Mengšan/februar 2012 - Mojca Volkar Trobevšek: Težko najdemo Mengšana, ki v katerikoli panogi pomeni toliko, kot v slovenskem alpinizmu pomeni Tone Škarja.
Legendarni vodja jugoslovanskih in slovenskih himalajskih odprav, gorski reševalec, fotograf, pisatelj, publicist, dolgoletni načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva, nekaj časa podpredsednik Planinske zveze Slovenije, sicer pa elektrotehnik po poklicu. Alpinist od nog do glave, živi za alpinizem in z njim. Svoje bogato znanje in zanimive izkušnje z gorami in ljudmi je prelil v življenjsko delo – knjigo Po svoji sledi, ki je izšla v lanskem letu. Človek, ki je bil svoje čase več na poti kot doma, ki je večkrat zrl himalajske vršace kot Grintovce, ki je večkrat pozdravil z »namaste« kot z »bohdej«, je pravzaprav že vse življenje Mengšan. Pravi, da je tu njegov dom.
Tone, v Mengšu ne spadate ravno med znane osebnosti.
Morda zato, ker sem hodil v Ljubljano v šolo od svojega 13. leta, potem sem služboval na Vrhniki. Skozi Mengeš sem se – s postankom doma – s kolesom vozil v hribe in na sestanke na alpinistični odsek v Kamnik.
Kako to? Niste bili član mengeška planinskega društva?
Najprej sem bil vključen v PD Ljubljana Matica, nato sem se včlanil v mengeško PD, kjer sem pomagal na udarniških akcijah, ko smo gradili Mengeško kočo na Gobavici.
Mengeško PD na začetku ni imelo alpinističnega odseka, mar ne?
S Petrom Lavričem in Pavlom Šimencem, s katerima smo začeli hoditi v hribe in plezati, smo na občnih zborih navijali za to, da bi ga imeli. Ker se to ni zgodilo, se je Jože Mulej dogovoril za nas v kamniškem AO in tam so nas sprejeli v šolo. Čez dve leti sem postal načelnik kamniškega AO.
Kako to, da v Mengšu alpinistični odsek nikoli ni zaživel tako kot v Kamniku?
Alpinisti se nikoli ne bi smeli zanašati na to, da bi jih PD potiskalo naprej ali jih celo ustanavljalo. Alpinisti morajo biti tisti, ki priganjajo PD, so dejavni in hodijo na odprave. V Mengšu se pa, kolikor je meni znano, niso mogli zmeniti za kakšno ornk odpravo. Se je vse ustavilo pri denarju, zaslugah zanj in delitvi. Dobra akcija potrebuje razmeroma močno združevalno osebnost. Slovencem nasploh manjka državotvornosti – naj bo v malem ali velikem.
Kateri pa so bili mengeški alpinisti, ki so plezali pred vami?
Takrat, ko sem prišel ne mengeško društvo, Jože Mulej, pečar Jože Hrovat in Mihael Habjan – Mihol iz Loke niso več aktivno plezali. S Pavletom Šimencem sva od njih »pobirala« kline in vponke, da sva lahko plezala. Bile so tudi ženske, a ne alpinistke v pravem pomenu besede. V visoke hribe so hodile tudi pozimi, plezale pa niso, zato bi jim danes rekli gornice: Minka Šimenc, Mihaela Kušar in njena sestra. Prva resna mengeška alpinistka je bila, kolikor se spominjam, Marička Škrlep, danes Volkar.
Kako so sokrajani gledali na vas, alpiniste?
Pravzaprav jih nismo zanimali. Saj so šli tudi nekateri od njih v hribe, enkrat ali dvakrat na leto, ampak niso poznali alpinizma. Skrbelo jih je, s mi zdi.
V času velikih odprav v Himalajo ste bilo veliko časa zdoma. Kako ste opravili s slabo vestjo, ko ste doma pustili ženo in otroka?
(dolga tišina) Hm, slaba vest?! Plezal sem, še preden sem se oženil, skozi alpinizem sem spoznal ženo. Resnično slabo vest sem čutil šele, ko sem prišel domov, ko sem naletel na življenje, ki je moralo normalno teči tudi brez mene. Ko je bila blizu smrt, mi je v glavi predvsem odzvanjalo, kaj bom s tem naredil domačim. Zase mi ni bilo toliko žal, to sem pri sebi predelal, čeprav sem vedno vse naredil za to, da se je ali bi se izšlo.
Kakšne pa so bile te bližnje izkušnje smrti?
Leta 1974 me je odnesel res velik plaz pod Kangbačnom. Takrat sem bil prepričan, da se bo končalo s smrtnim izidom. Tudi ko naju je z Metodom Humarjem strela »obdelovala« v Skuti, sva bila prepričana, da se ne bova vrnila na Češko kočo, kjer sta naju čakali ženi z otroki. Še precej podobnih dogodkov je bilo v Franciji in na Kavkazu. Dve pomembni tovrstni zgodbi, čeprav pol stoletja narazen, pa tvorita prvo poglavje knjige.
Kako ste doživljali obratno situacijo, ko ste se bali za hčerko in sina, Simono in Metoda, ki sta šla po vaših stopinjah?
To je precej huje. Tudi mojega očeta je skrbelo zame, ampak oče ni nikoli plezal, jaz pa sem točno vedel, kakšni temni scenariji se jima lahko zgodijo.
Vas je kdaj opominjalo, da se vam bo nekaj hudega zgodilo?
Nikoli, zelo srečno sem hodil po alpinistični poti. Sina Metoda pa večkrat, tako da je potem nehal plezati objektivno nevarne ledne in kombinirane stvari, ker je enostavno čutil, da se mu lahko kaj zgodi.
Zakaj je smrt v gorah prežeta s takšno mistiko? Saj je velikokrat bolj jasna kot npr. prometna nesreča, ki se res zgodi nenadno.
Ja, zanimivo, res. Smrti v gorah so nekje daleč, ne vidimo jih. Rak ali prometna nesreča pa sta zelo običajna. Alpinizem je večini nedosegljiv, zato so nesreče mistične, pogosto obravnavane, češ »kaj pa rinejo v nevarnost«.
Je človek, ki se odpravi plezat v Himalajo, malo nor?
Stipe Božić, hrvaški alpinist in snemalec, je nekoč rekel: »Kdor gre v Himalajo, mora biti malo nor. Ampak ne preveč – če nisi dovolj, ne boš prišel gor, če si malo preveč, te bo pa odneslo.« Umetnost je, kdaj se ambiciji odpovedati, ta koridor med Scilo in Karibdo je zelo ozek.
Zakaj je alpinizem tako nepriljubljen pri sponzorjih in medijih?
Raje imajo športno plezanje, kjer so rezultati (pri)merljivi, dogaja se vsem na očeh, sponzorji in politiki sedijo v soju žarometov in pred lečami TV-kamer. Alpinizem je eksotična dejavnost, dogaja se tam nekje. Ljudje ga ne vidijo, zato je manj privlačen.
Katera odprava vam je ostala v najlepšem spominu?
Seveda uspešne. Cilj vodje je, da se doseže zastavljeni cilj. Everest po zahtevnosti. Spominjam se tudi, kako smo držali skupaj, bili enotni kljub temu, da nas je bilo veliko. Kangbačen 1974, ker smo dobro popravili napake s prve neuspešne odprave na isto goro leta 1965. Tukaj sem se tudi začel ukvarjati s strategijo, kako osvojiti vrh. Spoznal sem, da se odpravo z lahkoto zapravi zaradi ene napačne poteze. Tudi Šiša Pangmo imam v lepem spominu in Anapurno s severa.
Se še vsakega 13. maja spominjate velikega uspeha, ko sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Jugoslovana in Slovenca prišla na najvišji vrh sveta?
Nisem človek (ob)letnic, ne dam veliko na rojstne dneve, kar mi včasih škoduje. Se pa spomnim te obletnice in tudi drugi me spomnijo nanjo. Vesel sem tega.
V gorah doživljamo vse stvari bolj ekstremno. Tako telesno kot psihološko. Ali emocije skozi leta ostanejo iste ali se doživljanje gora spremeni?
Ostane isto, samo globlje razumeš kakšne stvari, tudi skrivnosti stvarstva.
Vas sončni zahod na vrhu Grintovca gane tako kot pred 50 leti?
Enako, lahko tudi do solz zaradi lepote. Prav tako nočni izstop iz težke stene na rob pod mogočnim zvezdnatim nebom. To se mi je zgodilo nedavno v Teranovi smeri.
Kaj ste se naučili na odpravah?
Veliko o ljudeh. Odprava je družba v malem. Značilnosti širše družbe tukaj lažje zaznaš, ravno zaradi ekstremnih okoliščin se stvari izkristalizirajo. Majhen vzorec ljudi, ekstremne razmere, ampak vsi nosimo s seboj lastnosti lastnega naroda.
Besedilo: Mojca Volkar Trobevšek
Foto: V. E. in arhiv Toneta Škarje