Nedeljski, Povabljeni ste na kavo - Katja Petrovec: Andrej Stritar, pisec številnih gorskih vodnikov
Ja avtor prvega berila za tiste, ki bi radi hodili v planine - Ko greš v hribe, greš v divjino in si sam odgovoren zase
Spodobi se, da človeka, ki je izdal že deseti vodnik po slovenskih in bližnjih slovenskih gorah ter s tem marsikateremu planincu razkril kakšen nov in zanimiv košček divjine, povabimo vsaj na kavo. Takšno sladko, skrivnostno, večkrat pozabljeno, na trenutne tudi čudno, potem začinjeno z odgovornostjo, lepimi spomini in večnim neodgovorjenim vprašanjem. Gore Slovenije je novi gorski priročnik Andreja Stritarja, sicer direktorja uprave RS za jedrsko varnost, ki je s svojim prvim gorskim vodnikom 111 izletov izdal prvo takšno knjigo pri nas. Tega je že skoraj dvajset let in od takrat je popisal med drugim gore nad Sočo, bližnje Karnijske Alpe, skupaj z ženo Urško sta izdala vodnik Z otroki v gore. Skupaj seveda tudi hodita po njima tako ljubih "čudnih" poteh - že skoraj pol stoletja.
Razmišljate, da bi kdaj napisali vodnik takih pozabljenih poti?
»Prvo knjigo, 111 izletov, sem začel pisati v to smer, a je potem založnik rekel, naj dodam še malo navadnih, da se bo bolje prodajalo. Za pozabljene poti obstaja zelo omejeno število bralcev, založnikom pa je všeč, da se stvari prodajajo in hočejo čim večje število bralcev. Poleg tega je zadnja leta na trgu veliko te literature, v glavnem so ti brezpotni pristopi že kar opisani. Ni več veliko prostora za odkrivanje novega.«
Se spomnite svoje prve ture?
»Imam fotografijo, ko sem bil kot otrok na Polhograjski Grmadi, a se tega ne spomnim. Bil sem premajhen, saj še nisem začel hoditi v šolo. Potem imam fotografije z Mojstrovke, a se tudi tega ne spomnim. Spomnim pa se leta 1964, ko sem imel enajst let in me je oče peljal čez Kamniško-Savinjske Alpe. Trajalo je pet dni, zraven je šla moja teta, ki je bila v krilu, tega se pa spomnim.«
Kako je bilo v hribih nekoč in kako je dandanes? Omenila sva že množičnost, kril ni več ...
»Bilo pa bi zanimivo. No, oprema je drugačna, boljša, način hoje v gore pa tudi. Kot študentje smo vsak petek Stopali v Šiški, v nedeljo, ko ni šlo več na štop, smo se vozili nazaj z avtobusom. Dandanes hodimo na enodnevne izlete, ker prideš za malo malico pod Triglav in zvečer nazaj domov. Naslednji dan pa lahko ponovno...«
Kakšen je sedaj odnos planincev do hribov?
»Nekoč je bilo po hribih veliko smeti. Vrečke so kar ležale po tleh, nato so bile čistilne akcije. Sedaj je izredno malo smeti, sem in tja najdeš kakšen papirček, ki je komu po naključju padel na tla. Da bi nalašč metali, tega ljudje ne delajo. Saj tudi iz avtov ne mečejo več na ceste. To je napredek v kulturi.«
Ste tudi vi eden tistih, ki malce nostalgično gledajo na pretekle čase?
»Lepo se je spominjati, a ne gledam nostalgično, saj se imamo tudi sedaj lepo, čeprav je kriza. Dejstvo je, da so bile vedno neke krize in če objektivno pogledaš, se lahko vprašaš, kaj nam pa manjka. V hribe lahko hodimo in zelo malo je ljudi, ki res slabo živijo.«
Odnesete kdaj v gore tudi skrbi?
»Seveda, tam imaš čas, da razmišljaš. Včasih z ženo debatirava, ona meni razlaga zgodbe, jaz njej svoje. Ko so bili otroci še mlajši, smo se vse vikende pogovarjali, kar je zelo koristno za družine. Nikjer drugje si nisi tako blizu kot v hribih. Lahko le hodiš in govoriš, drugega nimaš početi, nekako si kot zaprt v majhni skupini ljudi, ki napreduje po poti. Takrat razčistiš take in drugačne težave.«
Kateri hribi so vam najljubši?
»To je, kot bi me vprašali, katerega otroka imam najraje. Z ženo preživiva vsa poletja še drugje, letos sva bila na Kavkazu, pozimi v Nepalu, lani na Kitajskem ... Poznam že skoraj ves svet. Povsod je lepo. Sem pa bil doslej trikrat v Prokletijah in tretjič, ko sem bil tam, sem bil ves navdušen. Hodili smo nad dolino Grebaje v Črni gori in bil sem vzhičen, da hodim po najlepšem grebenu na svetu, čeprav sem jih videl že kar nekaj.«
Od utrujenosti bruhal
Ste kdaj zaradi hribov zamudili v službo?
»Enkrat sva ostala z ženo na Kredarici. Šla sva čez vikend na Rjavino, prespala v Krmi, potem pa je bilo treba gaziti do vrha. Bila je nedelja popoldan, februar, sneg, midva brez smuči. Bilo je leta 1976. Rekla sva, da bi sestopila v Kot. Na dnu proti Kotu je kratek strm del poti in ker nisva imela vrvi, da bi se spustila dvajset rnetrov, sva se ob štirih popoldne obrnila in šla nazaj na Kredarico. Do desetih zvečer sva hodila, bil sem tako utrujen, da sem bruhal. Na Kredarici še ni bilo telefona, meteorolog pa je imel zvezo z Ljubljano le ob uri, in prva je bila šele ob štirih zjutraj. Takrat je meteorolog v Ljubljano sporočil, da sta ostala zgoraj dva norca. Nato je moral poklicati ženino kolegico, ki je odprla vrtec namesto žene, sporočili so tudi k nama domov, daje domače nehalo skrbeti. V ponedeljek čez dan sva nato sestopila v Krmo vsa utrujena in lačna. Mislim pa, da takrat še nisem bil v službi, sem pa prisilno ostal v hribih.«
Ali pri pisanju vodnikov čutite posebno odgovornost do bralcev?
»Da, zato je tudi toliko opozoril. V uvodu in tudi pri opisih je treba v teh ameriških časih napisati, da nisi kriv, če je kdo neumen. Pisati vodnik je odgovornost.«
Ste kdaj doživeli kakšno neprijetno izkušnjo zaradi tega?
»Kdaj pa kdaj kakšen potoži, da je bilo nekaj drugače, kot je zapisano. Nekdo pa mi je enkrat javno očital, preko nekega foruma, da sem jaz kriv, da je sedaj na Kamniški vrh velika erozija, ker sem prvi opisal neko pot. Tam je pot, ki gre neposredno na Kamniški vrh in včasih je dejansko ni bilo, kar po nekih travah si šel gor. Sedaj pa je že tako shojeno, da se delajo kar grabni, ker je voda erodirala. Potem sem javno odgovoril, da sem res opisal to pot, a je treba gledati na to na dva načina. Če je tako shojeno, potem je bilo toliko in toliko srečnih ljudi, ki so šli tja gor in so imeli nekaj od tega. Posledica tega je, da je pot sedaj erodirana. Zato pa imamo planinska društva oziroma se moramo nekako drugače organizirati, da bomo to, kar je očitno postalo zanimiva pot, utrdili, da ne bo škode za okolje. Tu sta dve koristi, med katerima je treba tehtati. To, da ljudje hodijo tja gor, je po moje velika korist, nastalo škodo pa moramo kompenzirati.«
Streljanje na zasebnem zemljišču?
Lahko ta ameriški način razmišljanja odvrne potencialne avtorje, da se ne lotijo pisanja vodnikov?
»Na to sem tudi že javno opozarjal. V Sloveniji imamo presedan in res je pametno, da se temu upremo. Lani oziroma predlani je sodišče prisodilo, da je država kriva, da je nekomu padla skala na nogo in država je plačala odškodnino. Po moje bi bilo treba v takih primerih najti neko drugo socialno kompenzacijo za poškodovanega nesrečnika, ne pa lastnika, v tem primeru državo, iztožiti oziroma presoditi, da mora lastnik plačati, ker je bog hotel, da pade tisti kamen dol. Če se bo to nadaljevalo, se nam zna hitro zgoditi, da bo moralo nekaj privatnih lastnikov zemljišča plačati, zato bodo začeli zapirati svoj privatni teren. Ne bomo več smeli hoditi tam čez in se bomo znašli v taki državi, kot je Amerika. Tam imaš table, private property, trespassers will be shot (zasebno zemljišče, motilci posesti bodo ustreljeni, o.p.). Tega me je strah. Na koncu se bomo lahko vozili le še po cestah in v nakupovalna središča, vse drugo pa bo zaprto.«
Ni malce žalostno, da morate v vodnik napisati, da avtor ne odgovarja za, če tako rečemo, neumnosti hribolazcev?
»Do neke mere že moraš napisati, tule zaradi pravnih razlogov. Opozori ti moraš, da kljub temu, da sem napisal, daje pot lahka, lahko pade nanjo kamen ali jo je polovico odnesel dež in zato pot ni več lahka. Ampak še nekaj drugega je. V dandanašnji družbi smo vzgajani, da mora nekdo drug skrbeti za nas. Da je nekdo drug kriv za našo varnost in naše dobro počutje. Če je luknja v cesti, je za to krivo cestno podjetje, če nekaj pade na tla, je nekdo kriv. Ljudje torej pričakujejo, da če gredo v hribe, kamor gredo v bistvu v divjino, gredo delat nekaj po svoje, nekaj nekoristnega, iracionalnega. Sedaj pričakujejo, da bo nekdo drug odgovoren za njihovo varnost tam zgoraj, kar je povsem narobe. Če greš v divjino, greš v divjino, greš po svoje, si sam kriv za vse, kar delaš. Sam si odgovoren za svoje dejavnosti in ne obrnjeno. Ljudje pa pričakujejo, da če hodijo po markirani poti, se jim ne sme tam nič zgoditi in da je planinsko društvo krivo za kakršno koli nezgodo. Ne, društvo je bilo le prijazno, da je planincem olajšalo pot, odgovornost pa je naša. Mi smo tako trapasti, da tako rečem, da hodimo tja gor, kamor nam ni treba. Za golo preživetje nam tega ni treba početi in za to moramo biti predvsem sami odgovorni za posledice svojih dejavnosti.«
Kaj vas torej vleče v hribe?
»To pa je večno vprašanje.«
Ste že našli odgovor?
»Ne in se niti ne trudim.«
Katja Petrovec