Boris Štupar 06.08.2009 07:29 1571 0

Aziatska lepota

Nedelo - Matjaž Mastnak: Sleči so zaščitna znamka visokogorja – kdor jih ne spozna v naravi, jih pač ne bo poznal. Težko bi našli planinca, ki se iz gora ne bi vračal osrečen.

Seveda, kogar alpski vrhovi pustijo hladnega, se tja ne hodi izčrpavat. Gorohodci, ki v prvi polovici poletja poročajo o osvojenih vrhovih, zlepa ne pozabijo povedati, ali so sleči že cveteli ali ne.
Kakšne barve je slečevo cvetje, je z besedami težko opisati. Svetlordeče? Temnorožnato? Svetlociklamasto? Tam nekje. Barva ni pri vseh grmičih popolnoma enaka in v popkih je temnejša kot v razprtih cvetovih. Za enim samim cvetkom bi se ozrli samo veliki ljubitelji cvetja, ker pa so cvetki združeni v goste skupine, je sleč v polnem cvetju opazen vsakomur. Kjer so grmiči razrasli in jih je veliko, se v času polnega cvetenja v slečevi barvi oglašajo velike zaplate gorskih pobočij.
Pri nas je najpogostejši dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum). Kaj je na njem dlakavega, da ima takšno ime? Drobne in nežne dlačice so na notranji strani cvetnega venca – ko odcveti, jih ne vidimo več. Dlakavi so poganjki, a samo mladi in dokler se lubje ne prekrije z luskami. Trajno dlakavi so le robovi listov. Te dlačice, ki rastejo kot trepalnice z roba veke, so dolge milimeter ali dva.
Življenjsko okolje dlakavega sleča je v družbi drugih gorskih grmičev in ruševja na nadmorskih višinah, kjer gozda ni več. Poseljuje kamnišča, melišča in sploh vsakršen kamnat svet in pobočni drobir. V Sloveniji gre nekako do 1800 metrov nad morje, drugod v Alpah do 2500 metrov. Sem in tja se sleč pojavlja tudi v hribovskem svetu, a le tam, kjer je svet razdrapan in kjer je okolje vlažnejše od okolice, torej na osojnih bregovih in v tesnéh.
Sleč, o katerem pišem, je očarljiv zato, ker njegovo nežno cvetno barvo vedno poudarja beli kamen, v katerem raste. Je rastlina apnenca in dolomita, ti dve kamnini pa sta bolj ali manj beli. Pri nas je zato značilen za Julijske in Kamniške Alpe ter širše gledano za vzhodne in južne Alpe; v naši soseščini je doma v italijanskih Dolomitih na zahodu in v dinarskih gorah na jugu. Skratka, če režejo nebo gore iz apnenca in če na njih uspeva sleč, smemo pričakovati, da je to dlakavi sleč. Na kislih kamninah ga nadomešča druga vrsta.
Po nežnem in obilnem cvetenju se sleč na poseben način loči od druge na svobodi rastoče drevnine. V Evropi se sleči pojavljajo le po velikih gorskih masivih – poleg Alp še v Karpatih, na Pirenejih in na skrajnem severu celine v laponski tundri. Od kod so se vzeli? Če obrnete listek, na spodnji strani sicer ne bo pisalo »Made in China«, vendar šala ni daleč od resnice. Preučevalci rastlinske preteklosti Alp vejo, da je bila ta zaradi podnebnih sprememb polna preobratov. V najhujših časih so ledeniki pokrivali alpske doline do 2300 metrov visoko – jasno, da rastline v takšnem niso mogle preživeti. Ko se je podnebje zaostrovalo, so se umikale v nižje, blažje lege. Z vrhov so se selile v ravnine in v takšnih obdobjih so prišle v stik vrste s sicer oddaljenih območij. Znanstveniki imajo dokaze za deset takih sunkov preseljevanja, pri čemer so obdobja med dvema ledenima dobama trajala po več deset tisoč let. Zadnja poledenitev si je skrhala zobe šele pred približno 10.000 leti.
V enem takšnih rastlinskih preseljevanj so se alpski cvetani pridružili azijski priseljenci – sleči. Azija je celina slečev, in če poznamo njihovo tamkajšnje življenjsko okolje, nam bo laže razumeti, zakaj dlakavega sleča zlepa ne morete uspešno gojiti na domačem vrtu. O tem kakšna beseda prihodnjič.

02. 08. 2009