Zapis iz PV (1965): »Alpinizem je sredstvo za samovzgojo in samopremagovanje, za očiščevanje in ponotranjenje. Da bi to dosegel, se alpinist ne sme ustrašiti največjih naporov in odpovedi.« Te svoje besede je Bonatti dokazal v dneh od 18. do 22. februarja leta 1965, na Matterhornu.
Bonatti skrbi za to, da mu njegova zvezda nikdar ne mrli, vedno močneje se sveti na svetovnem plezalskem firnamentu. L. 1965 je 35 let staremu silaku prineslo v dnevih od 18. do 22. februarja doslej neslutena slavo. Njegovo ime je stalo na prvi strani svetovnih časopisov, »publicity« pa taka, kakršne zlepa kak športnik ne doživi. Že l. 1928 sta skušala premagati 1200 m visoko steno švicarska vodnika Kaspar Mooser in Victor Imboden iz Tascha. Prišla sta do 450 m višine v steni in obrnila, nekako v višini tretjega Bonattijevega bivaka, torej ni bila tako majhna reč. Bonatti je bil v steni en teden pred uspelim vzponom, spremljala sta ga Gigi Panei in Alberto Tassotti. Prišli so vsi trije do drugega Bonattijevega bivaka in so se morali zaradi slabega vremena vrniti. 14. februarja so bili vsi trije pod steno.
Štiri dni nato, 18. februarja, so spet štartali vsi trije, z njimi še popularni, priletni Guido Tonella iz Zermatta. Z žičnico so se peljali na Schwarzsee, s smučmi prišli do konca lifta Hörnli, nato pa peš po letni poti k hotelu Belvedere. Tu so ostali Bonattijevi spremljevalci, Bonatti pa je odšel sam preko Matterhornskega ledenika, sam premagal vzhodni ledeniški prag, prečil ledenik proti zahodu mimo vstopa v smer Franza in Tonija Schmida, se povzpel proti steni in prvič bivakiral malo pod vznožjem prave stene. 19. febr. je začel s plezanjem. Že takoj v začetku ga je čakala snežna vesina z naklonino 55°, nato kombiniran odstavek, še bolj strm. Zmagoval ga je zelo počasi, saj se ni spuščal v pravo samohodstvo. Poslužil se je zanimive tehnike, plezal je namreč s fiktivnim soplezalcem, to se pravi, varoval se je tako, kakor če bi imel soplezalca. To je bilo komplicirano in zamudno. V vsakem raztežaju je zabijal kline, po 40 m pa se je ob vrvi spustil na začetek raztežaja, nato pa spet »gor grede« vse kline pobral, varovan seveda na klinu, s katerega se je po vrvi spustil. 300 m nad vznožjem stene je drugič bivakiral. 20. febr. je Bonatti z isto tehniko zmogel le 150 m stene. Skala je tu strma, prepadna in krušljiva. 21. febr. je dosegel gornji rob zelo strmega srednjega dela stene in tu prebil četrto noč. 22. febr. je stopil na Zmuttski greben 250 m pod vrhom in po grebenu prišel na vrh Matterhorna ob 15. uri. Sestopil je po Lionskem grebenu. V višini 3900 m nekaj nad kočo Luigija Amedeeja je moral bivakirati peto noč. Šele 23. februarja je končno prispel v Breuil.
Izjavil je, da je bilo prvo težko mesto pred drugim bivakom, imenoval ga je »angelska traverza«. Drugo ključno mesto pa je bil previs pod četrtim bivakom. Bonatti imenuje turo kot »svojo najtežjo«, težave so bile »ogromne«, stena da je »strašna«. Tako on, tako agenture, ki so mu sledile. Direttissima pa to ni. Če bo nekoč od četrtega bivaka narejena direktno na vrh, bo to Bonattijeva smer, nikakor pa ne direttissima, saj sta brata Schmid izstopila v vpadnici vrha in to od višine Bonattijevega četrtega bivaka. V gornji tretjini je direttissima torej že narejena, v spodnjih dveh tretjinah pa bi morala potekati nekako v sredi med smerjo Schmid in smerjo Bonatti. Če tu seve velja geometrija! Če primerjamo spodnji dve tretjini v smeri Schmid in v smeri Bonatti, je že na oko vsaj prva tretjina Bonattijeve v težjem terenu.
Vsekakor je Bonatti naredil spet nekaj »nadčloveškega«, četudi se bodo našli ponavljalci, ki bodo njegovo smer zmogli v poldrugem dnevu ali pa še prej.
Bonatti je v Italiji in drugod znan, da svoje podvige zna dobro prodati. Tudi tu je dosegel lep finančni uspeh. Pogodbe za objave o vzponu so bile že tedne poprej urejene za ves svet. Računajo, da je v tistih petih dneh zaslužil 30 000 do 50000 DM, kakih 10 milijonov dinarjev. Tisti, ki pri tem delajo velike oči, naj prebero v njegovi knjigi vsaj predgovor, v katerem med drugim pravi: »Alpinizem je sredstvo za samovzgojo in samopremagovanje, za očiščevanje in ponotranjenje. Da bi to dosegel, se alpinist ne sme ustrašiti največjih naporov in odpovedi. Cilj je vrh. Alpinizem je brez vrednosti, če presojamo vse s stališča materialne koristi. Alpinizem nima gledalcev, nobena industrija ne stori ničesar zanj. Njega ni mogoče gospodarsko izkoristiti.«
Kaj bi rekli k vsemu temu? Profesionalizacija športa je tu. Vdrla je tudi v alpinizem skozi vse »pore«, ne samo skozi vodniški poklic.
Planinski vestnik 1965 - foto: splet
Bonatijeve knjige:
Le Mie Montagne (My Mountains), Walter Bonatti, Bologna: Zanichelli, 1961
I Giorni Grandi (The Great Days), Walter Bonatti, Verona: Arnoldo Mondadori Editore, 1971
Magia del Monte Bianco (Magic of Mont Blanc), Walter Bonatti, Como: Massimo Baldini Editore, 1984
Processo al K2 (Trial on K2), Walter Bonatti, Como: Massimo Baldini Editore, 1985
La Mia Patagonia (My Patagonia), Walter Bonatti, Como: Massimo Baldini Editore, 1986
Un Modo di Essere (A way of Living), Walter Bonatti, Milan: dall’Oglio Editore, 1989
K2-Storia di un Caso (K2 — The Story of a Court Case), Walter Bonatti, Bergamo: Ferrari Editrice, 1995
Montagne di Una Vita (Mountains of a Life), Walter Bonatti, Milan: Baldini & Castoldi, 1995
K2-Storia di un Caso (K2 — The Story of a Court Case), Walter Bonatti, 2d ed. Milan: Baldini & Castoldi, 1996
The Mountains of my Life, Walter Bonatti, Modern Library, 2001. ISBN 0-375-75640-X
K2. La verità. 1954—2004, Walter Bonatti, 2005, Baldini Castoldi Dalai editore. ISBN 88-8490-845-0.
K2. Lies and Treachery, Robert Marshall, 2009, Carreg Ltd. UK. ISBN 978-0-9538631-7-4.