izkušenj nimaš?
Nikoli nisem bil poškodovan ali kaj podobnega, se pa iz vsake izkušnje, težja kot je, več naučiš, več ti da za naprej.
Kako je z adrenalinom, kdaj najbolj “šprica”?
V tem “instant alpinizmu” je adrenalina zelo malo, ker je vse tako predvidljivo, naštudirano, dostopno. Za kaj več se moraš umakniti v kakšne odmaknjene gore, kjer ni nobene pomoči blizu, kjer je vse odvisno od tebe, soplezalca in odločitve, ki jo sprejemeta v določenih situacijah, kot je na primer poslabšanje vremena.
Praviš, da je postalo v alpinizmu vse bolj dostopno, je zaradi tega ukvarjanje z njim tudi bolj varno?
Na neki način je precej bolj varno. Že to, da lahko z mobilnim telefonom od koderkoli pokličeš reševalce... včasih to ni bilo mogoče. Po drugi strani pa se s plezanjem ukvarja vse več ljudi, ki so vse slabše usposobljeni, tako da prihaja do nesreč, kar meče slabo luč na ta šport.
Pa vendar se nesreče dogajajo tudi najboljšim...
V resnem alpinizmu je mogoče nevarnost močno zmanjšati, ne moreš pa je izničiti.
Je zdaj, odkar si oče, prisotnega več strahu, gledaš na plezanje drugače?
Za alpinizem mi je trenutno prav malo “dol padlo”. Zagotovo bom še plezal, na takem nivoju kot do zdaj pa vsaj nekaj časa ne, ker je glava drugje. Sem se pa zato toliko bolj vrgel v tek. Pri plezanju si odvisen od vremena, od soplezalca, pri teku pa se samo obuješ in greš, kadarkoli.
Pri tvojem teku ne gre za trimčkanje, ampak za ekstremne teke. Lani avgusta si pretekel znameniti Ultra Trail du Mont Blanc (Utmb). Lahko poveš malo več o tem?
To je najbolj popularen ultra tek, ki vodi okrog Mont Blanca. Lani je bila proga dolga 170 kilometrov z 9700 metri vzpona in spusta, premagati pa jo je bilo treba v časovni omejitvi 48 ur.
Koliko je bilo vseh udeležencev?
Štartalo nas je 2300, na cilj pa nas je prišlo 1100.
Kakšni so bili občutki med tekom?
Odlično je bilo, pa čeprav nas je po štartu, pol ure pred polnočjo, tri ure pral dež, zjutraj pa nas je celo malo zasnežilo. Moram reči, da prvih sto kilometrov nisem imel nobenih težav, potem pa je nastopila kriza, a sem se do konca tolažil s tem, da je do cilja samo še 50 kilometrov, samo še en maraton...
To ni bil tvoj prvi ultra tek. Kako kotira v primerjavi z drugimi, že opravljenimi?
Na neki način mi je bil najbolj všeč, ker je bil najdaljši, najlepši, sicer pa sem res pretekel že kar nekaj ultra tekov, cestnih in gorskih, na primer Zagreb – Čazma 61 kilometrov, pa gorski maraton štirih občin. Tam sva naredila z ženo dva kroga hkrati, to je 70 kilometrov, pa Lavaredo Ultra Trail je zelo lep, 90 kilometrov dolg tek v Dolomitih s 5000 metri vzpona, pa še kar nekaj jih je bilo, a pred Utmb-jem nisem nikoli pretekel več kot sto kilometrov.
Kakšni so cilji za naprej?
Letos sem se že prijavil na Irontrail v Švici. Gre za 201 kilometer dolg ultra tek z 11 tisoč metri vzpona, ki ga organizirajo prvič.
Ti ultra teki nimajo ravno dolge tradicije, kajne?
Res je. Utmb je bil lani organiziran devetič, ta v Švici bo letos prvič. Stvari so nove in tujci so, kar se tega tiče, precej pred nami. Pri nas takega teka še ni, čeprav imamo primernega terena, kolikor ga hočemo. Resda imamo gorski maraton štirih občin, a to je bil lani 38 kilometrov dolg tek z 2000 metri vzpona, kar je za ultra tekače na ravni enega “švoh” treninga.
Se udeležuješ tudi cestnih ultra tekov ali samo gorskih?
Tudi na cestne grem. Zadnji dve leti se na primer udeležujem teka Cormor ultra pri Vidmu, ki poteka od kraja Buie do kraja Marano Lagunare. Gre za 68 kilometrov dolg ravninski tek, ki je vedno oktobra, in namesto da bi se “gužval” na Ljubljanskem maratonu, grem raje tja, kamor pride okrog 50 udeležencev.
Poškodbe?
Nič konkretnega še. To, da kaj boli, je pa itak vedno prisotno. Če bi na to gledal, bi se že zdavnaj smilil samemu sebi, tako da... To so tudi taki športi, v katerih se ti prag bolečine nekoliko zviša. Če bi rekel, da me na Utmb-ju ni nič bolelo, bi lagal. Zadnjih 100 kilometrov me je vse bolelo, a je vse v glavi.
Žulji?
So bili, seveda, na Utmb-ju so bili. Pete sem imel ožuljene, na koncu kar pošteno, organizacija pa je res dobra. Tam so zdravniki, so maserji, tako da je dobro poskrbljeno tudi za to.
Kako pa je s prehrano in pijačo na takih tekih?
Na teh dolgih tekih imajo po navadi zelo dobro organizirane okrepčevalnice. Na Utmb-ju smo imeli vsakih 15 kilometrov na razpolago vse, kar si si zamislil. Salamo, sir, pizzo, pašto, visokoenergetske gele... Še bolj pomembna pa je hidracija. Na Utmb-ju je bil pogoj, da si imel s sabo vsaj liter tekočine. Večinoma imajo vsi ti ultra teki spisek obvezne opreme.
Kaj moraš imeti s sabo?
Po navadi dve čelni svetilki, vsaj nekaj hrane po lastni presoji, najmanj liter tekočine, astro folijo, dolge rokave, dolge hlače, vetrovko za dež, mobilni telefon, na katerega ti organizatorji sporočajo vse novice, potem pa odvisno od posameznega teka, ponekod tudi rokavice, kapo. Zdaj dajo v tujini veliko tudi na ekološki vidik, tako da moraš imeti obvezno s seboj skodelico za pijačo. Na okrepčevalnicah ni kozarcev, ti samo natočijo, tako da je skodelica obvezna oprema.
Kako premaguješ utrujenost na tako dolgih tekih, se tudi ustaviš, hodiš?
Ja, zagotovo. To ni, da bi ves čas tekel. Tudi povprečna hitrost je pri rezultatih zelo nizka, ko pa zložiš skupaj tiste kilometre in višino, kot bi šel na Everest, pa še skoraj na Krn zraven, in nazaj dol, se pa nabere, tako da si vzameš čas, da kaj poješ in da se odpočiješ. Sam sem si na Utmb-ju vzel 40 minut časa za ležanje, ker spati nisem mogel, pa eno 20-minutno masažo sem si privoščil, to je bilo pa tudi vse.
Kako in koliko treniraš, tečeš vsak dan?
Ne, nikoli ne tečem vsak dan. Ko sem se pripravljal za Utmb, sem tekel štiri- do petkrat na teden, skupaj od 60 do 100 kilometrov.
Do kdaj nameravaš teči?
Ja, dokler bo šlo. S tridesetimi leti sem bil na Utmb-ju med mlajšimi udeleženci, saj je treba imeti za te ultra teke nabrane kar nekaj tekaške kilometrine. Na stara leta, ko noge ne bodo več ubogale, se bom lotil pa na primer jadralnega padalstva, ki se mi zdi tudi super šport, saj sem že letel, a za zdaj za vse, kar bi rad počel, preprosto zmanjka časa.
Nace Novak