Polet - Turna smuka: Pred vrati je vrhunec sezone turnega smučanja, tudi pri nas čedalje bolj priljubljene zimske aktivnosti.
Po množičnosti in priljubljenosti turno smučanje drsi vštric s tekom na smučeh. Kar ni prav nič čudno, saj imata obe zimski obliki športne rekreacije kar nekaj skupnih točk. Tako tekači kot turni smučarji uživajo v neokrnjeni naravi, brez čakanja na takšne ali drugačne naprave, ki bi jih morale prepeljati na izhodišče, aktivnost poteka večinoma individualno, vanjo pa je treba vložiti kar nekaj truda, da postane užitek in zadovoljstvo. Če tekači bolj ali manj ostajajo v »horizontali «, v dolinah torej, se turni smučarji podajajo med »vertikale«, v hribe. In tukaj podobnosti zamenjajo razlike.
Ne samo navzdol, treba je tudi navzgor Seveda vsako smučanje zunaj urejenih smučarskih terenov še ni turno smučanje. Razlika je na videz majhna, a bistvena. Turno smučanje to postane le, če sta izpolnjena dva pogoja, ki pa ju pri smučanju zunaj urejenih smučišč ni. Pri zadnjem gre namreč le za spust po neurejeni progi, prvo pa zajema tudi vzpon. Element gibanja v naravnem okolju je torej združen z uporabo lastnih moči. Šele takrat je smučanje turno.
Kar turno smuko loči od alpskega smučanja, je tudi to, da poleg posebne opreme za uživanje potrebuješ tudi izkušnje, ki jih pridobiš le, če se aktivno ukvarjaš s planinarjenjem, pohodništvom ali katero drugo obliko aktivnosti v visokogorju. Potrebno je tudi osnovno znanje alpskega smučanja, težava pa so lahko sami tereni in snežne razmere. Trši sneg na primer omogoča podobno smuko kakor na smučišču, skorjasti sneg, ki se vdira, ali celec pa sta veliko težji zalogaj. Ključna je seveda tudi telesna pripravljenost.
Teren dober, izbira opreme prav tako
Slovenija je s svojo razgibanostjo terena odličen poligon za začetnike in zahtevnejše turne smučarje. Turna smuka je mogoča v visokogorju in niže ležečih terenih. Zadnji so primernejši, ko je tudi v nižinah dovolj snega in so razmere zahtevnejše, visokogorje postane zanimivo, ko se temperature začnejo dvigovati, vreme pa umiri. Visokogorske ture so praviloma daljše, tehnično zahtevnejše, vremensko manj predvidljive.
Izbira opreme za turno smučanje je v domačih trgovinah dovolj bogata, da zadovolji začetnike in bolj izkušene turne smučarje. Nakup nove opreme je finančno velik zalogaj, zato predvsem začetnikom priporočamo nakup rabljene (smuči, dereze ...) opreme. Teoretično je mogoče za smuko uporabljati tudi alpsko opremo, vendar je zaradi nje užitek manjši, zahtevnost večja, nevarnost pa zmanjšana. Povečani priljubljenosti smučanja sledi tudi razvoj, tako da oprema postaja čedalje bolj specializirana.
Smuči, vezi, čevlji
Smuči so praviloma širše, nekoliko krajše od alpskih, od katerih se ločijo tudi po večjem loku. Takšne omogočajo lažje vijuganje tudi v mehkejšem snegu. Vezi morajo omogočati dviganje pete med vzpenjanjem, med spustom pa morajo biti pritrjene na smučko. Za vzpenjanje je zelo pomembna t. i. stopnička pod vezmi, ki poskrbi, da se noga ne spusti popolnoma na smučko, ampak le do polovice.
Turnosmučarski čevlji so eden najpomembnejših kosov opreme. Od alpskih čevljev jih loči to, da so primerni za smučanje in za hojo. Notranji čevelj je mehkejši od alpskega, nekatere je mogoče celo vzeti iz školjke in jih uporabljati samostojno. Mehkejši so primernejši za začetnike, trši za bolj izkušene, s prvimi laže hodimo, z drugimi laže smučamo.
Brez njih je težko
Vzpon je nepredstavljiv brez t. i. psov, ki preprečujejo zdrsavanje. Psi so samolepilni trakovi za spodnji del smuči, pomembno pa je, da se morajo čim bolj prilegati površini smučke. Preozki ne zagrabijo dovolj, preširoki pa lezejo čez smučke in se premikajo. Palice so praviloma takšne, da se jim lahko prilagaja dolžina, za strmejši del so krajše, na položnejšem ali ravninskem pa daljše.
Ko se s smučmi ne da vzpenjati ali spuščati, so zelo uporabne dereze. Za hojo po položnejših predelih so dovolj že srenači (preproste dereze), na zahtevnejših terenih pa so nujne klasične dereze in seveda cepin. Cepin uporabljamo za varovanje, lahko tudi kot sprehajalno palico, z njim sondiramo trdnost in debelino snežne plasti ... Raba cepina in derez zahteva vadbo in učenje. Očala, rokavice, sončna krema, pijača in prigrizki, rezervna oblačila, termovka, svetilka, prva pomoč in reševalna folija so v nahrbtniku seveda nepogrešljivi. Prav tako nož, izvijač, pomožne vrvice in okrepljen lepilni trak. Za orientacijo so zelo priporočljivi kompas, naprave GPS in topografska karta. Nahrbtniki za turno smučanje so od pohodniških praviloma nekoliko ožji, lažji in nepremočljivi. Nujno morajo imeti jermene za pritrjevanje smuči in cepina. Predmeti v nahrbtniku morajo biti zloženi tako, da je težišče čim bliže telesu.
Brez njih res ne gre!
Nepogrešljiva je tudi reševalna oprema: lopata in sonda v nahrbtniku in lavinska žolna pod zgornjim delom oblačil. In seveda upoštevanje zlatega pravila, da gremo v gore šele tri dni po sneženju. Čedalje pogostejša je tudi raba t. i. plazovne zračne blazine in dihalnega plazovnega pripomočka, saj je za naše preživetje ključnih prvih petnajst minut po zasutju. Vreme v hribih je zgodba zase. Na srečo je mogoče vremenske spremembe sproti preverjati v različnih elektronskih medijih, tudi na mobilnih napravah.
Največja nevarnost vsakega turnega smučarja je snežni plaz, še posebno nevarna so travnata pobočja s sveže zapadlim snegom, nevarni so tudi moker sneg in trdi in poledenili tereni. Za sprožitev je dovolj že 30 centimetrov novozapadlega snega na terenu, ki presega 20 stopinj. Nevarne so tudi t. i. klože oziroma nanosi snega, ki se pod našo težo zelo hitro vdrejo. Smrtnost zasutih pod plazom je velika: 20 odstotkov jih umre takoj, po 30 minutah pod plazom jih preživi manj kot 40 odstotkov. Vzroki so zadušitev, poškodbe in podhladitev.
Varnost na prvem mestu
Upoštevati je treba kar precej priporočil, pred lotevanjem lastnih podvigov je priporočljiv tudi vsaj osnovni tečaj turnega smučanja. Ta ne omogoči le seznanitve z osnovno tehniko smučanja, ampak tudi z razmerami v visokogorju, osnovami gorništva, vremena, orientacije, varovanja ... skratka, vsega, kar v nepredvidljivih razmerah pride še kako prav. Uživajte!
Piše A. J.