Delo - Blaž Močnik: Fedja Klavora, avtor knjige Bonaparte ob Soči
Slovenija letos proslavlja 200. obletnico ustanovitve Ilirskih provinc. Sicer kratko obdobje podrejenosti francoski tribojnici priznavamo kot čas slovenskega kulturnega in nacionalnega napredka, uvedel pa ga je prvi pohod znanega vojskovodje Napoleona Bonaparteja, ki je s svojo drznostjo, vizionarstvom in vojaško močjo dal temelj provincam. Prav pohod »malega velikega moža« iz Gorice prek Kobarida, Bovca do Trbiža je ušel slovenskemu zgodovinopisju in slovenski zavesti. Fedja Klavora, upokojeni tolminski arhitekt, je pred dvema letoma izdal knjigo Bonaparte ob Soči – 1797 in je eden boljših poznavalcev tega obdobja pri nas. V času hvalnic Ilirskim provincam je opozoril, da je Posočje vnovič pristalo na obrobju, četudi so pohodi francoskih vojaških sukenj pustili največ posledic prav tu.
Francoski pohodi iz let 1797, 1805 in 1809 so prizadeli predvsem kraje ob Soči. Kaj je bila njihova značilnost in kako jih je prenašal posoški človek?
Bonapartejevi pohodi v habsburške dežele so pustošili predvsem Kanalsko dolino in Posočje. Pohodi vojska, ki so prav vse, kar so potrebovale za preživetje, vzele ljudem, so hudo prizadeli deželo in prebivalce. Različne armade – rusko-habsburške še leta 1799 – in sto tisoči vojakov so se v obeh smereh štirikrat pomikali po obeh dolinah. Iz pripovedi in zapisov vemo, da so se marca 1797 ljudje iz že tako revnih vasi z živino umikali v hribe. Cerkvena hierarhija, plemiči, uradniki in bogatejši meščani iz Gorice, ki so se hudo bali revolucionarjev, pa so bili z več kot 400 vozmi na begu čez Predel.
Za Posočje je še posebej zanimiv in pomemben prvi pohod leta 1797, ki ga je osebno vodil Bonaparte. Si je z njim tlakoval nadaljnjo pot osvajalca?
Ne samo za nas, pomemben je bil tudi zanj. V Parizu je bil Bonaparte zaradi zveze z Robespierom že v ječi, a so ga nato izgnali v Italijo. Po povratku je zaradi neuspehov armad na Renu zagovarjal prodor v Avstrijo prek Italije. Končno so mu zaupali zapostavljeno armado v Nici. Nihče ni pričakoval uspeha, a v enem letu je po legendarnih bitkah z njo prišel do Milana, kjer so se mu morale ukloniti italijanske kneževine in celo papež. Nadvojvoda Karel ga je po porazu na Tilmentu nameraval ustaviti pred Gorico in nato pred Trbižem, ki je predstavljal vrata v notranjost zdajšnje Avstrije. A njegova vojska je bila že tako razbita, da ni vedel niti, kje so vsi njegovi generali, medtem ko je Bonaparte taktično obvladoval svoje divizije skoraj do Dunaja. Tedaj je Bonaparte zapisal, da je prej premagoval avstrijske armade brez generalov, nato pa vojskovodjo brez armade.
Ali bi Napoleon bil to, kar danes predstavlja v svetovni zgodovini, če bi se mu zapletlo, denimo na Klužah pri Bovcu?
Na Klužah se je zgodil le manjši spopad, ki dejansko ni bil ključen za njegov končni uspeh. Je pa zanimiv zaradi dobro poznane dramatične zgodbe s padanjem Francozov v korita. Legenda je postala pravi mit, dejansko pa se je podoben dogodek razpletel ob prihodu francoske predhodnice do mostu čez Koritnico pod Klužami. General Guieu tega ni natančneje opisal, verjetno pa sta zgodbo med Bovčane zanesla dva njegova vodnika, o čemer pričajo spominske zabeležke. Najtežji del naloge je pred Trbižem opravil njegov general Masséna. Bonaparteju bi se načrt lahko izjalovil v severni Italiji, globoko na nasprotnikovem ozemlju, kjer se je bojeval brez vsakršne podpore in oskrbe. Če bi ga Habsburžani ustavili tam, bi se zgodovina seveda pisala drugače. Vendar ga je odlikovala izjemna sposobnost za strategijo, ko je premikal svoje divizije prek Tirolskega, Posočja in Kranjskega do Celovca, druge pa zadrževal v Italiji. Njegovo silno drznost je cenil tudi njegov večkratni nasprotnik nadvojvoda Karel.
Je bila Napoleonova odločitev, da se prizanese zajetim braniteljem Kluž, ki naj bi jih po takratnih vojnih zakonih morali pobiti s konico noža?
No, to ni bil njegov ukaz in tako ravnanje sploh ni bilo uzakonjeno. Kjer so bili spopadi posebej hudi in napadalci razjarjeni zaradi zagrizenega odpora branilcev in s tem izgub, se je dogajalo, da so zajete brez usmiljenja pobili. Na Klužah bi se to lahko zgodilo, potem ko so Francozi prodrli čez obzidje do topničarjev. Nasprotniki so se predali, korporal Brousier pa je s svojim telesom zaščitil generala Koblosa pred njegovimi grenadirji. S tem je preprečil, da niso vseh 613 zajetih branilcev pokončali z bajoneti. Vodeči general Guieu je natanko opisal potek bitke Bonaparteju, a zanj zagotovo ni bila posebej pomemben dogodek. Kljub temu je v poročilu direktoriju opozoril, da so se francoski vojaki izkazali v bitki z izjemno hrabrostjo in človekoljubnostjo, ker branilcev po tedaj veljavnih vojnih običajih niso pobili s konico meča, zato bo trajno zapisana v francosko vojno zgodovino. Podobno se je dogodka spomnil tudi v svojih spominih na Sveti Heleni. Ob tem je zanimivo, da je Brousier pozneje pridobil grofovski naziv in postal cenjen general, saj je zapisan na pariškem slavoloku zmage. Pomembnost dogodka je izkazana tudi z edino znano upodobitvijo tedanjih vojnih dogodkov na naših tleh, ki je bila vključena v knjigo Podvigi francoskega naroda.
Kako to, da se zapisi francoskih in drugih zgodovinarjev razlikujejo glede njegove poti na Koroško? In zakaj je sam Bonaparte zapisal, da so se njegove vojske borile pod vrhovi nemških gora, pa čeprav vemo, da je takrat bil v okolici Trbiža?
Vedeti moramo, da Avstrije tedaj še ni bilo. Habsburžani so bili na prestolu velikega svetega rimsko-nemškega cesarstva. Šele po bitki pri Austerlitzu je Napoleon prisilil cesarja, da se je odpovedal kroni nemškega cesarstva in postal le avstrijski cesar. Napačni zapisi zgodovinarjev o Bonapartejevi poti pa so nastali zaradi zamenjave Beneških Kluž – današnje Chiusaforte – z Avstrijskimi, torej bovškimi Klužami. Ni dvoma, da je šel skozi bovške Kluže. Poznavalec napoleonske zgodovine dr. Janez Šumrada je namreč v Napoleonovih Memoarih zasledil zapis, da se je njegov štab pomikal iz Gorice v Kobarid in Trbiž. Za francoske zgodovinarje je to morda neznaten detajl, vendar zgodovina teži k natančnosti. Za nas pa je še kako zanimivo in zaradi kasnejših dogodkov tudi pomembno.
Koliko časa je Bonaparte prebil v Posočju?
Takratni goriški kronist Guliat je izredno dobro opisal razmere, ki jih doslej nismo poznali. V Gorici je prebil šest dni in v tem času obnovil red, postavil novo upravo in zagotovil normalno življenje. Verjetno sta se tudi zato njegova osebnost in neustavljiva dejavnost vtisnili v ljudski spomin, saj so še danes mnogi mostovi na Soči poimenovani po njem, pa čeprav jih ni zgradil. Ko sta dve diviziji odprli vstop na Koroško, se je iz Gorice s štabom nemudoma odpravil v Celovec. Po romanu Saše Vuge ga je v Kobaridu župan in gostilničar Kotlar sprejel z vrčkom vina. Po drugi zgodbi Lucijana Vuge pa je s svojim štabom prišel tudi do stare oglejske gostilne na Robiču, kjer je večerjal in se spogledoval z lepo gostilničarko. Nekje na tej poti do Kluž je tudi prespal.
Verjamemo, da je Bonaparte prespal v Kobaridu. Toda ali to lahko tudi zgodovinsko potrdimo?
V knjigi videmskega zgodovinarja Paola Foramittija je vsak dan njegovega delovanja natančno popisan. Po odhodu iz Gorice 25. marca in do poročila iz Trbiža naslednjega dne pa v francoskih arhivih ni drugega podatka. To sta edini dan in noč na njegovem pohodu, ki nista popolna. Ker je iz Gorice do Kobarida primerna razdalja za en dan potovanja in če si je vmes ogledal še Robič, je moral prespati v bližini Kobarida. Obstaja sicer še romaneskna zgodba, da je to noč prespal v šotoru pred Klužami. Dokler se morda le ne bo našel dokument, ostaja vprašanje, ali je vendarle prespal v danes znameniti gostilni pri Kotlarju ali kje drugje.
Ali si je sam zapomnil naše kraje?
Nekaj izvemo že iz njegovih poročil in izdanih ukazov. Zanimivo je, da je že na pohodu skozi Italijo zahteval karto območja Kluž s trdnjavo, ki so jo ogledniki dokaj verno izdelali že nekaj mesecev pred bitko. Posočje pa omenja tudi v pismu italijanskemu podkralju Beauharnaisu v zahtevi za gradnjo trdnjav. Zapisal je: Naročite generalu Marmontu, da pregleda svet od Palmanove do Kobarida. Teh krajev, ki sem jih nekdaj dobro poznal, nimam več dobro v spominu. Tudi po nekem zapisu naj bi iz Kobarida odšel proti Robiču, kjer naj bi si pozorno ogledal Kobariška vrata na prehodu iz Furlanije v Posočje, kar dokazuje, da se v mnogih ljudskih pripovedih pogosto skrivajo zgodovinska dejstva.
Ali bi Napoleon lahko spreminjal mejo v Posočju, kot jo je, če teh krajev sam ne bi dobro poznal?
Vsekakor je leta 1807 po pogajanjih z Metternichom ne bi spreminjal v takih detajlih. Tedaj je dotedanjo beneško-avstrijsko mejo od morja do Kanala prestavil na Sočo, in kar je zanimivo, mejo za Robičem pa prestavil le za kilometer proti Kobaridu, od koder jo je potegnil na sleme Stola.
Je Napoleon z začrtovanjem meja postavil tudi črto soški fronti v prvi svetovni vojni?
Posredno zagotovo. Sicer pa je bilo Posočje skozi vso pisano zgodovino obmejno in vojaško pomembno območje. Vse do Marije Terezije so imeli zato ljudje v Furlaniji in Posočju posebne privilegije. Tudi Napoleon se je zavedal, da je to prostor, ki je primeren za obrambo. Sprva je zahteval, da se utrdi Kobariška vrata, nato pa je mejo med Ilirskimi provincami in Kraljevino Italijo preprosto postavil na Sočo. Avstrijci so kasneje zaradi obeh porazov v vojnah s Francozi najprej zgradili novo trdnjavo pod Predelom. Zatem pa so na osnovi izkušenj iz leta 1797 zgradili današnjo trdnjavo Kluže kot prvo v verigi t. i. koroških utrdb. Zato lahko trdimo, da je Napoleon posredno zamejil prostor za obrambo v naslednjih vojnah.
Vojni dogodki leta 1797 in 1809 so še posebej zaznamovali Bovško.
Da, na Klužah je bil uničen tristo let star grad, ki je bil zgrajen v vojnah z Benečani. Kot sedež glavarjev je bil kasneje še večkrat dodatno utrjen, a je svojo vlogo upravičil le leta 1797. Dvanajst let pozneje je bila podobno razrušena še kladara, mogočno postavljena nad cesto pod Predelom. Predvsem v prvem primeru je bila uničena pomembna zgodovinska dediščina. Res pa je, da so jo nadomestili spoštljivi spomeniki in nato številni novi obrambni objekti, ki danes privlačijo pozornost obiskovalcev.
Kje so zgodovinski in kako so se ohranili lokalni viri o Francozih?
Za leto 1797 so na razpolago izjemno bogati arhivski viri, zgodovinska literatura, pa tudi spominski zapisi vojakov v francoskih institucijah. Avstrijski viri so silno pomanjkljivi in Posočja skoraj ne omenjajo. Nasprotno pa so za posebej slavljeno leto 1809 obsežni in že dobro raziskani. Na Vojni akademiji na Dunaju imajo celo posebno štipendijo Hensel-Hermann. Nekaj malenkosti se je nabralo še drugod, zadnje, o Krajišnikih, mi je posredoval hrvaški polkovnik Nikola Tominac. Župnijske kronike bi lahko bile zanimivi lokalni viri, vendar je razen enega zapisa z Livka vse uničila prva svetovna vojna. K sreči je ohranjeno obsežno pričevanje tedanjega goriškega kronista Guliata. Iz njegovih zapisov je možno precej natančno razbrati vse dogodke, od bitke za Gradiško in tudi kasnejše razmere do odhoda Francozov, vključno s primerjavo francoskih in avstrijskih oblasti in s tem Bonapartejevo vlogo. Malo se je ohranilo tudi ljudskih pripovedi, ki so se gotovo izgubile zaradi prve svetovne vojne. Pred nekaj leti sem v Logu pod Mangartom še dobil posamezne enake, le mnogo krajše utrinke, kot jih je pred prvo svetovno vojno zbral tamkajšnji učitelj za Slovensko matico. V sosednji Furlaniji, kjer neposredno vojne vihre ni bilo, pa je ohranjenih precej več lokalnih pisanih in ustnih virov.
Kakšna je bila vloga hrvaških Krajišnikov? Z aktualno razstavo na Klužah ste želeli zapolniti zgodovinski dolg do njih.
Dejstvo je, da so se regimenti Slovencev borili in umirali v Italiji, v obeh zaključnih delih pohodov pa so habsburške položaje branili hrvaški Krajišniki. Še posebej so se izkazali leta 1809 pri obrambi Naborjeta in predvsem Predela, ki ga avstrijsko zgodovinopisje poveličuje kot avstrijske Termopile. Na obeh veličastnih spomenikih so bili ob stotnikih Henslu in Hermannu zapisani le kot anonimni bojni tovariši. Spominsko slovesnost ob odkritju spomenika v Naborjetu so predstavniki Krajišnikov zato celo protestno zapustili. Na Predelu je šele leta 1907 cesar dovolil postaviti njim v slavo dva skromna pomnika. Na Klužah pa o njih sploh ni nobene sledi. Zato je prav, da njihove žrtve primerneje zaznamujemo, in prvi korak je opravljen v aktualni razstavi.
Kako bi vi kot poznavalec umestili Napoleona?
Mnenja o njem so in bodo vedno različna. Sam občudujem Bonaparteja kot vojskovodjo, nato diplomata in državnika. Bil je enkratna osebnost, saj je načrtno in prodorno zasledoval svoje cilje, sprva celo mimo uradnih pariških oblasti. Ne nazadnje je svojevoljno ukinil Beneško republiko. Vojaki so ga občudovali in imeli za nezmotljivega. Po Evropi je širil revolucionarne pojme svobode in enakosti. Čeprav je bil na vojnem pohodu, ni ravnal v nasprotju s temi načeli. Predstavljam si tudi, da je tako kakor v Italiji takrat imel velik vpliv na slovensko izobraženstvo in s tem na prebujanje narodne zavesti. Kot cesar pa je megalomansko načrtoval Evropo z enakimi zakoni, denarjem in davki pod francosko zastavo. Vendar ga kljub sto tisočim žrtvam nikakor ne moremo primerjati z obsedenostmi Hitlerja. Njegovi upravi ni uspelo odpraviti fevdalnih razmerij, vsekakor pa je k temu kmalu napeljala obnovljeni družbeni sistem in močno vplivala na kasnejša revolucionarna vrenja ter s tem na postopen nastanek sodobne ustavnopravne Evrope.
Zakaj ste tako kritični ob proslavljanju Ilirskih provinc? Pravite, da je bilo Posočje porinjeno ob rob.
Izvedbo in uskladitev načrtovanih prireditev vodi poseben državni odbor in pričakovali smo, da bo vključil tudi bovške prireditve, saj je zagotavljanje sredstev najtežji del projektov. Vsi trije vojni pohodi so zaznamovali predvsem Posočje in uspešnost zadnjega je pripeljala do ustanovitve provinc. Zato menim, da smo bili neupravičeno izločeni. Vojni muzej Slovenske vojske in vladna služba za prevajanje sta pokrila slabo polovico stroškov razstave. Za izvedbo slovesnosti na Predelu je ministrstvo za obrambo kot pokrovitelj zagotovilo udeležbo orkestra Slovenske vojske in gardne enote ter prevzelo del logističnih stroškov za vojake drugih armad. Največji del stroškov je ostal občini Bovec. Nasprotno pa so in bodo prireditve v Ljubljani krili Vlada RS, občina Ljubljana, francoski inštitut in povrh še močna podjetja.
Napoleonovi pohodi sploh niso edini primer slabšega poznavanja v slovenskem zgodovinopisju. Tudi soško fronto se še kar odkriva. Zakaj se pojavlja problem poznavanja tega dela slovenske zgodovine?
Pri soški fronti in verjetno tudi za neraziskano anglo-ameriško zasedbo po drugi vojni je bila razlog tudi politika. Pri Napoleonu so dejstvo obsežni arhivi v Parizu in deloma v Italiji ter sorazmerno skromni na Dunaju. »Kranjski« zgodovinarji so bili tradicionalno vezani na avstrijsko arhivistiko, primorska zgodovina pa je bolj vezana na arhive v Italiji. Obrobno Posočje je slabše raziskano tako pod oglejskimi patriarhi s svojo specifično samoupravo in delno pod Benetkami. Poleg objektivnih razlogov so za to »krivi« tudi pičli lastni strokovni potenciali in sredstva ter s tem tradicionalno manjša pozornost v Sloveniji. Nerazvitost in demografska šibkost imata zato posledice tudi na področju, ki nacionalno nikakor ni tako nepomembno.