Med tednom krasno vreme, za vikend pa množični pobegi iz sten!
Nekako težko se človek sprijazni s to t. i. elektronsko komunikacijo; vedno bolj nas računalniki požirajo v svoj svet in trenutki, ko jim ubežimo so prav zato še bolj dragoceni in intenzivni. Minulo sredo (da, v torek ni bilo časa) sem tako prebral, da sem na vrsti za pisanje AN. In kot pravijo uredniki – novice je treba kreirati in ne samo čakati na njih. V četrtek, 3. julija, po službi sva, zame končno, z Rokom Blagusom (AO Ljubljana-Matica) preplezala Smer Srečka Rihtarja (VI-/IV+, 200 m) v Nad Šitom glavi.
Bergantova s Čopom
Isti dan sta Matjaž Jeran (AO Ljubljana-Matica) in Luka Kranjc (AO Celje-Matica) opravila zelo impresiven vzpon v severni steni Triglava. Karo, Knez in Frešer so Spominsko smer Boruta Berganta preplezali kmalu po tragični nesreči na Jalung Kangu (1985), kjer je tržiški alpinist na sestopu z vrha omahnil v smrt, Tomo Česen pa preživel samotno noč pod vrhom tretje najvišje gore sveta. Nesreča, ki je takratno izjemno generacijo zaznamovala za vedno. Šest let kasneje je neka druga izjemna generacija: Matjaž Jamnik, Marko Prezelj ter Benjamin Ravnik opravila 1.PP in najtežji raztežaj iz (VII-, A0) popravila v (VIII+/IX-).
Luka Kranjc v najtežjem raztežaju Bergantove smeri
Začelo se je ob šesti uri zjutraj. Luka in Matjaž sta z najtežjim raztežajem opravila hitro, vsak v drugem poskusu, pri čemer je Luka, kot prvi, zadnji del raztežaja plezal brez vpenjanja, ker sta ob prvih poskusih napačno ocenila mesto varovališča. Kmalu po najtežjem raztežaju je marsikatera naveza zavila v Helbo, fanta pa sta nadaljevala naravnost proti Skalaški in preplezala še zadnja dva, tudi zahtevna raztežaja Bergantove. In ker je na Turncu komaj odzvonila ena popoldan, neviht pa ni hotelo biti, sta jo potegnila še po slovitem Čopovem stebru na Plemenice (ob 17 uri).
Za marsikoga je PP Bergantove dejanje sezone in se mu ni težko vrniti ponovno, če ne uspe v prvem poskusu. Da pa po prosti ponovitvi suvereno nadaljuješ smer do vrha dosledno po originalni smeri in se ti še vedno pleza, pa močno spominja na zlate čase avtorjev smeri. In še o oceni: fanta se kar strinjata z oceno VIII+/IX-.
Serijski plezalci
Da so mladi fantje naviti in maksimalno motivirani govori že dejstvo, da praktično vsak drugi dan v gorah preplezajo kako težko smer. Tako mi je med vožnjo na Vršič Rok Blagus zaupal svoje vzpone. V torek, 1. julija, je z Davidom Debeljakom (AO Rašica) plezal smer Das ist nicht kar tako (7b+, A0), kjer je večino raztežajev plezal prosto, le v zadnjem raztežaju (z oceno 7a) mu je gladka plošča ostala skrivnost, v sredo plezališče, v četrtek Nad Šitom glava, v petek pa Bergantova.
Bergantova smer se od predhodnikov še ni ohladila, ko sta Rok Blagus in Luka Lindič (AO Celje-Matica) vstopila v smer. Luka je smer zmogel prosto v tretjem poskusu, čeprav je že obupal, ko si je pri padcu nad detajlom 'olupil' prst. Pred tem je raztežaj besno napadal in v petem poskusu prosto preplezal Rok. Ob uspešnem poskusu je sicer pustil vpeta prva dva svedrovca in čisto po pravilih prostega plezanja to ni, koliko dejansko to pomeni, pa vedo tisti, ki so smer plezali. Do vrha smeri se je že ulilo, zato dosežka predhodnikov nista uspela ponovit in sta sestopila po Skalaški. A vzponu gotovo ne gre oporekati kvalitete.
V soboto, 05.07., je Rok s tečajniki (AO Ljubljana-Matica) preplezal Steber revežev (V-/IV+, 500 m) in ugotovil, da je tolikokrat predebatirana skica v nesmrtnem vodniku Slovenske stene točna, le da so raztežaji na skici precej daljši, kot je to običajno za Miheličeve opise. V nedeljo, 6. julija, sta Rok Blagus in Luka Lindič izvedla še 'manjšo' kondicijsko turo: od avta (ob 7. uri) po Bavarski in Dolgi Nemški na vrh Triglava (ob 13. uri). Še dobro, da mi je v ponedeljek zvečer uspel zrecitirati vzpone. - Rok naspi se malo!
Bergmandlc
Samo Kociper in Rok Einhauer (oba AO Vertilkala) sta v nedeljo, 6. julija, v Velikem Draškem vrhu preplezala smer DKV (V, 400 m, 5 h). Tudi onadva sta srečala Bergmandlca, saj sta na parkirišču v Krmi ugotovila, da sta brez plezalnega pasu. Odpeljala sta se do Kovinarske koče, nato v Mojstrano in ker nikjer ni bilo žive duše, sta se odločila, da zbudita prijatelja v Radovljici. Prijatelja ni bilo, vrata je odprla njegova sostanovalka, in ko sta pas zvečer vrnila, sta jo zopet vso zaspano vrgla iz postelje. … in zgodba bi se lahko odvila tudi čisto drugače ...
Matjaž je sporočil še veselo novico, da je Alenka Pirih šest mesecev po porodu preplezala svojo najtežjo smer do sedaj: Madono (7b+) v Bohinjski Beli. Baje jo še navilo ni! Saj pravim Matjaž: otroke je treba met!
Lep pozdrav in čim več dobrih vzponov!
Peter Mežnar