Slovenske novice – Boštjan Fon: Dva tisoč sedeminsedemdeset vzponov se je nabralo do zdaj
Slovenske novice - četrtek, 1. marca 2007
Dan v novicah
Štefka vsak dan
na Dražgoško goro
Od 8. aprila 2002 je bila 68-letna Štefka Ambrožič iz Dražgoš popolnoma vsak dan, skoraj 1800-krat na Dražgoški gori, 410 metrov više od njenega doma — S prekinitvami pa je isto pot ubirala še petstokrat več — Zjutraj pripravi zajtrk za vnuka, potem pa je prosta
Dražgoše, 28. februarja: Pred hišo v Dražgošah s številko 67 za eno številko starejša
Štefka Ambrožič zaveže vezalke na dvajset let starih pohodnih čevljih, ki so na prvi pogled videti, kot bi bili še včeraj na polici ene izmed trgovin v Železnikih. Tam je včasih stanovala z družino v stolpiču, nato pa sta z možem
Venčeslavom zgradila hišo nad gasilskim domom v Dražgošah. Od tam se vsak dan, ne glede na vreme, letni čas ali kateri drug vpliv okolja, odpravi po travniku proti gozdnemu pasu in naprej do shojene poti proti Dražgoški gori. »Za sprostitev pa seveda za nekaj telesne kondicije sem začela hoditi na vrh gore,« pove in doda, da nekdaj zaradi obolelosti sina
Iztoka ni mogla nikamor dlje od doma. Vzpon na Dražgoško goro oziroma naprej do planine Kališnik in potem po eni izmed štirih poti nazaj je postal vsakodnevno opravilo.
Pet let bo
»Dva tisoč sedeminsedemdeset vzponov se je nabralo do zdaj, od tega pa jih je tri četrtine brez prekinitev. Danes ste bili z menoj na vrhu tisočsedemstooseminosemdesetič, kar hodim na vrh brez izpuščenega dne. Sedmega aprila letos bo pet let, kar hodim vsak dan na Dražgoško goro in nazaj. Časa imam dovolj, zjutraj vstanem, naredim zajtrk za vnuka, ki gresta v šolo, potem sem pa prosta. Otroci so že toliko veliki, da skrbijo sami zase, Iztok je umrl maja lani, soprog pa je še vedno zaposlen. Toda ni mi, da bi pohajkovala okoli, dovolj mi je, da grem na vrt in na Dražgoško goro in naprej na Kališnik. Ne potrebujem nič drugega. Čeprav bi morda kdo pomislil, da sem ujetnik tega pohajanja na goro, pa to ni res. Enostavno mi je všeč in s tem sem zadovoljna. Sploh kadar grem tako zgodaj od doma, da šele med drevjem na pol poti ugledam prve rdeče sončne žarke.«
Nekdaj je z možem pasla na planini Kališnik, ki je od Dražgoške gore oddaljena dobrih deset minut. Če se ji mudi domov, gre naravnost nazaj po klancu navzdol, drugače pa se sprehodi mimo planine, kjer je preživela štiri poletja, pa okoli do odcepa za Rastovko in Rovtarico navzdol do Bičkove skale. Zaustavi se in pogleda proti Ratitovcu na levi in Triglavu na drugi strani, nato pa pospeši do vasi. Če se ji korak ne zaustavi pred domačo hišo, skoči še do Tinetovega kozolca, ki je pravzaprav kapelica iz osemnajstega stoletja, ki so jo lani obnovili, postoji nekaj trenutkov in se potem vrne domov. Vmes še pogleda, kam se skrije maček, ki je brez imena in se je od nekod priklatil ter ostal pri hiši: »Pred njim smo imeli mačka z imenom Srečko, ki je večkrat šel z mano na goro, nato pa je nekam izginil. Ko ga je zeblo v tačke, sem ga nesla z gore nazaj na toplo.«
Panj, ne medved
S pogledom se obrne proti Dražgoški gori, kjer je tudi vzletna rampa za jadralne padalce: »Veliko družbe na poti nisem imela, kajti nisem se dogovarjala z drugimi za pot, čeprav je prijetno, ko lahko s kom hodim in klepetam. Mislim pa, da bi s tem, ko bi se s kom dogovarjala, kaj hitro našla razlog, da bi lahko dala sama sebi potuho, če recimo on ne bi mogel.« Pove prigodo o tem, kako se je nekega jutra zaradi igre svetlobe ustrašila drevesnega panja, ki je trohnel ob poti: »Nisem si upala naprej, ker sem mislila, da je medved. Najprej sem šla nekaj korakov za bližnjo skalo, potem previdno pogledala nazaj po poti navzgor in si potem rekla, da kar bo, pa bo.« Pravi, da se živali obrnejo in zbežijo pred človekom, do zdaj je videla nekaj srnjadi in muflonov, zajca pa le enega v vseh teh letih, odkar hodi na Dražgoško goro. Sopotnik ob naju je previdno, a dovolj glasno ugotavljal, da je za zajčjo druščino klančina proti gori preveč vratolomna, da bi si upali gor, kaj šele dol. Ko boste brali črke o Štefki iz Dražgoš, pa bo ona že brusila pete proti Dražgoški gori za tisočsedemstodevetinosemdeseti vzpon. Zaporedni!
Boštjan Fon
