Tine Orel: Med najstarejše planince, ki so s svojim delom povezani z nalogami Gorske reševalne službe, gotovo spada Fort Herle iz Solčave, rojen 8. VII. 1878 v Solčavi.
Z 12. letom je v očetovi družbi že pristopil na Jermanova vrata, (na Konja, kakor pravijo v Logarski dolini). Takrat tod še ni bilo nobene poti, toda on in njegov bratec Mirko, kasneje profesor matematike v Kranju, sta hodila »kakor divje koze«. Šolal se je v Železni Kaplji, nato na učiteljišču v Mariboru, toda zdravnik mu je učenje prepovedal. Fort je šole pustil, delal doma, drvaril, plavil itd. Leta1905 pa je delal pri Češki podružnici SPD, popravljal poti čez Vrh Mrzlega dola (Savinjsko sedlo), čez Žrelo, na Štularjevo planino in na Mlinarjevo sedlo. L. 1906 je vzorno naredil novo pot na Jermanova vrata, leta 1907 pa pomagal pri gradnji Frischaufovega doma na Okrešlju. Nato je šel za oskrbnika v Kocbekovo kočo na Molički planini, od 1. 1909 do 1915 pa je oskrboval Frischaufov dom, dokler ni bil poklican k zrakoplovstvu na soško fronto. Od l. 1918-1920 je bil občinski tajnik v Solčavi, »ker pa je imel rad planine, se je ob koncu velikega travna odločil«, da prevzame Piskernikovo zavetišče v Logarski dolini. Kot oskrbnik je vestno skrbel za pota, ki drže na Strelovec, Erjavčev vrh, na Škarje, k slapu Rinki in na Olševo. Vsi planinci, ki so ga spoznali kot oskrbnika, se ga radi spominjajo kot poštenega, pridnega in dobrega človeka, ki je svoje oskrbniške dolžnosti skrajno vestno izpolnjeval, pri tem pa vestnost združeval s pristno, toplo človečnostjo.
12. VII. 1944 ga je okupator pregnal iz njegove ljube solčavske deželice, ga z drugimi Solčavani odvedel čez Pavličev vrh v Belo in mu izropal stanovanj!e; po zaporu na celovškem Gestapu je bil odgnan na prisilno delo v Weimar, od koder se je vrnil s svojo ženo Francko po 13 mesecih, izčrpan im onemogel.
Fort Herle je klasičen zastopnik oskrbniškega rodu, ki ga starejši planinci v današnjem času res težko pogrešajo. V gorah in z gorami zrasel ostaja njim in planincem vedno zvest. V njem in ob njem čutiš gorniško osebnost, ki jo pozdraviš z enakim veseljem, kakor dih večerne zarje na zahodnem ostenju plečate Raduhe, ki se tako lepo vidi od Fortovega prijaznega
domka. Naj ga uživa še dokaj let, dobričina Fort!
Planinski vestnik 1952/6,7