SiOL.net - Jure Gregorčič: ... Sir Chris Bonington
Ljubljana - Si predstavljate, kako je bilo pred pol stoletja osvajati himalajske gorske velikane? To so bili časi, ko so fantje v kučmah in v usnjenih gojzarjih prek "deviških" sten pisali alpinistično zgodovino.
Ena od teh še živečih legend svetovnega alpinizma je vsekakor sir Chris Bonington, ki ga je angleška kraljica zaradi zares bogatega doprinosa k ugledu klasičnega otoškega alpinizma odlikovala z viteškim naslovom. Nekdanji tankist kraljevih oboroženih sil, ki je svoje prve raztežaje preplezal kot 16-letni mladenič daljnega leta 1951, je pri svojih 78 letih v gorah še vedno sposoben plezati "štirico", še vedno pa tudi potuje po svetu in v svojem slogu raziskuje obzorja. Letos je denimo tako že osvojili 5.600 metrov visok vulkan Cero Toco v Čilu, kar je zares noro, če upoštevamo, da se vztrajno bliža svojemu 80. rojstnemu dnevu.
Prvi Anglež, ki je premagal Eiger, prvi človek na Anapurni II, Nuptseju …
Sir Chris Bonington je bil prvi britanski plezalec, ki je premagal severno steno Eigerja, vodil je odpravo, ki je prva premagala zloglasno južno steno Anapurne.
Preplezal je veliko prvenstvenih smeri v Alpah, mnoge najtežje, najbolj divje izpostavljene stene najvišjih gora in kot prvi stal na mnogo vrhovih po vsem svetu, med drugim na Anapurni II, Nuptseju, Centralnem stebru Frenejev, Centralnem stolpu Paine in na drugih "deviških" vrhovih na Kitajskem, v Indiji, Nepalu, Tibetu, na Grenlandiji …
Že leta 1983 pa je denimo v alpskem slogu priplezal na še neosvojen vrh Shivling (6501 m) v indijski Himalaji. Da, v alpskem slogu v času, ko je glavnina odprav vrhove in stene še vedno osvajala s pomočjo višinskih taborov in fiksnih vrvi.
Vodil je tudi uspešno odpravo v jugozahodno steno Everesta, leta 1985 pa s petdesetimi leti osvojil tudi vrh Everesta.
Eden najslavnejših alpinistov na svetu je tudi pisatelj, fotograf in predavatelj, ki ljudi po vsem svetu navdušuje s svojo izjemno življenjsko potjo.
Uglednega britanskega alpinista, raziskovalca, pisatelja in fotografa pa smo povabili pred Sportalov mikrofon, kjer nam je med drugim zaupal tudi svojo epsko izkušnjo na sedemtisočaku Ogreju, ki se je skoraj končala v onstranstvu. Sicer pa za našega tokratnega gosta brez pomisleka lahko zapišemo, da njegova alpinistična duša v šestih desetletjih raziskovanja in osvajanja gora ni prav nič upehala.
Sir Chris Bonington, obisk vaše spletne strani človeka ne more pustiti hladnega. S prostranstvi himalajskih sten ste srečali že ob koncu šestdesetih let. Himalajo ste torej doživeli v času, ko v bazah še ni bilo interneta, ko v logistiko niso posegali helikopterji, ko je Everestovo južno sedlo bilo še povsem divje, praktično brez človeških sledi, množice šotorov, kisikovih jeklenk … Kako se spominjate te drugačne in verjetno še bolj divje Himalaje?
V Himalajo sem šel prvič leta 1960, ko sem bil v vojski. Na odpravo so me poslali z vso opremo, ki jo je bilo treba spraviti do Katmanduja. V šestdesetih je čez Nepal vodila samo ena cesta in v Katmanduju je bil samo en hotel, ki ga je vodil ekscentrični Rus Boris, in bilo ni nobenih kontrol. Pohod se je začel kar v Katmanduju samem, od koder smo šli do severne strani Anapurne II, kamor smo bili namenjeni plezat. Leto pozneje, vojsko sem takrat že zapustil, smo šli na severno steno Nuptseja. Takrat tam ni bilo tako rekoč ničesar, vse si imel samo zase, bilo je čudovito. Ko sem šel leta 1985 z norveško odpravo na Everest, so zadnjič dovolili le eno odpravo na smer naenkrat. Američani so takrat plezali Zahodni greben, a so bili nižje od nas, tako smo imeli celo smer samo zase. Danes je popolnoma drugače, čez tisoč ljudi v baznem taboru, na sončni dan 150 ljudi, ki se naenkrat odpravijo na goro z iste smeri. Grozno mora biti. Takrat je bilo čisto drugače in imel sem srečo, da sem začel plezati v tistih časih.
Dejstvo je, da je alpinizem šport oziroma način življenja, kjer je meja med življenjem in smrtjo precej tanka. Na vaši karakorumski avanturi, pri osvajanju takrat še "deviškega" vrha, sedemtisočaka Ogreja, ste smrti zrli v oči. Vi z zlomljenimi rebri, vaš soplezalec Doug Scott s polomljenimi nogami, zmanjkalo vama je hrane in na pobočjih gore je divjal snežni vihar. Šest dni sta v nemogočih razmerah sestopala z vrha … Če danes pogledate nazaj …, je to bila vaša najtežja alpinistična preizkušnja?
Vsak ekstremni plezalec, še posebej, če pleza na takšnih višinah, mora priznati, da ima srečo, da je živ. Meni se je vsaj sedemkrat ali osemkrat zgodilo, da ne bi smel odnesti cele kože, pa sem vendarle jo. Smrti sem bil pogosto blizu.
Ste prvi Anglež, ki je premagal severno steno Eigerja. Kaj je takrat ta vaš vzpon pomenil za angleški alpinizem?
Angleži smo bili zmeraj močni v alpinizmu. V obdobju med obema vojnama je bil angleški alpinizem zelo konservativno usmerjen; načinov plezanja osrednje in vzhodne Evrope v Angliji niso odobravali. Po drugi svetovni vojni je prišla nova generacija plezalcev. V družbeno razdeljeni Angliji so začeli plezati ambiciozni mladi fantje iz delavskega razreda in začeli smo posnemati evropske plezalce. Bil sem del tega gibanja, ko se je plezalo težke vzpone. Biti prvi, ki prepleza severno steno Eigerja, je bilo razburljivo. Leta 1962, ko sem jo splezal jaz, je bila to še večja stvar, kot bi bila danes. Imeli smo minimalne možnosti za uspeh in velike, da ne preživimo, to je bil takrat izjemen izziv.
Proslavili ste se tudi kot izjemno ploden pisatelj in fotograf. Vam je skozi sliko in besedo ljudem po vašem mnenju uspelo povedati vse, kar ste doživeli tam zgoraj?
Trudim se po svojih najboljših močeh. Po pravici se mi zdi pisanje pravo garanje. Sam se s pisanjem "matram", a hkrati se trudim pisati čim bolj pristno. Kar je zanimivo pri pisanju, so ljudje. Ko bereš knjigo, so opisovanja vzpona na goro ali baznega tabora pravzaprav izjemno dolgočasna, zanimivo je brati o odnosih med ljudmi, njihovih pogovorih in to poskušam ujeti na papir. To ni lahko in do sebe sem verjetno še bolj kritičen kot do drugih.
Meni se je vsaj sedemkrat ali osemkrat zgodilo, da ne bi smel odnesti cele kože, pa sem vendarle jo. Smrti sem bil pogosto blizu.
Prihajate iz alpinistične nacije z izjemno tradicijo, po kateri so se zgledovali tudi drugi narodi. Ali se morda spomnite, kdaj ste prvič slišali za slovenske alpiniste? Bi med slovenskimi alpinističnimi dosežki kakšnega izpostavili?
Seveda vem, da je med Slovenci nekaj izjemno talentiranih in uspešnih alpinistov. Spomnim se, ko smo leta 1987-88 skušali splezati na Nuptse, pa nam ni uspelo. Potem pa sta prišla dva Slovenca, imen se sicer ne spomnim (op. p. Janez Jeglič - Johan in Tomaž Humar), in opravila prvenstveni vzpon v čudovito hitrem alpskem slogu. Veste, vsaka človeška aktivnost se razvija in danes se pleza na osemtisočake v praktično popolnem alpskem slogu, kar se mi zdi čudovito.
Za konec ... Ali obstaja sveta gora sira Chrisa Boningtona? Kam bi se podali ta trenutek, če odmisliva malenkost, ki se ji reče starost? Če bi lahko preprosto samo šli in se imeli lepo.
Nočem izgubljati časa, leta pač moraš sprejeti in čeprav še vedno enako rad plezam kot prej, moram sprejeti dejstvo, da je moja vzdržljivost slabša, prav tako gibljivost, ne morem plezati na enaki ravni, vendar preprosto še vedno rad hodim v gore, rad grem tja, kjer ni bil še nihče, plezam še nepreplezane smeri, gre za razburjenje in tudi intelektualni izziv, da najdeš pravo pot z gore, čeprav sem postal bolj skromen v svojih ciljih, kot sem bil, vendar sem zadovoljen s tem, zadovoljen sem z vzponi, ki sem jih opravil, nekaj mi jih sicer ni uspelo, ampak to vse sodi zraven.
Jure Gregorčič
Foto: Arhiv Sir Chrisa Boningtona