Tokrat o plezanju na Škotskem in malo polemiziranja
Alpinistične novice
Ker sem v krajih s slabo medmrežno povezavo nisem mogel sneti novic katerih bistvo so slike zato bodo te počakale do naslednjega tedna. Tako glavnino tokratnih novic predstavlja poročilo z Mednarodnega zimskega srečanja na Škotskem.
Loška stena
Zadnjič se mi je izmuznila novica iz foruma domačega ferajna, o dobrem vzponu v Loški steni. Nejc Breščak (AAO) in Tine Cuder (AO Matica) sta opravila prvo ponovitev smeri Ko se čas ustavi (V, 5+. M5, 900 m). Pravita, da je smer lepa a ne tako huda kot govori ocena. Podrobnosti žal ne vem.
BMC zimsko srečanje
Med 23. februarjem in 2. marcem je BMC, British Mountaineering Council organiziral zimsko srečanje plezalcev na Škotskem. Glavni namen srečanja je spoznavanje kombiniranega plezanja, katerega zibelka je prav Škotska. Srečanja se je udeležilo okoli 40 plezalcev iz vsega sveta, iz Slovenije sva sodelovala Rok Zalokar (AO Radovljica, On Line) in Tomaž Jakofčič (AAO, Promontana, Policija RS).
Na žalost slaba zima ni prizanesla niti škotskim goram, visoke temperature so nam onemogočile plezanje v nekoliko nižje ležečih stenah zato smo vse plezalne dni preživeli v višje ležečih stenah Cairgorma in Ben Nevisa.
Potek srečanja:
23.02. Prihod v Inverness kjer so nas počakali gostitelji in nas odpeljali do Glenmore Lodga kjer smo bili nastanjeni tekom srečanja.
24.02. Zaradi manjšega števila gostiteljev sva z Rokom skupaj plezala s Stuartom McAlesee. Vreme je bilo slabo in toplo a vseeno smo odšli v Cairngorm in tam preplezali smer Savage Slit (V, 6, 120 m). Bili smo mokri kot žabe.
25.02. Vreme je bilo še vedno slabo a v želji po ledu smo odšli v Ben Nevis. Tudi tam ni zmrzovalo zato se je Stu zaradi nevarnosti snežnih plazov odločil za grebensko smer Tower Ridge (IV, 4, 600 m). Lahka a lepa smer predstavlja najdaljšo britansko smer in je v trenutkih, ko so se oblaki razkadili, dober razgled na celotno ostenje Ben Nevisa.
26.02. Ledišče se je spustilo na višino 600 metrov in obetala se je odličen dan za plezanje v Benu. Rok je odšel plezat z Ezom, sam sem dobil gostitelja Steva Longa, v zadnjem trenutku pa so nama pritaknili še Grka Ioanisa. Rok in Ez sta preplezali smer Gargoul wall VI, 6, 100 m z novo direktno izstopno varianto (VII, 7). Mi smo po zgrešenem vstopnem raztežaju v steni Coum nadaljevali po svoji liniji in v sedmih urah preplezali prvenstveno Internacionalno smer (VII, 7, 200 m). Dan je postregel z idealnimi "škotakimi" razmerami; posneženo skalo in zmrznjenimi rušami.
27.02. Vreme je spet katastrofalno, visoke temperature in dež. Polovica si nas je dan izbrala za počitek, polovica pa je odšla drajtulat z Davom MacLeodom.
28.02. Vreme je nespremenjeno. Drajtulerji so v glavnem počivali, nekateri so odšli balvanirati na obalo ali na ekskurzijo v bližnjo destilarno viskija. Sam sem s Tobinom odšel v Cairngorm kjer sva v razmočenih razmerah in dežju preplezala smer s primernim imenom No blue sky (VI, 7, 150 m)
01.03. Dan D. Že prejšnji večer je kar špricalo od nakopičene energije in spodbudne napovedi za naslednji dan. Plani so bili veliki in potrebno je bilo vnovčiti pridobljeno znanje. Večina nas je odšla v Ben Nevis. Po obilnih snežnih padavinah so bile razmer takšne kot "morajo« biti". Veliko novega snega in s tem zafrajhane stene in ledene poči, poleg tega pa še megla, veter in sneg. Rok je z Američanom Fredyem preplezal Sioux Wall (VIII, 8, 100 m) jaz pa sem Angleža Stuja "popeljal" preko smeri Carnocopia (VII, 9, 100 m). Obe smeri sva tako kot vse ostale pred tem preplezala na pogled. Zvečer je kot je v navadi sledila zaključna večerja in zabava. "Normally we get drunk..." je že prvi dan napovedal vice predsednik BMCja, legendarni Nick Colton.
02.03. Polet iz Invernesa proti domu.
Cornocopia
Povzetek:
Kot vedno je bilo srečanje brezhibno organizirano. Poleg praktično vsakodnevnega plezanja so bila vsak dan na sporedu zanimiva predavanja, projekcije alpinističnih filmov in podobno. Kljub nekoliko slabšem vremenu smo plezali dovolj in bolj ali manj vsi spoznali v čemu je fora škotskega kombiniranega plezanja.
Mislim, da sva z Rokom dostojno zastopala slovenske barve saj sta smeri Sioux wall (VIII, 8, 100 m) in Cornocopia (VII, 9, 100 m), med najtežjimi preplezanimi smermi na srečanju in kolikor vem tudi najtežji smeri slovenskih alpinistov do sedaj na Škotskem.
Game is over
K pisanju teh pomislekov me je spodbudilo razmišljanje Andreja Grmovška o perspektivi kombiniranega plezanja, močno pa je sovpadlo tudi intenzivno doživeto plezanje na Škotskem, skupaj z vsemi pripadajočimi debatami. Nočem se zoperstavljati Grmotu saj je eden redkih, ki lahko in tudi bodo udejanjili to o čemer pišejo. In kljub temu, da si zelo dobro predstavljam poizkus Grmota in Lukeja v Sans Nomu, ki močno govori v prid Grmotovemu pisanju bi se malo obregnil ob mixarsko mantro kako bo tovrstno plezanje dvignilo kvaliteto plezanja v visokih gorah in kaj se bo vse počelo.
Ob velikem številu ljubiteljev športnega kombiniranega plezanja vzponov, ki jih omenja Grma praktično ni. Seveda tu izključujem smeri npr. v Taculu ali preplezane supertežke kombinirane smeri v gorah, ki so bile preplezane v odpravarskem slogu. Mislim na vzpone, kjer bi sposobnost plezanja športnih smeri z oceno M10 ali več bistveno pripomogla k hitrejšemu in enostavnejšemu plezanju velikih sten in s tem hitrejšemu razvoju alpinizma. Pa naj ne skočijo zdaj vsi po meni in kličejo: "Poglej Jasperja v No Siesti!" Ena ali dve lastovki še ne prineseta pomladi. Itak pa je Tomo smer soliral pred 20 leti in če se v teh dvajsetih letih ni dalo ob trikrat daljšem času plezanja izničit tiste tehnike potem ne moremo govoriti niti o pičlem razvoju alpinizma...
Steve House je v svojem članku v AAJ lepo namignil, da so govorice mixarejv o doprinosu športne kombinacije k hitrejšemu razvoju alpinizma bolj ali manj brez teže. To je argumentiral s preprostimi primeri, ki so sicer dobro znani. Leta 1984 je bila preplezana Katalonska smer v južni steni Anapurne, 1985 so preplezali zahodno steno G IV, leta 1991 sta Mark in Andrej preplezala Kanč. Vse torej v času pred pojavom modernega mixa. Kaj se pleza v visokih Himalajskih stenah danes? Nanga Parbat, slovenski vzponi v Himalaji in še kak francoski in angleški vzpon. Pomislite koliko akterjev teh vzponov se ukvarja s športnim kombiniranim plezanjem! Eden?
Ali se je v teh letih zgodil bistven napredek? Noup! Če bi hotel res komu stopiti na žulj bi rekel, da je kombinirano športno plezanje pripomoglo k počasnejšemu razvoju alpinizma glede na njegov razvoj v osemdesetih. Veliko plezalcev, ki so prej veliko plezali v gorah je enostavno našlo manj nevarno, udobnejšo, čeprav bolj atletsko aktivnost in se z njo zadovoljilo. Mislim, da bi za razvoj alpinizma v težnji po najtežji smeri na najvišjo goro, z najmanj opreme itd., še vedno bolj koristil obisk kake stare Bencetove smeri v severni steni Storžiča ali Begunjščice kot pa luknje pod Ljubeljem. Stara dobra alpinistična vplezanost je še vedno največji in nujno potreben atribut za dober alpinistični vzpon.
Bojim se, da je večina sedanjih pristašev športnega kombiniranega plezanja preveč razvajena s svedrovci, da bi lahko preplezala težko kombinirano smer v gorah s klasičnim varovanjem, enostavno, hitro, na pogled zato ker dajejo prednost težavam pred zgoraj omenjeno vplezanostjo in domačnostjo z gorami. Bogokletna izjava? "Show me and I´ll belive", je rekel že Steve House!
Dobronamerne replike so zelo dobrodošle! Srečno!
Besedilo in foto: Tomaž Jakofčič