Kaj je o Andreju Vovku ob njegovem zadnjem slovesu povedal njegov turnosmučarski prijatelj Matjaž Pribošič.
Dragi Andrej
Danes se poslavljamo od tebe! Ne bi prenesel, da nihče ne bi omenil te tvoje – te naše življenjske strasti, ki je mnogim tako tuja in nerazumljiva. Iskanje svobode in neopisljive prvinskosti v snegu nam je skupni imenovalec! Razlagati o tem je izguba časa, najbolj te razumemo vsi tvoji turni prijatelji!
Ni res, da bi namenoma izzival nevarnost, nasprotno, vedno si bil temeljito informiran, odlično pripravljen in premišljen, bil si v super formi, celo poletje treniran tudi z gorskim in cestnim kolesom … snega ni padlo kaj veliko ... Ko sem slišal, kaj se je zgodilo, nisem mogel verjeti, Andrej Vovk – kateri Andrej – mi še ne sprejemamo, ne moremo verjeti.
Pogosto si se na turo odpravil sam, v zadnjem letu tudi s psičko Reyo, včasih si v neverjetnih jutranjih nočnih urah obdeloval okoliške hribe nad Zelenico, Košuto, Krvavcem, da bi bil lahko zjutraj povsem normalno že v službi – in tam si bil potem popolnoma zbran in pomirjen.
Poznal si vse dobre 'flanke' daleč naokoli, vedel si, da je to prava dragocenost, preko Jožeta iz prelepe Baške grape si spremljal razmere na Primorskem na Poreznu, Črnem Vrhu, Blegošu, Črni prsti, Rodici, preko Sandija Kamniške, Krvavec in Storžič, del Avstrije, Kanin, neumorni Rok je seveda povedal, kaj je okrog Bohinjskega konca, Kanjavca, Vogla, Rodice s severne strani, imel si Jureta iz Rateč navezo za pršič čez ozebnik Jalovca, in seveda, tu smo bili smo še številni drugi!
Vedel si za vsako mojo turo in za vse ture tvojih prijateljev, tudi če nismo bili skupaj! Vedno si me poklical ali obratno, bil si eden redkih, ki je razumel bistvo in mu je cel sneg pomenil svetinjo, greh bi bil pustiti ga vnemar (pustiti sebe vnemar?)!
Saj veste! Pogosto gre za ure, včasih za minute – ne morete razumeti? Posije pretoplo sonce, zapiha premočan veter, pride kak oblak in vse zakrije – konec, za vedno zapravljena priložnost! Koliko takih priložnosti bo še letos, to slabo zimo? ČAS se nam vsem neusmiljeno izteka. Vse zime so slabe, vedno je premalo snega ali pa ga je preveč in ga odnese plaz, sedaj je končno padel – mogoče ravno prav! Razumem te, počutiš se relativno dobro, opravil si vse obveznosti, mogoče te zaboli v križu, špikne v kolku – to te venomer opominja, a nimaš izgovorov! Stisneš zobe, veš, da ko si enkrat tam, pozabiš na vse, ni več bolečine, je samo življenje v vsej svoji lepoti.
Čeprav si me ti bral kot odprto knjigo, te jaz nisem nikoli do konca razvozlal! Tvoja energija je vsaj trikrat presegala mojo, želel sem počitek, nisem te mogel slediti iz dneva v dan, vendar si smelo uporabil kako drugo kombinacijo in bil si tam, ob pravem času si bil tam in ni ti ušlo veliko idealnih dni. Vendar sem imel vseeno vseskozi občutek, da ti to ni dovolj, da nikoli nisi popolnoma zadovoljen, da vedno hočeš več!
Mogoče si iskal tisti vsem nam dobro znani idealni občutek – tisti presežek samo za dušo, to je le nekaj kratkih utrinkov v življenju, ko se vse 'poklopi' – ker pa je čas zelo relativen in naša življenjska tehtnica bolj ali manj vodoravna, nam ravno ti utrinki pomenijo ogromno, saj jo močno prevesijo v stran našega zavedanja in smisla!
V nedeljo splošna vremenska informacija ni obljubljala kaj posebnega, vendar je na slabo podlago zapadla spodobna količina težko pričakovanega novega snega! Napovedan je bil veter – čim prej je potrebno oditi, nikoli ne veš, morda se bo umirilo in boš ravno pravi trenutek na pravem mestu, nobena napoved tega ne more predvideti. V rokavu si že imel pripravljene ideje za vsaj še dva naslednja napovedano mrzla in sončna dneva. Včeraj, v torek po 12. uri bi šli na Snežnik – odkrijmo kaj novega! Veliko prezgodaj se je vse končalo!
Dragi Andrej! Ali obstaja večna vožnja po neokrnjenem pršiču ob zlati svetlobi, ali obstaja večna vožnja brez misli, popolna lahkost, brez vseh bolečin, popolna sreča, popolno nezavedanje, nič in vse!
Dragi svojci in prijatelji! V svojem imenu in upam tudi v Andrejevem vam pravim: »Hvala Vam za vse, ne izgubite svoje volje in svojega upanja!«
Matjaž Pribošič