Odprava AO Mojstrana, 25. junija 26. julija 2008: Gregor Berce, Gregor Kofler, Rajko Lotrič, Boris Madon, Anita Perger, Maja Robič, Jure Vajs
Po slabem letu priprav smo se člani AO Mojstrana ob 60-letnici ustanovitve našega odseka in 80-letnici PD, odpravili v Peru, namenjeni smo bil v Belo Kordiljero.
Sreda, 25. junija: Mojstrana – München – Atlanta – Lima
Zbor pred trgovino v Mojstrani je bil ob 2.30 zjutraj, odhod 3.00. Voznika sta bila Miha Pintar in David Šmid, kombi je posodilo PD Dovje – Mojstrana. Polet do Atlante in naprej v Limo je minil brez posebnosti, razen da je trajal zelooo dolgo. V Limo smo prišli ob 23. uri po lokalnem času (oz. ob 6-ih zjutraj po našem), kjer smo prespali.
Četrtek, 26. junija: Lima – Huaraz
Večino dneva preživeli v avtobusu, resda kar precej udobnem. Čas so nam krajšali filmi. Popoldne smo se nastanili v Hostal Tany, zvečer pa poskusili prve domače dobrote.
Petek, 27. junija: Huaraz
Dan smo preživeli v Huarazu, ki je približno na 3000 metrov nad morjem, tako da smo se malo že začeli aklimatizirati. Nakupili smo potrebno hrano in opremo za aklimatizacijsko turo.
Sobota, 28. junija: Huaraz – Pitec – dolina Cojup
Dan se ni začel prav obetavno. Zjutraj nas je lastnik Hostla Tany presenetil s ceno za hranjenje prtljage, zato smo se odločili, da še pred turo zamenjamo prebivališče. Žal smo delali račun brez krčmarja, ker so nam med prevozom prtljage iz hotela ukradli Koflerjev fotoaparat. Kljub vsemu smo se z manjšo zamudo odpravili v dolino Cojup. Prespali smo na približno 4200 m.n.v. Dolina je bila malo obiskana.
Nedelja, 29. junija: sedlo Huapi (5100 m)
Moški del ekipe se je povzpel na sedlo Huapi, medtem je ženski del ekipe počival.
Ponedeljek, 30. junija: dolina Cojup – Huaraz
Zadnji dan aklimatizacijske ture smo zgodaj zjutraj pospravili šotore in se brez nadaljnega vrnili v Huaraz. Ob 14 uri nas je na križišču pričakal Pedro, naš šofer, tako kot smo bili dogovorjeni. Zvečer smo se nastanili v Hostal Ezama, kjer nas je že čakala naša prtljaga.
Torek, 1. julija: Huaraz
Dan je minil v pripravah na naš prvi cilj, dolino Paron in Artesonraju. Celo dopoldne smo hodili od Case de Guia do sedeža nacionalnega parka Huascaran, da bi dobili ustrezne papirje za vstop v nacionalni park. Žal v parku še sami ne vedo, kaj hočejo, tako da smo imeli različna mnenja tudi ostale odprave.
Sreda, 2. julija: Huaraz – Caraz – dolina Paron
Do Caraza in potem ob pogajanjih še naprej v dolino Paron se odpeljemo kar z javnim prevozom. Najamemo dva nosača in bazni tabor postavimo spodaj v bližini jezera.
Četrtek, 3. julija: dolina Paron
Zbudijo nas sončni žarki. Vreme kot v pravljici prav tako razgledi o razmerah pa ?
Zjutraj se odpravimo pogledat do tabora Morene (4900 m). S seboj vzamemo vso opremo. Pripravimo se za vzpon na Artesonraju. Razmere višje niso obetale nič svetlega tudi po pričevanjih ostalih odprav. V preteklih dneh je zapadlo do 50 centimetrov snega (sugar snow). Usmerimo se pod Caraz 1 in 2. Šotore in opremo pustimo na višini 4975 metrov. Zvečer se vrnemo v bazni tabor.
Petek, 4. julija: dolina Paron
Mnogo lažji se zjutraj odpravimo do tabora 1 pod Carazi. Glede na razmere opustimo vzpon na Artesonraju. Na pogled razmere v Carazu boljše. Grega in Rajko ogledata linijo v Carazu 2. Ob pristopu pod ogledano linijo se je že zbudil razbiti ledenik in opozoril nase ter podrl del seraka.
Prespimo v taboru in zjutraj zgodaj nadaljujemo.
Sobota, 5. julija: dolina Paron
Caraz 2 nam ni postregel z dobrodošlico, zato smo se odpravili na Caraz 1. Začetni del je skalnat potem pa zagrizemo čez razbrazdana ledeniška pobočja. Sonce pripeka in ura tudi teče kot nora. Razmere se poslabšujejo in z višino narašča količina nepredelanega snega in s tem tudi pokritost ledeniških razpok. Nekaj razpok prečimo že na meji varnosti. Na višini 5375 m nas ustavi razpoka globoka vsaj 30 m in široka vsaj 4 m. Možnost obvoza je po levi pod steno, ki pa zaradi sončne lege in padajočega ledu in kamenja od zgoraj ni nudila varnega prečenja. Kmalu obrnemo in popoldne sestopimo v bazni tabor.
V soboto se je v dolino Paron priklatil še ženski del ekipe z novimi zalogami hrane. Vendar je imel moški del dovolj slabih razmer in smo se že odločili za povratek v Huaraz ter nato v dolino Ishince.
Nedelja, 6. julija: dolina Paron – Caraz – Huaraz
Pospravimo bazni tabor in krenemo nazaj proti Carazu.
Pot nazaj Huaraz je minila brez težav, z nami sta se vračala še Jure Hladnik in Matevž Vukotič, oba AO Radovljica, katera sta tudi naletela na slabe razmere v Carazu 1.
Ponedeljek, 7. julija: Huaraz
Ponovno dan počitka v Huarazu, ki smo ga izkoristili za nabavo hrane. Do konca pa ni bilo znano, ali bomo lahko zapustili Huaraz. Začela se je namreč 3 dnevna splošna stavka, v kateri so bili odpovedani javni prevozi, na glavnih cestah so bile barikade. Vozili so nekateri zasebniki, katere pa so protestniki obmetavali s kamenjem.
Torek, 8. julija: Huaraz – Ishinca
Taksist je zgodaj zjutraj zbudil Emilia, da so ceste prevozne, tako smo se na vrat na nos na hitro spakirali in okoli 7. ure odpravili v Ishinco.
Pot minila brez posebnosti. Popoldne smo že postavili bazni tabor v dolini Ishince. Vreme se začne kvariti, popoldanska oblačnost in megla do 5000 m je postala stalnica.
Sreda, 9. julija: dolina Ishince
Zjutraj začudeno jasno jutro. Odpravimo se na Urus. Z vrha pregledamo steno Tocllarahuja, ki pa je že delno v megli. Popoldne pripravimo plan za naslednje dni.
Dolina Ishince ni tako polna šotorov kot pred leti.
Četrtek, 10. julija: Tocllaraju
Pakiramo nahrbtnike in se odpravimo v tabor pod Tocllarahujem. Po 5 urah hoje smo na višini 5350 m kjer postavimo tabor počakamo sončni zahod in v upanju lepega vremena zgodaj krenemo v steno.
Petek, 11. julija: Tocllaraju
Vstanemo ob 4 uri. Oprema pripravljena samo start. Ob 5 uri smo že v steni, okoli nas je popolna tema samo svetloba svetilk. V steno vstopimo Boris, Rajko, Grega in Gregor. Jureta na dostopu pod steno zvije prebava, vrne se v tabor. Vstopimo višje kot smo prejšnji dan gledali. Ponoči je zapadlo nekaj snega. Razmere v steni idealne trd sneg z vmesnimi trakovi ledu. Pričaka nas jasno vreme upamo, da bo cel dan tako. Ob 9.30 uri smo že na robu zahodne stene čaka nas še mučen greben proti vrhu. Vreme se počasi začne zapirati megla, vidljivost nič. Nekako se prebijemo po grebenu do vrha. Vmes so presledki, da se vsaj malo orientiramo. Na vrhu že ob 11 uri. Prelepega razgleda z vrha ni. Za trenutek se ustavimo, poslikamo in čestitamo ter krenemo po normalki nazaj. Opravimo dva spusta po vrvi vse ostalo prehodimo v čisti megli. Po naključju najdemo zadnjo zastavico v snegu, ki kaže pravo smer spusta. Spodnji konec se začne odpirati in tudi sledi predhodnikov so že bolj vidne. Sestopimo še zadnje metre do tabora. Jure nas pričaka z ananasovim kompotom. Pričnemo pospravljati tabor in že popoldne sestopimo v bazni tabor.
Sobota, 12. julija: dolina Ishince
Sončni dan izkoristili za počitek in sušenje opreme.
Nedelja, 13. julija: dolina Ishince
Praznujemo Gregov rojstni dan (28)
Zjutraj se odpravimo na Ishinco 5530 m. Uživamo sončne razglede vse naokoli.
Dan poteka sproščeno malo pogledujemo priti Ranrapalci in normalnemu pristopu, vendar je včeraj zapadlo nekaj novega snega in tudi časa nam zmanjkuje.
Ponedeljek, 14. julija: dolina Ishince
Sledi zaključek našega bivanja v dolini že dopoldne smo pospravili tabor in se odpravili proti Huarazu.
Torek, 15. julija: Ishinca – Huaraz
Končno smo se vrnili v Huaraz, vsi zdravi, morda s kakšno kilo manj in nekoliko ožgani od Sonca.
Sreda, 16. julija: Huaraz – Monterrey – Huaraz
Privoščili smo si dan počitka in relaksacije v toplicah v Monterreyu, kjer je naravno topla voda, obogatena z železom, ki zdravi vse po vrsti, od gripe do revmatizma.
Četrtek, 17. julija: Huaraz – Lima
Pot v Limo je bila zanimiva, ker smo imeli sedeže z odličnim razgledom. Potrebno je omeniti, da so s kosilom postregli na najbolj razritem in ovinkastem delu ceste, tako da je bilo hranjenje kar pestro. Za naprej imamo v planu še nekaj ogledov in izletov.
Petek, 25. julija: Lima – Atlanta, Atlanta – München
Končno na poti domov. Let v Atlanto je še kar nekako minil, nato pa smo v Atlanti čakali 8 h na polet v Evropo. Čas smo zabijali vsak po svoje, ob 15.30 uri pa smo končno odleteli čez Atlantik.
Sobota, 26. julija: München – Mojstrana
Ob 8. uri zjutraj smo pristali. Veseli smo bili, ker sta nas čakala Miha Pintar in David Šmid, ponovno s kombijem od PD Dovje – Mojstrana, ter smo si obetali hiter povratek. Žal nismo računali na zastoje ob začetku počitnic, tako da se promet na avtocesti praktično ni premikal in smo šli čez Obertauern in Katschberg, tako kot v časih naših staršev smo porabili za pot 8 h! V Mojstrani so nas pričakali domači in prijatelji, prigrizek, domača obara in torta. Ja, povsod je lepo, doma je najlepše.
Opravljeni vzponi:
pristop na Urus (5495 m)
zahodna stena Tocllaraju (6034 m): D+, 450 m
pristop na Ishinco (5530 m)
Neuspeli poizkusi:
vzpon na Artesonraju, južna stena
vzpon na Caraz 1 (normalna smer) in 2 (jugovzhodna stena),
Maja Robič, Gregor Berce