Mestna knjižnica in čitalnica Idrija: V Galeriji je od 17. februarja do 9. marca 2012 na ogled razstava - Nova platna akademskega slikarja Rafaela Terpina.
Čeprav neštetokrat prehojeni so ga njegovi klanci v filmu Dušana Moravca, Klanec do doma, spet posedli na trinožnik. V roke je vzel stare skice in jih oblekel v nova oblačila. Svetla in vesela. In na platnu so se nam prvič postavile na ogled lepe manekenke - cvetlice.
»Ko je gospod bog ustvarjal naš idrijski konec, je bil bleščeče razpoložen. Sproščena razigranost je udarila vanj, pa nam je nakravžlal relief. Tu bodo živeli sami v redu ljudje! – se je smejal vase – zato ni treba, da jih imam ves čas na očeh! Pustil je stvarem, da so padle, kot se jim je zahotelo. Z vso mogočo samovoljo so se postavile v čudežen splet, kjer – kot se je pokazalo – zdrava pamet brez še bolj zdravih nog ničesar ne opravi.« (IR, l. 1989, št. 1-2, str. 104) Več...
S temi besedami, ki jih je Rafko zapisal že pred mnogimi leti, je direktorica Mestne knjižnice in čitalnice Idrija Milanka Trušnovec, pritegnila pozornost vseh prisotnih, ki smo se v res velikem številu odzvali odprtju razstave idrijskega umetnika, planinca, prijatelja, sošolca, ...
Dokončno nam je trakce na očeh slavnostno prerezal član uredniškega odbora Planinskega vestnika, velik zagledanec v naš »nakravžlan svet«, o katerem je napisal že toliko lepih besed in hkrati njegov planinski prijatelj - Marjan Bradeško.
»Pred skoraj četrt stoletja so me Rafael Terpin, Rafael Podobnik in Jože Čar popeljali v svet idrijskih, cerkljanskih, trebušanskih grap … ne z roko, pač pa z besedo, z močjo svoje ljubezni do graparskega sveta porečja Idrijce. S pomočjo knjige Slapovi v Sloveniji so me zvabili kar naravnost v Gačnik! Opis ene od poti skozi grape sem kasneje naslovil s "Prečuden svet je v grapi črni". In ta prečudni svet me je uročil. Ne le svet, pač pa ljudje, hiše, kraji, ki izginjajo …« (Citat; Marjan Bradeško)
Kako so ravno Rafkove slike in besede krive, da si je marsikdo zaželel spoznati ta svet klancev. Kako so sočne, izražene le v ocvirkih, izgreble marsikatero zgodbo izpod pepela na že ugaslem ognjišču. Kako bodo te podobe neizmerne ljubezni, hvaležnosti in navezanosti ostale za vedno žive. Kako … In še z mnogo občutenimi besedami je pospremil novo razstavo med gledalce.
Rafko je tokratno razstavo posvetil že pokojnima, dr. Jožetu Felcu in dr. Vinku Cudermanu, prijateljema Kapljašema. Za to priznanje tovarištva se mu je na razstavi zahvalil prof. Tomaž Pavšič, glavni »krivec« rojstva revije Kaplje. Zahvalil se mu je tudi, za jim posvečeno razstavo v tistih občutljivih letih pred več kot štiridesetimi leti. Takrat mu čestitk za pogum in zahvalo za dejanje na glas niso smeli izreči. Rafko je bil njihov zvesti sodelavec vsa leta njihovega izhajanja.
Anka Vončina