Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ben Nevis

Mira Marko Debelak: Daleč na severu, v škotskih gorah, stoji samoten vrh s slovensko smerjo.

V Edinburghu, glavnem mestu Škotske, smo se sešli s škotskimi planinci. Mladi Wedderburn, eden najsposobnejših mladih britanskih alpinistov, aspirant za Everest vzpone, nas je povabil v klub. Govorili smo o gorah, vzponih - in novih vzponih. Wedderburn je poudaril, da so tudi v njihovih gorah še nepreplezane stene. Da, celo najvišji vrh britanskega otoka, Ben Nevis, ima svojo deviško steno. A dvomil je, da bi se prišlo tej granitni steni do živega. Beseda je dala besedo in, čeprav sva z Deržajem imela s seboj le plezalne čevlje, smo se zmenili za sestanek pod Ben Nevisom. Wedderburn je obljubil, da prinese vrv, kline in kladivo.

Čez teden dni smo se sešli v Fort Williamu, luki na zahodni obali Škotske. Pozno popoldne smo zavili v položno dolino Mhuilinn, ki se nalahno vzdiguje k Ben Nevisovi vrhni gmoti. Potov ni. Hodili smo po resju in ostrem produ. Tiha in pokojna je škotska pokrajina, tihe in mirne so gorske doline. Zarja jesenskega večera je zlatila mehke oblike obsežnih planot.
Ben Nevis ni visok- komaj 1500 metrov. Za alpske pojme je celo nizek. A pomisliti je treba, da se začne vzpenjati pri morski gladini, da je njegova absolutna torej tudi njegova relativna višina.
Pod noč smo priromali do koče pod Ben Nevisom. Koča je last škotskih planincev in ni oskrbovana; za nami sta prišla v njo še dva planinca, da si ogledata, kako bodo drugi dan Slovenci premagani. Na tihem me je hudo skrbelo, kaj bo. Ne zaradi stene, ampak bolna sem bila zaradi spremembe zraka in hrane. Že teden dni me je mučila vročina.

Zgodaj smo se odpravili iz koče, gospa Copeland z Robert Robertsonom čez sedlo na vrh, mi trije: Deržaj, Wedderburn in jaz, pod severovzhodno steno Ben Nevisa. Gosta megla je, lezla v obleko, da nas je pošteno zeblo. Hiteli smo, da bi se ogreli. Čez vstopne peči smo plezali v čevljih, kakor je to predpisano v vseh učnih knjigah za plezanje v tako imenovanem »prakamenju«. A kmalu smo se navezali. Ker Wedderburna nisva poznala kot plezalca, je prišel kot zadnji na vrv, jaz sem prevzela srednje mesto. S tem je bilo Deržaju prepuščeno vse delo prvega.
Spodnja tretjina stene je srednje težka, v drugi tretjini se peč hudo ustromi. Tu nas je zalotil dež. Pošteno je curljalo. V veliko, začudenje Wedderburna sva obula plezalnike. Polsteni (iz klobučevine) podplati so v mokri, zrnasti pečini držali ko prilepljeni.
Pod steno sta se prikazala plezalca, ki sta prenočevala z nami v koči; v zavetju previsa sta z zanimanjem gledala na našo telovadbo. A kmalu nas je zagrnila megla in odtegnila radovednim gledalcem. V navpičnih, trebušastih žmulah smo komaj vidno napredovali. Lilo je ko iz čebra. Nenadoma je nad nami zabobnelo in završalo: na vrhu zbrane množine vode so se v mogočnem slapu vlile čez steno. Umakniti se nismo mogli. Viseč v klinih, in to na zelo slabih stojiščih, smo potrpežljivo čakali »boljših časov«. Prijetno ni bilo, toplo tudi ne. Vprašala sem Wedderburna, če se počuti dovolj udobnega; pa je odgovoril, da ga voda ne moti, le zapadno kamenje da mu gre na živce. - Da, res ni bilo zabavno, kar smo doživljali. Venomer smo skrivali glave pred žvižgajočim kamenjem. A sreča nam je bila naklonjena; nič nas ni zadelo, čeprav je Ben Nevis - dobro meril!
Izpod stene smo zaslišali vprašujoče glasove onih občudovalcev.Da jih pomirimo, smo veselo odgovorili. Čez eno uro, ki je bila izredno dolga, je naliv popustil, tudi stari Ben Nevis je prenehal z obstreljevanjem. Le pohleven slapič je še žuborel skozi strmo zajedo.
Vprašala sva Wedderburna, če se počuti dovolj svežega za nadaljnji vzpon. Kot pravi, čistokrvni škot je le pokimal z glavo, saj veste, da Škoti niso zgovorni. Najbrž poznate anekdot o dveh Škotih, ki sta se naselila v koči nekje v gorah. Pod večer zapazi eden
od njiju skozi okno žival in reče: »Glej, tam je srna!« - Ko zjutraj vstaneta, vzame drugi pipo iz ust in pravi: »Tisto ni bila srna, temveč koza!« Prvi ga le pogleda in molči. Pod noč pospravi svoje stvari in s culo v roki deje: »Grem - ne bom se prepiral s teboj!«
Da, taki so Škoti; tudi naš Wedderburn je vlekel vivček in le pokimal. Plezali smo dalje.
Po zelo težkem svetu smo prečili k že omenjenemu slapu in ob njem, deloma tudi v njem, smo plezali kvišku in nato zavili v levo. Te pečine bi v apnenem svetu ne bilo mogoče narediti brez pomoči klinov in klinov. Saj smo še tu, kjer so plezalniki držali na čisto gladki, strmi peči, porabili precej železja. Klinov nismo imeli v izobilju; zato jih je moral Wedderburn puliti. Izdrl pa je le dva. To je našega Škota spravilo iz molčečnosti, da je vprašal Deržaja, kako zabija kline, da se ne dado izvleči iz razpok. Deržaj mu je odgovoril, da bi jih tako zabijal tudi on, če bi zaradi slabo zabitega klina dvakrat v življenju po zraku meril dolžino vrvi.
Težka zajeda nad prečino nas je privedla v položnejšo tretjino stene. Hitro smo plezali kvišku, da se ogrejemo, in smo kmalu stali na obsežnem vrhu Ben Nevisa. Za čisto plezanje smo rabili štiri ure.
Na vrhu stoje razvaline zvezdarne, ki so jo bili po vojni opustili. Vtaknili smo v piramido podpise in zaradi mraza hitrih nog zapustili vrh. Po lahkem vzhodnem grebenu smo kmalu dosegli široko sedlo in od tam v velikih skokih drveli v krnico Corrie Leas. Pozno smo prišli v kočo, kjer sta nam gospa Copeland in Robertson postregla z vročim čajem in whiskyjem. Preoblekli smo se in odhiteli v dolino, ker sta britanska tovariša morala še isti večer nazaj v Edinburgh. V dveh urah smo bili spet v Fort Williamu.

»Ben Nevis is Monarch of mountains,
They erowned him long ago
on a throne of rocks, in a robe of clouds,
With a diadem of snow.«: (Byron: »Manfred«:.)

Prosto po naše:
»Ben Nevis je gorá vladar,
tam v davnih kronan časih.
Prestol mu skale so, oblaki plašč,
diadem snega belina«.

 

1937

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 44483

Novosti