Gore in ljudje: V tem gorskem virtualnem svetu sem ujel nekaj o specifičnem živalskem oglašanju. V naravi sem ugotovil: v vsem naravnem se skriva ali je vanj zapisana neka koda, tudi v kokodakanju. (Na sliki: Jos, kam si spet vtikal svoj nos!)
Pinkponk med Blegošem in Kredarico
26. 5. 2009. Zadaj se vleče pes. Hoja po dveh v tanki majici in kratkih hlačah ni isto kot po štirih v debelem kožuhu. Jos, v vročini ti ne gre najbolje, kajne? »Obleci si kožuh ptujskih kurentov, pa bova videla, kako boš
gagal v tej vročini! Če v njem sploh zmoreš priti na vrh.« Na vrhu je nekaj v nebo vpijočih otrok. Bolj ko jih miri starejša gospa, močneje se derejo na redke oblake. Jos, pazljivo pri otrocih, ki vpijejo v nebo: »Pazi, pes!« »Mi se ga že ne bojimo!« »Opozorilo je bilo namenjeno psu!«
28. 5. 2009. Kakopak grem na četrtek gledat, kako na Kredarici kopni sneg. Višine imajo visoke temperature. Na sebi obdržim tanko bombažno srajco, ki sem jo nosil že v službi. Nihče tega ne bo vedel, je karirasta. Rada na romanjih še nisem srečal v koči. Kje se je skrival cel mesec? Ima nos: ve, da rad občasno prespim v bližini Triglava. Na tihem
krulim od zadovoljstva. Potem pa mi kapne: edina srajca, v kateri bi lahko zjutraj šel naravnost v službo, je vsa prepotena in v vrečki zmečkana v kepo. Rado za uspavanko pove nekaj pravljic iz Perujskih gora. Zjutraj preverjam: tanke bele sledi potu na rokavih se na modri podlagi lepo vklopijo v beli karo. Nos mi pravi: prej bodo opazili neobrit obraz kot malo spremembo v vzorcu.
Sprva mi je malo žal, da sem podaljšal izlet preko noči in da nisem v dolino odšel že na večer. V jutranjem sestopu nisem videl nobenega smisla. Potem pa je v Krmo posijalo jutranje sonce in dolino sem zagledal v drugačni luči. Pomislil sem: smisel življenja ne more biti – zgolj preživeti vmesni čas med rojstvom in smrtjo. Zato tudi preživeti kar največ časa v gorah ne more biti smisel življenja. Hoja v gore sama po sebi ne more biti osmišljevanje namena: zakaj smo se rodili na ta svet. Upam, da bom opazil droben namig ali podrobnost ob poti, ki mi bo dala misliti.
1. 6. 2009. Jos, se vpiševa v zvezek za blegoške korenine? »Kaj praviš, če bi zrezek?« No, če se vpiševa petnajstkrat, potem dobiš majico, pir in klobaso. »Pivo ti odstopim. Praviš pasjo klobaso?« Jos, ne jemljejo naju najbolj resno. Prejšnji vpis so ignorirali. Ne bodo naju kar tako opetnajstili. »Kaj naju bodo, o
pesnajstili?« In že se moram
goniti za njim, da sem ves poten. Jasno, zakaj se na planinah fantje raje podijo za planinkami in pastiricami namesto za pastirskimi psi. Brez posebnega fizičnega naprezanja jim srce bije prav tako hitro!
3. 6. 2009. Samo še avto z italijansko registracijo bi moral ostati v Krmi. Na malem polju
žvižgam s svizci. Pod pastirskim stanom se križava z belolasim gospodom. Ta že ni videti Italijan. Zažvižgam 'Kaj mi poje ptičica...' Znan se mi zdi. Takoj vpraša: »Kdo je?« »Iztok.« Istočasno prepoznam glas. Janko ima kot triglavski meteorolog polnih štirideset let delovne dobe, pa gre z dela kar peš v dolino. Mislil sem steči navzdol. »Ne izgubljaj višine po nepotrebnem!« Raje sva govorila malo glasneje. Povedal mi je svojo zgodbico. Fant ima dober nos (občutek), je bila poanta njegove pripovedi o kapi: nemudoma je začutil, da jo je izgubil z nahrbtnika. Le zavedel se ni tega takoj, zato je po nepotrebnem šel ponjo malo navgreber. Dober je. Včasih se ne zavemo svojih posebnih sposobnosti.
Eni pravijo, da si tisto, kar ješ. Drugi trdijo obratno: ješ, kar si. Oče mi občasno za popotnico speče jabolčni zavijač. Ima prehrana kakšen poseben vpliv? V mladih letih smo na planinskih izletih jedli tudi cvrtega piščanca. Upam, da človek zaradi tega ne kokodaka! Vem, da za dobro hrano potrebujem dober nos. In obratno. Eden izmed prijateljev Triglava vzame na turo samo eno banano. Kakšno malico nosijo v malhah plezalci? Hrana postaja čedalje bolj tehnična in sintetična. Kako bodo čez leta delovali naši nosovi? V koči se prileže pločevinka piva. Nekateri znajo po njem glasno
rigati!
8. 6. 2009. Jos, kaj se tako vlečeš, saj danes ni vroče? Usede se na pot. Jos, greva! Očitno je slišal in razumel, sicer se ne bi takoj ulegel. Strmi v dolino, kot bi v dalji videl kaj zanimivega. Jos, kot en otrok si! Končno vsaj pogleda nazaj (navzgor). Pes, kaj starši storijo z otroki v takih trenutkih, začnejo vpiti in jih priganjati? Prav. Nikamor se nama ne mudi. Ne bom nate starševsko
lajal. K sebi je prišel hitreje, kot bi si mislil. Uh!
Muuukoma sem mu sledil proti vrhu, kot težka živina sem se vlekel za njim. Jos se za mojo
mukotrpno hojo ne zmeni – je ovčarski pes! Navzdol proti koči pes preskakuje na novo postavljene ovire. Slišal sem, da so se markacisti nekaj igrali z lesom. Vse lepo in prav. Na koncu bi lahko tudi pospravili za seboj.
11. 6. 2009. Zaradi slabe meteorološke napovedi nisem pričakoval avtomobilov slovenskih registracij. Le tujci se manjkrat ozirajo na vremenske pogoje. Parkirišče je bilo prazno. Videti je, da bom imel zase celo dolino! Za Bohinjskimi vratci grmi. To je lahko dobro znamenje: grmi v dolinah, ne v gorah. Bom imel dober nos za oceno vremena? Varljiv je košček jasnine nad glavo. Ni primerno, da bi prezgodaj zavriskal (
zakikirikal). Med potovanjem po Krmi mali beli oblaček hitro zraste v velikega. Za izvidnikom prihaja siva stena glavnine. Ti oblaki niso krotke ovčice. Oblaki, koliko časa mi še daste, eno uro? Zanima me tudi, če imam dober nos, kdo od meteorologov je v koči.
Plehko začne tolči po obleki in malhi na hrbtu. Samo nekaj korakov imam do strehe nad glavo, ko se vsuje ploha sodre, pomešane z dežjem. Ne zvonim z zvoncem, ampak z mobilcem. »Spletna kamera ne dela. Zanima me, kakšno je vreme na Kredarici.« »V oblakih smo. Trenutno imamo ploho.« »Je na Kredarici kaj ljudi?« »Tujci. Čehi, Poljaki, Avstrijci in Hrvatje.« Ojej, imel sem slab nos. Pričakoval sem prazno kočo. »Slovenca ni nobenega?« »Kot sem že rekel, so sami tujci.« »Prvi odgovor je točen, drugi pa ne.« V slušalki zašumi in zvezo prekineva. Istočasno stopi na vrata Milan. Spregledal me je!
»Lahko bi prišel tri ure prej.« Vprašujoče pogledam. »Helikopter ni mogel pristati in naju je z vso robo odločil sredi kalvarije.« »Misliš na vrhu Kalvarije.« Še dvakrat sta morala dol po prtljago in hrano. Koča ni prazna. Ni šala prve ure imeti dvajset ljudi. Janez zmajuje z glavo: »Toliko jih pa že ni.« V petih skupinah jih naštejemo devetnajst. Mene smo pozabili šteti. V jedilnici završi. Najedli so se ričeta in okrepili s pivskim B vitaminom. A to ni bil pravi razlog navdušenja. Zunaj se nam je kot za nagrado prikazal visok mavrični stolp. Pogasnil je vznemirjenje, kako bi se lovil med sestopom v oblaku in mraku. S Triglavom lahko ostanem čisto do konca dneva. Vem, da to ni bila zadnja partija pinkponka.
20. 6. 2009. Pri prijateljih se je na mizi slučajno znašla stara in drobna knjižica. Radovedno sem jo prelistal in v njej našel naslednjo misel:
Nekateri ljudje iščejo srečo v znanosti, umetnosti, športu, družbeni in politični karieri. Gotovo je tudi to nekaj vredno in bi ne bilo prav, če bi to zametovali, toda človekov zadnji cilj to ne more biti. (Jože Prešeren s sodelavci,
Kažipot za skavte in skavtinje)
Iztok Snoj