Tonček Pangerc: Počasi smo se vzpenjali v sledeči navezi: Dinko - Birger in jaz. ... Dosegli smo vrh ob 10.55 in našli tam že drugi dve navezi. (Meiling - Neumeyer in Sontag - Ezquerra). Podali smo si roke in vsem se nam je smejalo. Pozabil sem na utrujenost, ali pa je nisem več čutil, ne vem.

San Valentin
Dr. V. Arko
Borba za vrh Sv. Valentina

V mednarodnih gorniških krogih je zmaga nad najvišjo patagonsko goro močno odjeknila. Kljub velikim uspehom letošnjega severnega poletja v Himalaji, kjer so Angleži osvojili Everest in Nemci Nanga Parbat, ostane valentinsko podjetje izredno pomembno in pomeni važen mejnik v južno-ameriškem andizmu. Priobčujemo zato originalno poročilo enega udeležencev te odprave, našega rojaka Tončka Pangerca, ki ga bralci Zbornika poznajo že iz članka »Tri leta v stenah in snegu patagonskih Andov« v lanskem letu. Za boljše razumevanje Pangerčevega dnevnika iz hotela Ofqui pa dodajamo nekaj splošnih opomb o deželi »kontinentalnega ledu«.
Veriga ameriške Kordiljere, ki se vleče od Aljaske do Ognjene zemlje, kaže v svojem skrajnem južnem koncu, na ozemlju Patagonije, čisto posebne značilnosti. Mrzli morski struji antarktičnih morij, neprestano slabo vreme in pomanjkanje vsakega poletja povzročajo, da se sneg, zapadel v zimskih (ali tudi poletnih) mesecih, nikdar ne stopi. Ves gorski sestav, južno od čilskega pristanišča Aysen pa do Zaliva zadnje Nade (Seijo de la Ultima Esperanza), je pokrit z debelimi plastmi poledenelega snega. To je patagonski »kontinentalni led«, arktična pokrajina med 46° in 52° stopinjami južne širine. Zelena dolina reke Baker deli ledeni pas v severni in južni del. Geografski sistem obeh ozemelj je približno enak: gre za 1000 — 1200 m visoke planote, ki jih na vzhodu in zahodu oklepajo gorske verige. Med vrhovi teh pogorij se odpirajo prostrana sedla, skozi katera polzijo ledene reke in se spuščajo t Pacifiški ocean in v velika jezera na vzhodu.
Širina kontinentalnega ledu je 50 — 90 kilometrov. Debelina bele preproge je različna — saj kažejo strma pobočja sem in tja celo skalnate rebri, — a povprečno presega 100 metrov, zlasti v kotlinah.
Negostoljubno podnebje z večnimi nevihtami brani dostop v te kraje. Čilsko ozemlje južno od Aysena je praktično neobljudeno (razen nekaj kmetij ob reki Baker), pa tudi z argentinske strani se drže redki naseljenci daleč proč od ledene Kordiljere.
Samo posamezni predeli patagonskih Andov so za silo poznani in mapirani. Nemški profesor Friedrich Reichert (f 1953 v Santiago de Chile) je prvi prodrl na snežne planjave in iznašel besedo »Hielo continental« (kontinentalni led). Kot izurjen planinec — saj je dosegel številne zmage v Alpah, Kavkazu in Mendoških Andih (Argentina) — je seveda začutil željo, da se povzpne na najvišjo goro teh arktičnih ozemelj. San Valentin (4058 m med 46° 30' in 47° 30' južne širine) je mogoče videti z ladij, ki plovejo po čilskih kanalih. Toda dviguje se iz vzhodne mejne verige kontinentalnega ledu, 60 kilometrov daleč od lagune Sv. Rafaela. Reichert je pri prvem poskusu, da se približa orjaku, začrtal pot, ki jo je pozneje ubrala bariloška odprava: z ladjo je dospel do lagune Sv. Rafaela ob ožini Ofqui in se ob istoimenskem ledeniku prebil v notrajnost (l. 1921). V dveh poletnih mesecih je doživel eno popoldne lepega vremena. Zato je zapovedal umik.
Mnogo let pozneje (l. 1939) je raziskal Reichert tudi vzhodno pot: z jezera Buenos Aires. Po strugi reke Leon se je spustil v nepoznano. čakalo ga je neprijetno presenečenje: sistem jezer z neprehodnimi obalami mu je zaprl pot in ker ni imel na razpolago čolnov, se je moral vrniti.
To smer je l. 1940 ponovil švicarski geolog prof. Arnold Heim v spremstvu čilskega Švicarja Hermanna Hessa. Prav v istem času je Reichert znova »prodiral« od zahoda, z Ofqui. Heim in Hess sta pripeljala s seboj potrebni čoln in si utrla pot preko strmega ledenika na kontinentalni led. Reichert se je spustil precej globoko v notranjost bele planjave. Toda viharji, deževje in nevihte so zavrnili vsiljivce in jih pognali nazaj proti jezerom in proti morju.
Hess je zapadel čaru nepremagljive gore. Nekaj let mu ni dala miru. S tremi prijatelji je 1. 1942 spet v Ofqui. Na skalnatem otoku »nunatakr« postavi pločevinasto hišico. Trdovratno čaka lepega vremena. Ko se slednjič poležejo viharji, prekorači odprava v maratonskem smuškem teku planoto kontinentalnega ledu. Začne vzpon v masivu vzhodne gorske verige. Doseže sedlo na višini 3000 m. Komaj tisoč metrov višje se pnejo ledeni grebeni patagonskega Mont Blanca, kipi v sinje višave lesketajoči se vrh ledene gore. Toda zaman! Že se dvigajo črni oblaki iz morja in na krilih zahodnega vetra, suverenega gospodarja bele samote, pridrvi pacifiško neurje. Umik!
Hess ne odneha. L. 1945 se vrne s Heimom in tremi Bariločani. Tokrat znova z vzhoda, kjer je vreme znosnejše, dasi so tehnične težave večje, kajti vzhodni ledeniki so neprimerno strmejši in bolj razbiti. Odprava doseže 2.000 metrov in cilj je še daleč. Kakor vedno, izbruhne demonična sila patagonskega viharja prav tedaj, ko začne navdajati snubce bele gore varljivo upanje. Z veliko težavo pospravijo Hess, Schmoll in Studer zgornja taborišča. Sključen v ledeni votlini, premočen do zadnje nitke, ob tuljenju neurja, ki besni že dneve in dneve, se zakolne Hess, da ga nobena sila na svetu ne spravi več v to začarano deželo. Šestič je zmagal San Valentin.

Leta dolgo vlada zdaj nemoteno v svojem kraljestvu. Le tihomorski viharji ga obiskujejo. Medtem sanjari skromna peščica andinistov o njem. Tudi slovenski gorniki, ki so se po letu 1949 naselili v Bariločah, prebirajo z zanimanjem vse, kar je o tej gori znanega. Radi bi poskusili — a kje so sredstva!
Pozimi 1. 1952 me ustavi na cesti osemdesetletni predsednik Cluba Andino, Don Emilio Frey: »Kaj mislite, če bi se naš klub lotil Valentina?« — Splošno navdušenje. Priprave trajajo več mesecev. V Bariločah se znajde tudi stari Reichert. Drži predavanje in svetuje zahodno ruto: s klubovim avtobusom do Aysena, od tam z ladjo do ožine Ofqui.

Ekspedicija odpotuje 1. decembra 1952. Sestavljajo jo:
- Dr. Juan Neumeyer, zdravnik in šef odprave, 56 let, Švicar po rodu in vzgoji in Argentinec po rojstvu, soustanovitelj Cluba Andino, kljub letom aktiven planinec s številnimi vzponi v Alpah in Andih. Pozna kontinentalni led, ker je spremljal prof. Reicherta na eni njegovih odprav na ozemlju jezera San Martin.
- Otto Meiling, 50 let, Nemec, tudi soustanovitelj kluba, najstarejši gorski vodnik v Bariločah, čigar drzni vzponi v deželi jezer so andskemu svetu dobro poznani.
- Emilio Hernandez, 40 let, Čilenec, domačin iz Bariloč, navdušen gornik, eden redkih tipičnih Criollos, ki ga je gora zajela.
- Gregorio Ezquerra, 29 let, Argentinec, trgovec iz Bariloč.
- Carlos Sontag, 25 let, najboljši argentinski plezalec iz mlade bariloške generacije. Pred kratkim se je vrnil z alpinističnega kurza v Franciji.
- Dinko Bertoncelj, 25 let.
- Tonček Pangerc, 28 let.
Oba Slovenca sta zastopnika one slovenske plezalske skupine, ki pomeni važen mejnik v bariloškem andinizmu. V resnem pojmovanju gorništva sta vredna naslednika Meilinga in Neumeyerja. Po mladosti, tehničnem znanju in po drznih smereh pa seveda pomenita novo generacijo.
- Birger Lantschner, 21 let, Avstrijec, mlad, a sposoben fantič, član ene tistih tirolskih družin, ki je dala smučarske prvake in gornike svetovnega slovesa.
Club Andino Bariloče je financiral ekspedicijo razen osebne opreme, ki so jo morali spraviti skupaj udeleženci sami. Stroški kluba so znašali 21.000 argentinskih pesov, vštevši podporo Sontagovi ženi za časa moževe odsotnosti.
In zdaj mislim, da je čas, dati besedo Pangercu, ki bo poročal, kako se je slednjič Valentin nasmehnil ljudem in kako je bariloška skupina srečno ujela nekaj lepega vremena in rešila ta zanimivi andski problem.

Zapiski iz hotela Ofqui
Tonček Pangerc - 8. januarja 1953.

Vedno je doživetje, posebno veliko, nekaj, kar se ne da vrednotiti. Spomin je kakor odmev in le težko je podajati vsa doživetja z vso resničnostjo. Kako naj prikličem nazaj vse to, kar je za vedno zatonilo kot lepa večerna zarja. Bojim se, da bodo naslednje vrstice, namenjene spominu o ekspediciji na sv. Valentina, le bleda slika veličastnih doživetij.
Samo dvajset dni je preteklo od tedaj in vendar je že preteklost. Edini most do teh dogodkov mi je spomin, še živ in svež. Kako naj ga prenesem s peresom na papir tako, kot ga čutim, kako naj se spominom vsaj približam čim bolje. Težko bo to zame. Naj poskusim!
Zadnji dnevi novembra so prav tako potekali kot druga leta. Toda mala skupina planincev v Bariločah, ni jih bilo niti dvajset, se je morala boriti ne samo z neštetimi še nerešenimi vprašanji, ampak tudi s časom. Dnevi so ji bili obupno prekratki, čas je postajal nekaj, kar jih je mučilo in pritiskalo k tlom. Postal je pravi sovražnik št. 1. Postal je tudi moj. Po čudnem naključju sem pred odhodom tudi jaz padel v odpravo, ki se je odpravljala na Sv. Valentina. Čez noč sam postal iz mirnega in brezskrbnega opazovalca bitje, ki ga menda nihče več ne bi smatral za prisebnega. Begal sem po ulicah ko blazen v obupni tekmi s časom. Od Grege k Slavcu in od tam k Bavdažu, nato v prvo železarno, od tam v drugo. Tako sem preobrnil vse trgovine po desetkrat na dan, da dobim zaželeno. Pa se je znova začela dirka okrog slovenskih družin in samcev, znašal sem skupaj ko sraka gnezdo. Največ od vseh je trpel Grega, saj ga je že groza spreletavala proti koncu, kadar me je spet zagledal. Ne samo meni, tudi drugim se je godilo podobno. Končno pa so bili rešeni tudi pri drugih vsi problemi osebnega značaja.
Zadnjega novembra na večer sem si zadovoljno pomel roke. Vse je bilo v glavnem pripravljeno in opravljeno. Samo še enkrat sem moral skočiti h Gregi.

Prišel je zaželeni dan — 1. december. Bariloče se še niso prebudile iz jutranjega spanja, ko sta dva avtomobila smuknila v jutranji mrak proti jugu. Na odhodnem mestu je ostala mala skupina ljudi. Vsi so s težkim srcem zrli za odhajajočimi, kot bi hoteli prodreti v tajnost prihodnjih dni. Tudi Grega se ni nič bolje počutil, saj sem mu odnesel skoraj vso opremo, kolikor si je je v nekaj letih nakupil za planine. V duhu sem ga videl, kako se poslavlja in ponavlja blagoslov na pot meni: »Zbogom stvari, Bog s teboj, Tonček!«
Naš avtobus in stari tovorni Chevrolet sta brzela po prašni cesti in ko sem se prebudil iz zatopljenosti, smo že vozili po gozdni cesti mimo jezera Guillermo. Vredno bi bilo opisovati vožnjo z avtobusom, saj je pot bila zanimiva. Lepa in slikovita vodi iz Bariloč skozi senčne gozdove po dolinah med gorskimi masivi. Pot nas je vodila čez potoke in reke do Bolsona. Je to ena izmed res lepih, mirnih vasic, ki ji ne dobiš enake v vsej Argentini. Marsikaj bi moral omeniti o Patagoniji, o brezkončnih ravninah, revnih na rastlinstvu. Njih edini okras so žične ograje, ki se vlečejo v ravnih, tu in tam zlomljenih črtah iz neskončnosti v neskončnost. Vmes zdaj pa zdaj telefonski drogovi, ki nosijo tu in tam celo novo bleščečo se žico. Zanimivo je, da kljub tako ubogemu rastlinstvu skoraj lahko rečem, da kar mrgoli živali, ovac, krav in tudi konj.
Take vožnje si kmalu sit in bi jo najraje prespal. Kamor nese oko — ravnina, tista pusta, rumeno zelena. Pogled na njej se utruja, saj ni nikjer nobene spremembe. Vse je mirno, brez gibanja. Ne moreš reči, da narava spi, saj pride po spanju prebujenje. Toda Patagonija je mrtva, edino kar se giblje, je veter, ki večno veje preko ravnin. Takšna je Patagonija, vedno ista, včeraj, danes in jutri. Tu in tam stoji estancia kakega mogočneža ali rancho reveža, ki sanja o mestih v daljavi. Sanja, a se ne gane iz kraja, le tu in tam ga preseneti kaka novotarija, ki v mestu že zdavnaj nima več nobenega učinka. Morda na redke čase pride do rancha mala skupina ljudi, ki se zopet zgubi v daljavi. To je tudi vse, kar lahko razgiblje Patagoncu mirno gladino njegovega življenja. Patagonci! — med njimi najdeš ljudi, zbrane z vseh vetrov. Pravi domačini sami pa spominjajo dokaj na severne Azijate.

Tri dni smo se vozili do pristanišča Aysen. Kraji so si sledili takole: Bariloče — 15.000 prebivalcev, po štirih urah vožnje Bolson — 3.000 prebivalcev, nato tri ure vožnje do Cholila, razmetane vasi; sledi stancija Eleque, aeropuerto (letališče) Esquel in ob šestih zvečer smo bili v samem Esquelu. Potegnili smo se še uro naprej do estancije Mimoza, kjer smo prenočili.
Naslednji dan zapustimo estancijo ob šestih zjutraj. Ob sedmih smo v Tecka — 15 hiš, po dveurni vožnji pridemo do zapuščenega ranča in ob desetih smo že v Gobernador Costa, 10 km stran pa je vas San Martin. Obe vasi imata vsaka približno po 50 hiš. Sledil je Paso blan-co in ob enih smo južinali v Paso Zenger ali Schulz. Ob štirih popoldne smo prispeli v trg Rio Mayo. Križali smo Alto Rio Mayo okrog šestih popoldne in prespali v neki zapuščeni baraki.
Naslednji dan smo prekoračili argentinsko-čilensko mejo pri Paso Coyaique. Srečali smo nekaj raztresenih hiš, preden smo prišli v mesto Coyaique, ki leži ob sotočju rek Coyaique in Simpson, od koder teče naprej reka Aysen.
Coyaique ima približno 15.000 prebivalcev. Je nekakšen trg, ves zgrajen samo iz lesa v nekem čudovitem zabojastem slogu, ki mu ne najdem boljše primere. Je največje naselje v provinci Aysen. Zanimivo za to provinco je dejstvo, da po kopnem z ostalimi čilskimi pokrajinami sploh nima zveze. Prav zato pa jet promet z Argentino razmeroma velik.
Avtobus je drvel dalje iz Coyaique po serpentinah smelo izpeljane ceste. Vila se je nad strugo reke Aysen, bučeče globoko pod nami v divji soteski. Hvala Bogu, vsaka stvar ima svoj konec in tudi cesta se je končno spustila do reke in se od tam dalje skupaj z reko skoraj po ravnem vila do mesta Aysen. Med vožnjo so nam vzbujale pozornost poleg samotnih naselbin še zlasti male kapelice ob cestah. Domačini jih postavljajo rajnim v čast na krajih nesreče. Dobesedno povedano, ne maram se nič norčevati, čisto so podobne pasjim utam. Velikost in oblika je ista in iz lesa so tudi.
Vsi smo pričakovali, da se bomo nenadoma znašli pred širokim odprtim morjem s pristaniščem, ki si ga bo vredno ogledati. In res, samotna naselja so postajala bolj pogosta. Zdaj pa smo že hiteli mimo manjših gruč hiš in; končno smo drveli že tretjo kvadro med naseljem, ko nenadoma zmanjka ceste. Ta je pa: lepa! Kaj smo zgrešili? To so se nam obrazi razpotegnili, ko smo zvedeli, da je prav to puerto Aysen. Sanjal sem o modernem pristanišču z velikimi ladjami, sedaj pa ne vidim niti jadrnice.

Danes smo 8. januarja 1953. Tako je. Točno mesec dni, odkar smo raztovorili našo prtljago z lanchona (večja barka) San Pedro in točno dvajset dni, odkar smo bili na Sv. Valentinu. Točno petnajst dni, odkar brez upa čakamo na lancho, da pride po nas. Saj živimo na koncu sveta, sami sebi prepuščeni in pričakujemo rešitve. Pa ne samo to! Že devet dni je, odkar so odveslali moji prijatelji v Aysen z namenom, da nam pošljejo lancho. Naj zaključim. Danes je natančno mesec in osem dni, odkar smo se poslovili od sveta in nam dragih. Da, tako nam gre, pravkar sem prižgal zadnjo svečo, ki jo še imamo. Ves dan smo čakali na rešitev. Upali, da se pojavi na obzorju lancha, čoln ali kar koli, samo da bi ne bila plavajoča ledena gora — tempano. čakati petnajst dni na zvezo ni šala, še mnogo manj, ko potekajo živila in niti pojma nimaš, koliko časa boš še čakal. Pa kaj bi se grizel, lepši so spomini.

V pristanišču Aysen, kamor smo prišli po po treh dnevih vožnje pošteno pretreseni, so nas čakali še lepši pretresi. Zanimali smo se najprej za zvezo čez zaliv do hotela Ofqui, ki naj bi bil naše izhodišče. Na žalost smo kmalu zvedeli, da redne zveze že dve leti ni več, ker ni nobenega prometa. Morali smo iskati kakršno koli barko, ki bi zmogla prepeljati nas in naš tovor suh v zaliv sv. Rafaela. Ker se je dan že nagibal, so naši »glavarji« odnehali in preložili to neprijetno delo na drugi dan. Odpeljali smo se z našim avtobusom spet ven iz naselja za kake četrt ure hoda in se utaborili na lepi jasi ob zapuščenem vrtu v neposredni bližini reke. Tri dni smo preživeli tu, preden smo vendar le našli lanchon, s katerim smo se nameravali prepeljati po zalivu.

Ne bom pisal o vožnji proti laguni San Rafael, ker si ne maram greniti spominov. Posadka barke je namreč brezvestno prevzela nalogo, ki ji sploh ni bila kos. Kraja, kamor naj bi nas odpeljali, sploh niso poznali, še več: kapitan ni poznal niti karte in smo zato mogli voziti samo podnevi. Mesto, da bi prišli na cilj v 18 urah v najslabšem primeru, smo za to vožnjo zgubili nad 50 ur. Domenili smo se, da nam bodo na ladji dajali hrano, a je tudi nismo dobili. Ves čas smo se vozili po zalivih, ki so bili široki komaj kilometer. Kamor koli je zrlo oko, povsod se je ustavljajo na temno zelenih divjih gozdovih. Ko pa se je vožnja bližala h koncu, se je razgled popolnoma spremenil. Pred nami se je odprla jezerska gladina lagune Sv. Rafaela v vsej svoji veličastnosti. Ledene gore so se sprehajale po gladini, kamor koli si pogledal, v ozadju pa se je vijugala velikanska reka ledenika z istim imenom. Ledenik se je lomil v morje z ogromno steno. Ponekod je dosegala višino tudi 80 metrov. Kdo ve, kolikšna plast ledu pa je bila še v laguni. Včasih je zagrmelo in zabobnelo, kakor da bi nekje razstreljevali. Bobnenje je naznanjalo, da se je z visoke stene ob koncu ledenika zopet odlomil sklad ledu in zgrmel v vodo. Rodila se je nova ledena gora.
Končno je lancha pristala in zdaj ni bilo več časa za občudovanje naravnih lepot. Raztovoriti je bilo treba 33 zabojev s hrano. Napravljeni so bili po trije seznami, kaj je v vsakem zaboju. Vsak zaboj je bil enota zase. To se pravi: v njem je bilo vse potrebno, da je trojica članov ekspedicije lahko živela teden dni. Bilo je torej v njem enaindvajset obrokov. Dalje smo znesli na suho še tri vreče prepečenca, deset šotorov, 16 nahrbtnikov — vsak je imel namreč dva, osem mornariških vreč, osem parov smuči, kup cepinov, zložljive lopate, okrog 200 bambusovih dvometrskih palic in še cel kup drugih stvari. Znositi vse to ni bilo malenkost in pošteno smo morali poprijeti. Nato si je vsak izmed nas poiskal v praznem in zapuščenem hotelu svojo sobo, raztovoril v njej svojo zasebno kramo ter si uredil stan kar se da udobno. Dine, Lantschner in jaz smo izbrali skupno sobo. Posebna soba je bila določena za skladišče, kjer je kraljeval Hans Lauer, naš šofer. Ta že priletni mož je bil določen za oskrbnika taborišča-baze in za varuha hrane.

9. januarja 1953 — Danes sem vstal kar zgodaj v upanju, de pride lancha in da moram še prej zaključiti spomine na sv. Valentina. Kar nič več nismo mirni. Najhujši pa je Hans Lantschner. Je strasten kadilec in ne more shajati brez žlahtne travice. Sedaj je začel trditi, da lanche sploh ne bo po nas, ker so po njegovem naši prijatelji v Aysenu najbrž zaprti. In preden bo policija ugotovila, kaj je z nami in z njimi, bomo mi tukaj lahko od lakote umrli. Pa se ne damo kar tako hitro ugnati in upamo naprej, jaz pa pišem spomine.

Ko smo ob prihodu vse raztovorili in spravili v skladišče, je Meiling, po rodu Nemec in že nad 50 let star možakar, razložil nadaljnji načrt za prihodnje dni. Ker Otto — tako bom imenoval Meilinga — ne trpi rad ugovorov, mu tudi nihče od nas ni ugovarjal. Načrt je bil takšen: Ekspedicijo tvori devet članov, deli se pa v dva dela. Prva ekipa pripravlja teren, druga pa oskrbuje taborišča. Niti ena niti druga skupina pa nikdar ne smeta biti oddaljeni ena od druge več kot dve taborišči. Dalje: nihče ne sme odpirati zabojev brez dovoljenja in jih je treba donašati v taborišča vedno nedotaknjene, še isti dan, kot smo se izkrcali, smo pripravili vse potrebno za naslednji dam. V torek, 9. decembra, se je prva skupina že odpravila na pot. Bili so v njej Otto, Dinko, fant z naših gora, čigar odkriti smeh pove vse. Tretji je bil Carlo Sontag, fant Dinkovih let, vendar pravo nasprotje Dinku. Prav toliko kot je smeh prvega odkrit, je Carlitov zagoneten, rezervirano dostojanstven in kontroliran. Takšna je bila prva skupina.
Spremljala jo je naša skupina in ji pomagala, da je čim več materiala prišlo naprej. Naši skupini je načeloval dr. Hans Neumeyer, šef ekspedicije, star 56 let. Molčeč mož, težko je spraviti iz njega nekaj besed na dan, a natančen in pravičen. Drugi član je bil Emilio Hernandez, edini med nami, ki je criollo (argentinski domačin), še več, njegov obraz odkriva sledove pravega Indijanca, posebno pa njegov nos. Med nami se je odlikoval Emilio kot najbolj nesebičen in umerjen. Tretji je bil Gregorio Esquerra, 29 letni fant, po rodu Španec in po krvi nekaj juda. Med nas ga je zanesla slavohlepnost. Dalje je bil pri naši skupini Benjamin ekspedicije Birger Lantschner, 21 letni Tirolec. Njegovemu tirolskemu značaju je že primešanih nekaj meščanskih oznak in to fanta moti ter je prav zato včasih negotov. Vsi navedeni so dobri smučarji, le jaz sem bil glede smuka novinec. Naša skupina si je utirala pot ob ledeniku San Rafael in včasih po njem z derezami navkreber. Hrbti pa so se upogibali pod težkimi tovori. Kmalu je začelo rositi. Spomnil sem se, da je dr. Reichert, poznavalec teh krajev, začel v Barilochah svoje predavanje o Sv. Valentinu z besedami: »Govoril vam bom o kraju, kjer dežuje ... dežuje ... in še dežuje, in če slučajno ne dežuje, se pripravlja na dež.« Z grozo sem mislil na vse to. Dan za dnem bo treba laziti tod okoli s težkim zabojem na rami in najbrž ves čas v dežju. Vražji ples bo to.
Po petih urah hoda smo se poslovili od prve skupine, pokrili tovor z nepremočljivim platnom in se vrnili v hotel, seveda do kože premočeni. Kaj hitro so naše cape visele razobešene nad štedilnikom. Med tem ko so kaplje cvrčale na gorki plošči in je dišalo po mokrih cunjah, sem se v mislih vprašal, kje neki se bodo sušili prijatelji iz prve skupine.
Naslednje jutro, bilo je 10. decembra, je lilo ko iz škafa. Vstali smo ob petih zjutraj, nato pa nihče ni vedel, kaj naj napravimo. Počakali smo do pol sedmih. Ko se je vreme malo zboljšalo in je lilo le še iz korca, so iz hotela smuknile druga za drugo čudne postave. Menihi — ne, pustne šeme — ne, morda kaka tajna sekta, ki v svitu jutra in curkih dežja opravlja svoje obrede — ne, bila je naša skupina. Zavarovali smo se pred dežjem, kot smo vedeli in znali, s čemer smo se mogli. Potegnil sem si n. pr. preko obleke dve hlačnici, narejeni iz gumijastega platna ter jih pripel k pasu. Čez rame sem potegnil šotorsko krilo in tako tudi pokril breme. Tovariši so že čez pol ure naznanili, da so mokri kot miši. Jaz, hvala Bogu, še nisem čutil mokrote, vendar me je vsa ta navlaka od sile motila pri hoji. Predstavljajte si, kaj se pravi hoditi v dežja s težkim tovorom na hrbtu skozi grmovje, po opolzkem kamenju, po ledu in zopet po grmovju. Nikjer ni niti stezice. Po štiriurni hoji je doktor dejal: »Ni vredno hoditi naprej!« Raztovorili smo, zavarovali robo pred dežjem in se vrnili premočeni kot cucki.
Preko neba so se vlekli temni oblaki, da nas je bila groza. Oskrbnikova žena nas je tolažila, naj se ne bojimo, ker bo prihodnji dan lepo vreme.

Starka je imela prav. Jutro 11. decembra nas je pozdravilo z dobrim vremenom. Hoja prejšnjega dne nas je tako utrudila, da nihče ni bil svež. Zato smo si razdelili delo: doktor in Emilio sta prevzela nalogo, napraviti med grmovjem stezo. Birger, Esquerra in jaz pa smo nesli tovor tako daleč, kot smo zmogli. Hodili smo po isti poti kot prejšnji dan in smo zaboje razložili na ledeniku precej naprej od mesta, kot smo nehali prvi dan. Mikalo me je in zato sem šel prazen še naprej, da bi ugotovil, kje je kamp št. 1. Pol; ure hoda naprej sem ga našel v mali kotlinici ob ledeniku. Ta presneti ledenik! Ker v teh krajih le poleti dežuje, sicer pa vedno sneži, se velikanske množine zapadlega snega kopičijo na gorah in počasi tvorijo debelo ledeno plast. Ledena plast se zaradi svoje teže na strmini začne polagoma pomikati navzdol. Prav počasi in nezaznavno leze ledena plast niže in niže. Išče si kot reka prehoda po dolinah. Reka se v dolinah umiri, v hudourniških strugah pa besni. Nekako tako je z ledenikom, ki neprimerno bolj počasi teče. Na krajih, kjer je padec močan, se ledenik lomi in krha. Na njem nastajajo velikanske razpoke. So to pravi prepadi, ki jim marsikdaj globine niti oceniti nismo mogli: Ob razpokah pa nastajajo pravi stolpi in grebeni, včasih ostri kot noževo rezilo. Kadar je ledenik tak, je najboljše, da se vsakdo umakne z ledenika na »suho«, med skalne kope, ki jih grmadi ledenik ob svojih. Po tem robu iz kamnitih razvalin je treba telovaditi naprej toliko časa, dokler ni spet mogoče preiti na bolj prehoden in lepši del ledenika.
Vendar prehod z ledenika na kopno ali obratno dostikrat zahteva največjo opreznost in izvedenost. Skala odnosno kopnina je nepremična, dočim se ledenik giblje in topi. Zato nastane med obema vrzel, v najboljšem primeru izredna strmina, marsikdaj pa ju loči pravi prepad, največkrat toliko širok, da ni misliti na to, da bi ga preskočil.

Vračal sem se proti kraju, kjer smo odložili tovor, ko sem na pol poti srečal Birgerja, ki me je z neutešljivo radovednostjo spraševal o vseh podrobnostih taborišča. Tovor smo nato še dobro zavarovali proti dežju ter si natančno zapomnili njegovo mesto in vse značilnosti kraja, nakar smo se vrnili proti domu, hočem reči izhodišču — hotelu Ofqui. Prepričani smo bili, da nas bo tam čakalo kakor vedno kako prijetno presenečanje, kakor jih je znal pripraviti le naš kuhar Hans.
V teh prvih dnevih pa smo vsi zagrešili napako, ki se je pozneje nad vsemi maščevala. Premalo smo pazili na počitek. Hodili smo spat okrog enajste in vstajali že ob petih.

12. XII. 1952 — Zopet krasen dan. Že ob petih smo jo odrinili iz hotela. Ta dan smo imeli namen, prespati noč v taborišču št. 1., naslednji dan pa spraviti živila naprej s tega mesta.Kar smo prejšnji dni znosili sem, je vse ležalo na prostem, čeprav dobro zavarovano. Zatorej naprej z njimi, če že ne do taborišča št. 2, pa vsaj v njegovo bližino. Zato smo ta , dan poleg obveznega tovora vlekli s seboj še vsak svojo spalno vrečo, toaletni pribor — milo in brisačo, nekaj perila in obleke, da bi se lahko preoblekli, in končno še kup kuhinjske šare za obe taborišči. Vlekli smo kot mule in kar tekel je znoj od nas, ko smo jo rinili proti taborišču št. 1. Kakih sto metrov pred taboriščem, nam je prišla nasproti prva skupina, ki se je že vrnila s svojega izvidniškega pohoda.

Da ne pozabim: Ura je že dve popoldne, dne 9. januarja. Lanche ni od nikoder. Kuhar je že do skrajnosti pristrigel obroke. Za kosilo je bila le gosta juha z ovsenimi kosmiči, za priboljšek pa kava in pol rebra čokolade. Na Birgerjevo pobudo smo popoldne začeli šahovski turnir. Poleg tega še razne vaje v duhovičenju in karte in končno, ne vem še kakšne iznajdbe za pobijanje dolgega časa. Dobro, da imam zase še drug recept: pero.

Veselo smo se pozdravili z izvidniki. Pač pa nam je njihova naglica, s katero so hoteli vse opraviti po svojem pripovedovanju, kmalu šla na živce. Govorili so o naskoku na vrh s takim ognjem, kot da bi druga skupina sploh ne obstojala. Ko smo skupaj prišli do taborišča št. 1, smo molčali vsi. Nihče ni hotel sprožiti misli. Končno se je ob kavi razodel doktor. Malokrat se zasmeje, to pot se pa je, ko je dejal: »Changadores andinos.« Prevoda ni, pa je boljše, da ga ni. Ko smo se odpočili, smo šli iskat stvari, katere smo pustili prejšnji dan na ledu. Ko smo končali delo, smo sedli k ognju. Veselo je plapolal, mi smo se pa razgovarjali in ukrepali vse mogoče; razporedili smo tudi delo za naslednji dan.

13. XII. 1952 — Ko se je malce začelo svitati, smo molče oprtali vsak svoj zaboj: Birger, Negro in jaz. Pot je bila za nas nova, vendar nič posebnega. Nedaleč od taborišča št. 1 smo vstopili na ledenik. Približno eno uro smo hodili po njem in sestopili na kopno za pol ure. Nato zopet na led za uro hoda in spet na kopno kakih 1000 metrov ter spet nazaj na led do taborišča št. 2. Morda se bo komu čudno zdelo, da smo tako lahko našli pravo smer in pot. Dobro nam je namreč služil zemljevid Hessove ekspedicije iz l. 1941, nekaj značilnosti pa nam je nakazala tudi izvidniška trojka ob srečanju. Če bi hotel omeniti vse ovinke, razpoke in serake (ledene stolpe), ne bi prišel s pisanjem nikamor. Ko smo vstopili zadnjikrat v led pred taboriščem št. 2, se je pred nami odprla ravnina ledu. Na hitro sodeč sem misiji: čez pol ure bomo na drugem koncu. A hodili smo tri ure. Bela ploskev je bila pred nami ko začarano razburkano morje. Ogromni in negibni ledeni valovi so nam dali dela. Gori doli smo hodili ko neumni.

10. januarja 1953 — Grozno je to. Čakamo in čakamo, a ladje ni od nikoder. Kot sem že omenil, smo začeli stiskati pri hrani. Že pri zajtrku je vsak dobil tri kekse za ves dan. Še dobro, da nam je oskrbnica za večerjo prodala prekajeno ribo. Vreme je zmerno, hočem reči, da kot po navadi prav lepo dežuje. To daje našemu brezupnemu čakanju še poseben poudarek. Vendar sem lahko izrabil kake pol ure, ko ni lilo, da sem si šel nabrat v bližnji gozd rastline za herbarij ...

Taborišče št. 2 smo imenovali nunataker. To besedo si je izposodil iz eskimskega besednega zaklada dr. Reichert, ki je s svojo ekspedicijo pred 30 leti hodil tod okrog. Hess je oznako ohranil, a jo je prevedel in mesto imenoval islote. Nunataker pomeni namreč otok v ledu. Ker so bile Hermanu Hessu, nekdanjemu švicarskemu vodniku, tukajšnje vremenske neprilike dobro poznane, si je zgradil v tej divjini, pravi ledeni Sahari, na edinem varnem in trdnem mestu — nunatakru — malo leseno utico. V njej je več ko mesec dni prežal s svojimi tovariši na lepo vreme. Da so bili dobro založeni, je dokazal že bežen pogled na okoli: tu kup lesenih in razbitih zabojev, tam pločevinaste škatle, drugje zopet razbita harmonika, celo kompletno mizarsko orodje je ležalo raztreseno, poleg njega pa nekaj kleparskega. Vse to je pričalo, da njegov umik ni bil lahek. Našli smo med kramo še dve škatli Nestle kave in mlečno konzervo. Vse je bilo še užitno. Za spomin na ta kraj sem si vzel ponev, tisto, ki so jo rabili dan za dnem za pripravo svojih obedov pred enajstimi leti. Po enournem počitku smo jo ubrali čez »drn in strn« proti taborišču št. 1. Ko smo prvič sestopili z ledu na kopno, smo se srečali s trojko, ki je odhajala na nadaljnji izvid. Govorili smo malo. Videli smo, da nosijo s seboj vso opremo za končni podvig. S Karlom sva se celo malo usekala v besednem boju. Ko smo prišli nazaj v taborišče št. 1, smo imeli za seboj 11 ur hoda.

Za povratek v »kampamento« št. 1 smo potrebovali nekaj več ko 3 in pol ure. Utrujeni smo bili pošteno, vendar sta Emilio in Negro, trmasta, kakor sta bila, sklenila da še isti dan nadaljujeta pot. Dogovorili smo se o programu za prihodnje dni in soglasno sklenili, da bomo naslednji dan, to je v nedeljo, ko vsak pošten kristjan počiva, počivali tudi mi. V ponedeljek se vrnemo v taborišče št. 1 z vsem potrebnim. Tudi smo sklenili, da osebno opremo dr. Neumeyerja, ki ga je bolela noga, prenesemo drugi do taborišča št. 1. Tako bo lahko vsa skupina zbrana in bo uspeh bolj gotov. Zatem sta se Emilio in Negro spustila v dolino k laguni sv. Rafaela.

V nedeljo sva jima z Birgerjem sledila. Napravila sva napako, da ob odhodu nisva nič jedla. Po pravici rečeno, tudi nisem čutil nobene potrebe. Vendar sem sto metrov od taborišča že začutil praznino v želodcu. Vode si nisem upal piti, kajti poleg višinske in morske obstoja še tretja podobna bolezen, in sicer ledeniška. Vzrok te bolezni je pitje ledeniške vode, ki je izredno mrzla in popolnoma čista.
Komaj sem čakal, da sva prišla do kraja, kjer smo preteklo sredo v dežju pustili tovor. Malo sva se obotavljala, kajti zabojev nismo smeli samo-lastno odpirati. A nazadnje sva se le odločila in si privoščila nekaj grižljajev suhega sadja, sira in klobase. Skrbno sva zaboj zaprla in nadaljevala pot. Pošteno sva čutila enotedensko prenašanje zabojev. Duh je bil voljan, a meso slabo. Dobesedno sva se privlekla do hotela. Pozneje sem razmišljal o tem dejstvu in zdi se mi, da sem našel vzrok. Dnevno smo vstajali okrog 5 ure zjutraj. Vsak dan je bil naporen (preko 10 ur hoje dnevno) in hrane ne preveč — a ko se je zvečerilo, nisem znal pravilno uporabiti časa in sem vedno bdel preko desete ure. To se pravi: malo spanja in nobenega počitka čez dan. To me je izčrpalo.
Zato sem takoj po prihodu v hotel odšel spat. Lauer mi je še pravil nekaj čenč o prvi skupini in me še bolj okrepil v prepričanju, da bi Carlos najraje imel, da mi sploh ne pridemo na vrh. Čim manj zmagovalcev, tem več slave.
Zvečer smo pripravili material in polegli k počitku. Vznemirjalo nas je vreme. Ali bo zdržalo? Vsak izmed nas je zaspal z željo, da bi vsaj še par dni ostalo znosno …

Hvala Bogu — zarja ponedeljkovega jutra je naznanjala, da se nam obeta lep dan. Povpraševali smo drug drugega, če je kdo utrujen — a nič, vsi v najboljšem stanju.
Ob 10. uri zjutraj smo bili že v taborišču 1. čez pol ure smo skupno z dr. Neumeyerjem, ki je tam prenočeval, nadaljevali pot in ob 4. uri popoldne dosegli taborišče št. 2. Hodili smo 11 ur in pustili za seboj 18 kilometrov. Prva skupina nam ni pustila drugega obvestila kot smer, v kateri moramo nadaljevati pot …
Novo jutro je vstalo pred nami in nam obetalo nov dan. Hvala Bogu!
Obrazi so se razveselili, jeziki so se razvezali in lonec s čajem je krožil pridno od rok do rok. Prepečenec se je drobil pod zobmi. Še en pogled na taborišče! Šotor je bil skrbno zaprt in tudi Hessova hišica ni kazala življenja. Prejšnji dan smo jo popravili in ji razpeli preko strehe nepremočljivo platno. Sestopali smo drug za drugim, z zmernim korakom. Strmina je postajala vedno bolj izrazita, navezali smo dereze na čevlje. Vendar nismo hodili naravnost. Naša smer po ledu je bila dokaj vijugasta. Presneto je dalo truda, da smo si utirali pot med razpokami, ki so molče zijale v temno modrih globinah. Taka tihota, da sem jo tesnobno čutil. Slednjič smo prišli pred veliko ledeno brezno, ki ni imelo ne začetka ne konca. Celo uro smo tekali in stopicali po zasneženem ledu, preden smo našli prehod. Žameten sneg, ki ga je nanosil veter. Tak prehod ni preveč prijetna zadeva, kajti zna se zgoditi, da nenadoma zmanjka snega in tal pod nogami. A s srečo se pride na konec sveta, zakaj pa ne čez razpoke, posebno, če si na vrvi!
Ko smo premagali oviro, se je pred nami odprla snežna ravnina, podobna morju. Kamorkoli je neslo oko, povsod ravnina in tam daleč, kjer se je na obzorju končevala, so jo zapirale gore. V smeri severovzhoda se je belil kralj Patagonije, obkrožen s svojimi vitezi, Sv. Valentin! Pogled je bil mogočen, snežno-bela rebra so se odražala na modrem ozadju čistega neba. Zavzet sem ga gledal. Da — vreden je žrtve! Navezali smo smuči in zarezali dolgo sled v neomadeževano belino brezkončne bele poljane. Pred nami je stal v vsej mogočnosti sv. Valentin kot varuh in vzpodbuda. Nehote sem brskal z očmi po njegovi beli glavi in iskal možne poti za vzpon.
Sonce je pripekalo, kot bi hotelo reči: Kar ste hoteli, to imate. Glavo sem imel dobro zavarovano, niti mama me ne bi poznala. Imel sem pokrivalo iz debele nakosmane volne, očala z zelo temnimi rjavimi stekli in preko obraza svilenorjavo pokrivalo, nalašč napravljeno v ta namen. Skozi edino odprtino gledajo oči in dihati je treba pod masko, kar seveda precej moti. Očala se od časa do časa zasopejo. Tudi vročina je pod tako cunjo občutna. Potil sem se, da je od mene teklo in najbrž se je drugim prav isto godilo. Daljave ni bilo ne konca ne kraja. Razpršili smo se po sledi naših pobeglih prijateljev in nismo bili drugega kot neznatne točke na brezkončni ravnini. Najbolje jo je pritiskal Tirolec (Birger), ki je bil pred menoj. Sledil mi je Negro in tam daleč zadaj je ostal doktor. Kajti — da ne pozabim — Emilio sploh ni šel z nami, ostal je v taborišču 2, ker si ni prinesel smuči.
Sneg se je začel spreminjati in ravnina se je nalahno povesila, še malo in znašel sem se na sumljivi zeleni barvi — bilo je ogromno nizko jezero, čevlji so zagazili v vodo. Previdno sem stopal in srce mi je utripalo, ker nisem občutil najmanjše volje, zginiti v kakih nepredvidenih globinah.

10. januarja 1953 — Ura se nagiblje na deseto in sobota mineva. Toliko u-panja smo vložili v ta dan — in nič. Dan je potekel kot vsi drugi. Igrali smo šah in sušil sem rastline za herbarij.

11. januarja. — Vreme kot vsak dan — dežuje. Od sten ledenika, ki se dvigajo nad morsko gladino zaliva sv. Rafaela, se trgajo neprestano ogromni ledeni bloki in se z grmenjem in pljuskanjem rušijo v vodo. Neprestano grmi, noč za nočjo, dan za dnem. Sliši se, kot bi streljali s topovi. Včasih opazujem ogromni blok, kako drsi nizdol, ali kakšen leden stolp, kako se nagiba in ploskoma pade v vodo. Ker smo precej oddaljeni od ledenika, pride glas prepozno in je treba dolgo opazovati, da ujameš prav tisti konec ledenika, kjer se bo porušil naslednji kos. Ugaja mi ta prizor. Zato včasih bulim neprestano proti ledenim stenam, ki se dvigajo 20 — 40 metrov na 1 km daljave. Zgodilo se nam je, da smo dan za dnem opazovali stolp, kako se je vedno bolj pomikal proti vodi. Slednjič je bil ves steber velikanskega obeliska ločen od vrha do tal od ledene gmote. Podrl se je prvi del ledene gore in z Dinkom sva šla na pomol, da bolje vidiva, kako bo zgrmela vsa palača. A zagrmelo je prav, ko sva gledala rože. Ozrla sva se in stolpa ni bilo več, le voda se je penila na kraju padca in približno pol minute pozneje so ob obalo butali razpenjeni valovi.
Meni, po pravico povedano, ugaja kraj in kljub izredni samoti so dnevi kratki, morda prekratki. Naj se vrnem k spominom.

Da, kot sem pisal — prebresti smo morali pravcato jezero na ledu. Dohitel sem Tirolca in nisva bila več kot 10 metrov narazen, ko se je z eno nogo pogreznil čez koleno v vodo. Vprašal sem ga, če je mrzla. Odvrnil mi je, naj sam poskusim.
A prešla je tudi ta močvara; smer oziroma sled smuči se je pred nami usmerila na majhen griček, kjer so se videle skale. Tiho sem si želel, da bi bilo tam taborišče št. 3. Vročina, žeja in 6 ur na smučeh mi je zadostovalo.
Hvala Bogu, res je bilo tam taborišče. Smuči smo pustili ob snegu in šli do šotorov. Bila sta dva.
Sezul sem si čevlje kot tovariši, ožel nogavice in jih položil na sonce, da se posušijo. Jesti se ni ljubilo nikomur, vsak si je želel samo vode, vode. Približno 100 metrov daleč sem staknil studenec, ki se je pokazal izpod snega na skalah in spet izginil v sneg. Začeli smo proizvajati na debelo čaj, gorilnik je brnel kot za stavo, šele potem, ko smo spili vsak nekaj litrov toplega čaja, smo čutili potrebo po jedači.
Vsak je odprl svoj nahrbtnik in odrezal slanine ali česar se mu je ravno zljubilo. Že v hotelu smo napravili približen osnutek, koliko potrebuje ena oseba v 5 dneh. Računali smo kot minimum 1 kg sladkorja, 1 kilo suhih sliv, 1 kilo sira, 1 kilo slanine, 2 kili prepečenca in 2 tablici čokolade. To je predstavljalo minimum, a poleg tega si je vsak nabasal jedače, kolikor je hotel nositi. Sorazmerno s tem, kolikor je nosil, je lahko vsak trošil.
Šef skupine me je prosil, naj pripravim večerjo. Ko sem pristavil skledo na kuhalnik in odprl konzervo z vampi, me je Negro opozoril, da sta se na beli ravnini pokazali dve točiti in da se bližata.
Še malo in Dinko ter Sontag sta bila pred nami. Takoj sem vprašal Dinka, če je hrib že osvojen. Debelo me je pogledal in dejal, da ne. Mi pa smo bili skoraj prepričani, da je prva skupina za cela dva dni pred nami!
Spet sva se nekaj spričkala s Sontagom, a povečerjali smo v najlepši slogi, šli smo spat v upanju, da nam bo Bog milostljiv in nam naklonil vsaj dva lepa dneva.

11. januarja 1953 — Zvečer. — Kokoši so šle že spat. Navadno letijo preko hotela v lepem vrstem redu in gredo prenočit na mali otok čisto blizu ledenika. Skoraj vsak večer jih gledam, letijo zelo nizko in se sliši šumenje kril. Računam, da jih leti kakih 300 dnevno, a ne vse v eni smeri.
Zjutraj je deževalo, kljub temu se je po 10 uri vreme zboljšalo. Z Dinkom sva opravila najin trening v teku na 4000 m in popoldne sem šel z Lauerjem na sprehod.

12. januarja 1953 — Začel sem pisati te vrstice šele popoldne, ker imam tur na vratu in nisem najbolj razpoložen za pisanje. A nagnil me je do tega izreden dogodek. Bili smo ravno pri kosilu in slovesno določili, da se bo teden, ki ga moramo verjetno še preživeti tu doli, imenoval »Doba quakerja«. Prav takrat sta oba oskrbnikova otroka — fantič ima približno 6 let in ima nekaj mongolskega v obrazu, dekle pa 11 let — zagnala vik in krik: »Avion, avion«.
Pustili smo mizo in se vsuli ven. Na obzorju se je pokazal krilatec, napravil nekaj krogov nad hotelom in se spet vrnil tja, od koder je prišel.

14. januarja 1953 — Dva ali tri dni se spet pripravlja na dež. V hotelu je vse postarem. Rešitve ni od nikoder in hrana je pod zaporo. Doktor je včeraj »zaplenil« sladkor in danes prepečenec.
Tur, ki ga imam na vratu, se počasi zdravi.

15. januarja 1953 — Dežuje kot ponavadi. Lanche ni od nikoder, zato pa sem nabral nekaj primerkov za moj herbarij. Naj pišem še o Sv. Valentinu.

Kot sem že omenil, smo se 16. decembra znašli v »campamento« 3 in smo tam prespali. 17. 12. me je prebudilo govorjenje. Doktor me je pozdravil v slovenščini: Dobro jutro! Smeh mu je igral na ustih in vsi smo bili razigrane volje. Lepo jutro je obetalo še lepši dan. Vstala sta tudi Dinko in Carlos, zadnji se je pomiril in nas ni več strašil z daljavami, ne zatrjeval, da za vse ni prostora, ne zadosti hrane. Vdal se je v usodo. Za vse druge je bilo življenje nasmeh. Danes, če Bog da, smo pod vrhom in jutri bo dan zmage. Nismo se dolgo mudili, zapeli smo smuči, oprtali nahrbtnike in že so smuči mirno drsele po snegu v beli ravnimi. Kje je taborišče? Sonce še ni preveč pripekalo. 5 ur bomo potrebovali do taborišča 4. Zdaj smo na poti šele 2 uri, čez pol ure bomo dosegli griče, kjer so skale in tam zadaj nekje imajo šotor. Vendar ni minilo niti pol ure, ko smo že bili na gričku in nemalo sem se začudil, ko smo se znašli v taborišču 4. Meiling nas je z veseljem sprejel in nam ponudil čaj. Čez dobro uro smo se spet spustili na drugi strani grička v daljavo. Treba je bilo pritisniti, kajti nameravali smo počivati, ko bo vročina najhujša. Razdalje med nami so se večale. Tu in tam sta se dva srečala, se prehitela in čas je tekel ob smukanju smuči. Vsak je bil sam, čisto sam in vendar povezan v sedmerico z nevidno vezjo ideje, načrta. Vem, da smo vsi mislili isto, vsi smo se mudili v mislih okoli Valentina. Vsake toliko sem se ustavil, da sem prišel do sape in opazoval sem »našo« goro ter iskal poti na vrh. Poskušal sem vtisniti si obrise v spomin.

Ob dveh popoldne smo prišli na planoto, pod promontorij (predvrh) sv. Valentina. Potrebni smo bili odmora. Dinko je zasadil dve smuči v razdalji kakih dveh metrov v sneg in razpel preko njih šotorsko krilo, da smo imeli senco. Nobenemu se ni ljubilo jesti, preden nismo napravili nekaj požirkov čaja. Birgerju, Dinku in meni se je pridružil še Negro, medtem ko je trojka počivala kake 1/2 ure daleč za nami. Slednjič smo se le lotili jestvin. Ogledovali smo strmino, ki se je dvigala pred nami, polna razpok. Ko smo pojedli je Dinko s Tirolcem silil dalje. Takrat nisem pomislil, da je naše ravnanje dokaj nespametno. Od šeste ure smo bili na poti, če odštejemo počitek, je to vsaj 6 ur hoje, in v tem času smo si privoščili skromen zajtrk in malico — to je vse. Vendar, če bi prejšnje dni jedli in spali zadosti, bi bilo vse prav. A od ponedeljka dalje hodimo dan za dnem, uživamo vedno isto skopo hrano. Spimo malo in jemo še manj. No, takrat nisem prav nič mislil na to. Mehanično sem se dvignil in sledil. Takoj smo se znašli pred razpoko z dokaj udrtim mostičkom. Dinko si je nadel nalogo, rešiti ta problem, kar se mu je tudi posrečilo. Sledile so še druge razpoke in v serpentinah smo počasi pridobivali na višini. Za višinsko razliko 600 metrov smo porabili več kot 2 uri časa. Ustavljali smo se vedno bolj pogosto, telo se je začelo upirati in pojavili so se prvi znaki utrujenosti. Kako uro pred nočjo se je Meiling ustavil na kraju, kjer smo postavili taborišče 5. Za njim je prispel Dinko, potem jaz in za menoj Birger. Potem so v velikih presledkih prihajali še drugi. Ker je bil teren nagnjen, smo z lopatami pripravili teren za dva šotora in Otto je začel riti v sneg in si je pripravil prav udobno luknjo za spanje.
V treh dneh smo prehodili 50 kilometrov in se dvignili 3000 metrov visoko.
Bil sem utrujen, jesti se mi ni ljubilo. Dasi sem ves dan komaj pokusil kak grižljaj, nisem čutil nobenega teka, želel sem si samo pijače. Takoj se je začela industrija čaja. Pil sem in pil, zdelo se mi je, da je telo popolnoma izsušeno. Zato pa so bili čevlji premočeni, da je žlobudralo. V vsakem šotoru je bilo prostora za tri in Otto je spal sam v luknji.
Popil sem približno en liter mrzle tekočine z Nest-kavo, vendar želje po jedači nisem mogel vzbuditi.
Počitek je bil kratek. Ob 5 uri me je Dinko že zbudil. S težavo sem spravil mrzle čevlje na nogo, še prej sem jih poskusil ogreti nad svečo. Otto je za vsakega pripravil nekaj toplega, a vse je bilo premalo, če bi hoteli nadomestiti vodo, ki smo jo v treh dneh obupne vročine spotili. Kljub temu se nisem počutil slabo.
Odpravili smo se. Čez uro smo se navezali in začel sem čutiti, da naše moči pojemajo. In še nekaj! Obšla me je izredna neobčutljivost in brezbrižnost. Morda bo kdo mislil, da mi je srce igralo, da sem bil ves prevzet od ideje zavzeti vrh, zdaj ko je bil tako blizu in nas je stal toliko truda in napora. Nič tega! Šel sem mehanično, dozdevalo se mi je, da bom uspel, mislil sem, da bo pač tudi ta dan minul in da bom imel lepe spomine. Počasi smo se vzpenjali v sledeči navezi: Dinko — Birger in jaz. Sonce še ni vstalo, mraz je pritiskal. Prav vrh Sv. Valentina je skrival sonce in veter je še povečeval mraz. Lezli smo počasi, vstavljali smo se in iskali izhoda. Enkrat smo se tudi vrnili nazaj, le s težavo smo mogli malce trmastega Dinka prepričati in ga pripraviti do tega, da smo se napotili na vzhodni rob, kjer smo uspeli. Dosegli smo vrh ob 10.55 in našli tam že drugi dve navezi. (Meiling-Neumeyer in Sontag-Ezquerra). Podali smo si roke in vsem se nam je smejalo. Pozabil sem na utrujenost, ali pa je nisem več čutil, ne vem.
Nekaj fotografij ob zastavah Argentine, Čila in Cluba Andino. A radi silnega vetra smo se kmalu umaknili na višino 4000 metrov, t. j. 80 metrov pod vrh, kjer smo v zatišju pomalicali: slanina, prepečenec, suhe slive, čaj, sir etc.
Spuščali smo se vsaka naveza po svoji smeri. Med potjo smo malce zašli, vendar smo ob 3 uri že bili v »campamento« 5. Počitek približno 1 uro. Da — počitek. Nihče ni govoril, vsak je bil sam s seboj. Dasi se ni noben smejal, smo bili vsi veseli, srečni in praznično nam je bilo pri duši. To so pričale oči, ki so žarele vsem, prav vsem — meni tudi? Ne vem. A čutil sem v sebi moč, radost, veselje. Vse se mi je smejalo.

Razdrli smo šotore, zviti deli so romali na svoja mesta v nahrbtnike in prvi, ki se je ločil od kraja, sem bil jaz. Sicer nerad priznam, a res je, da sem presneto slab smučar. Moj »sistem« je bil zelo enostaven: Spustil sem se in šlo je vedno hitreje, z nahrbtnikom na rami, s palicami v roki, brzelo je vedno hitreje, šumelo je pod nogami, šumelo po glavi — bums! — in zakadilo se je, hvala Bogu — sistem ni ravno priporočljiv, vendar sem se še kar dobro ustavil. Pobral sem se in dalje. Najhuje je bilo na strmini, med razpokami. Najprej sem sestopal brez smuči, a udiralo se mi je do kolen. Torej sem navezal na smuči »pse« (kože) in preko psov še usnjen pas in sem se spustil, šlo je po nogah, po hrbtu, sede in stoje, z glavo naprej in zopet z nogami: pravim, šlo je in to je edino, kar je zanimivo. Vendar, da bo vse jasno, bil sem na vrvi trojke: doktor — jaz in zadnji Carlos.
Moker sem prišel v dolino, moker od potu in snega, a prišel sem. Skupina pred nami, drugi štirje tovariši, je sedela v snegu in opazovala ves ta cirkus: to je bilo smeha. Vendar, ko smo bili izven razpok, so vstali in se zakadili nizdol po snegu. Vedno manjši so bili, slednjič so bili samo še pike, ki so se izgubljale v daljavo. Premaknil sem se in se nazadnje tudi spustil. Mimo ušes mi je žvižgalo, brzelo je v dol — to pot nazadnje le nisem padel. Brzel sem za njimi, pot je bila še dolga. Vode nikoder, samo v čevljih je obupno žlobudralo. Tu in tam sem v daljavi videl točke, tovariše naše skupine, in zopet sneg — za spremembo tu in tam razpoka. Slednjič sem dohitel Carlosa, ki je rekel, da me čaka. A tudi potem je ostal daleč za menoj. Prišel sem v »campamento« 4 bolj mrtev kot živ. Snel sem nahrbtnik, pograbil svojo skledo in sedel na kamen ob tolmunu, ki se je nabral ob topljenju ledu. Zajel sem vodo. Čutil sem se najsrečnejšega človeka na svetu. Sedel sem ob vodi in poslušal kaplje, ki so kapljale od skledice. Voda — da, voda.
Srknil sem in nisem odnehal, dokler ni bila litrska posoda prazna. Zajel sem znova. Srečen sem bil in vse se mi je smejalo. Voda! Pil sem, dokler nisem izpraznil posode. Tekočina je bila ledeno mrzla, a ni me motilo. Samo, da se je pilo. (Samo železna narava pisca je mogla brez škode zdržati ta atentat na zdravje — Op. prireditelja).
Zajel sem. Ni se mi več mudilo, čakal sem in gledal. Počasi sem izpraznil posodo in zajel še enkrat. Bil sem zadovoljen s tem dnevom. Šel sem spat in spal sladko pod milim nebom, pod Južnim križem, ki sem ga tako želel videti, ko sem bil še majhen in nam je stari salezijanski misijonar govoril o Patagoniji in Južnem križu. Mislil sem na njega. Spal sem kot padišah in sem se zbudil z izredno željo po jedači. Torej sem se pošteno najedel, kajti v mojem nahrbtniku ni ničesar manjkalo.

18. januarja 1953 — Še vedno smo v hotelu ob laguni sv. Rafaela. Danes bomo odprli en zaboj, ki je v rezervi, že nekaj dni jemo samo ovsene kosmiče. Doktor je zaskrbljen. Prepričan je, da se je našim prijateljem, ki so se s čolnom odpravili v Aysen, zgodila kaka nesreča. Jaz pa sem drugega mnenja, ker mi je izredno gostoljubje v teh zapuščenih čilskih predelih že predobro poznano. Herbarij dobro napreduje ...

Po zajtrku smo zbrali kramo v taborišču 4, pospravili šotore in nadaljevali povratek. Med potjo se je vsak na tihem veselil, da je stvar tako dobro šla. Dosegli smo taborišče 3, kjer je bil en šotor in še nekaj drugih stvari. Ostali smo tam do 3. ali 4. popoldanske ure ter tako prebili vročino dneva pod šotori, kjer smo se pridno zalivali s čajem. Vsi smo bili malce utrujeni, vendar veselje, da se bomo tako hitro vrnili, je vse bodrilo. Popoldne smo pospravili taborišče, nametali kramo v nahrbtnike, obuli čevlje, zapeli smuči in se predali neizmerni beli ravnini. Proti večeru, če imamo srečo, smo brez neprilik lahko na nuna-takru. Tako smo premerili v 6 dneh preko 100 km razdalje, osvojili Sv. Valentina in napravili višinsko razliko od 0—4080 m ter od 4080 —700 nazaj. Po mojem je to prav čedno delo in ni treba še, da bi morali premagovati tehnične ovire v gorskem smislu. Pri tem naporu dvomim, da bi take ovire sploh zmogli.
Sonce je zahajalo, ko smo odpeli smuči na koncu ravnine, uro daleč od nunatakra. Treba se je bilo spustiti s smučmi na rameh v kotlino po precejšnji strmini. Prišli smo, ali bolje rečeno, privlekli smo se drug za drugim v taborišče. Nikomur se ni ljubilo niti govoriti, vsem je bilo zadosti. Sneg, ki ga je sonce precej zmehčalo, se je na zadnjem koncu poti udiral celo pod smučmi, kaj šele pod nogami, tako da noben korak ni bil gotov. To je zdelalo vse.
Sprejel nas je Elmilio s toplim čajem. Pozneje nam je pripravil še makarone. To je bila gostija! Toda mi trije, namreč Dinko, Tirolec in jaz smo prosili za dovoljenje, da še posebej zadostimo naši lakoti, ki se je zadnji dan prebudila z vso svojo silo in klicala po zadoščenju.
Dobili smo dovoljenje brez pridržka in kuhalnik je sikal svoj plamen ob posodo. Sedeli smo okoli kot svečeniki in čakali s prekrižanimi nogami na tleh šotora. Oči so se svetile v skrivnostnem ognju vsem. Ko je voda zavrela, smo vsuli koruzni zdrob in nato zabelili. Zabela je bila sestavljena iz ene konzerve paradižnikov, ene konzerve govejega mesa (corned beef) in slanine. Najprej sem zrezal slanino na kose in jo obelil, nato sem naložil na kose zrezano mesno konzervo in paradižnik. To je bila zabela za polento v 1 in 1/2 litrski posodi.
Prijatelja sta moje neprecenljive kuharske zmožnosti močno pohvalila in mi dala vse priznanje. Zavreli smo še kavo, da poplaknemo polento. Tako nas je zalotila pozna noč, ko smo ugasnili svečo.
Iz spanja nas je prebudil Negro. Obvestil nas je, da gre v dolino in dopovedoval Dinku in meni, naj greva z njim. Res sva se začela pripravljati, a tako počasi, da sta jo z Emiliom ucvrla naprej. Začelo je deževati. Midva sva torej počakala kosila, zelo podobnega naši večerji, samo da so polento zamenjali makaroni.
Po kosilu se nama je pridružil Tirolec. Dospeli smo do taborišča 1, pošteno utrujeni. Torej smo soglasno sklenili, da ostanemo tam čez noč in da zjutraj nadaljujemo pot.
Privoščili smo si spet večerjo, da je bilo veselje. Zjutraj smo jo potegnili do hotela, kjer smo se pošteno umili, se spet najedli in se skrili vsak v svojo spalno vrečo.
Prespali smo skoraj ves ponedeljek do torka zjutraj. V torek sem opral perilo in vrnili so se še drugi prijatelji z nunatakra. Dan je mineval v veselem razpoloženju in ugibanju. Vsi smo bili trdno prepričani, da bomo 10. januarja, v najslabšem primeru v Bariločah. Pri večerji smo sklenili, da se v sredo, 23. 12 po možnosti pospravi campamento II. Javili smo se trije za to delo: Dine, Emilio in jaz.
Ko smo odšli iz hotela proti ledeniku, smo bili sprva malo trdi, pozneje pa smo se pošteno razgibali in nam hoja ni delala preglavic. Tu in tam smo se ustavili in spet naprej. V ledenik in iz ledenika v grmovje. V »campamento« I smo si napravili čaj in spet dalje. Popoldne ob dveh je bilo malce megleno in midva z Emiliom bi kmalu izgubila smer in jo kresala dalje.
Ob pravem času se je za trenutek razjasnilo in sva se znašla. Ko smo prišli v taborišče, smo takoj začeli s pospravljanjem in basanjem nahrbtnikov. Sneli smo nepremagljivo platno s slavne Hessove hišice in ko je bilo vse v nahrbtnikih, smo pospravili še hrano. Sprva smo nameravali prespati na tem kraju, ker pa smo imeli časa na pretek in se je vreme slabšalo, smo sklenili, da se vrnemo. Pripravili smo si južino in se potem odpravili v dolino, z namenom, prespati v »campamento« I. Začelo je deževati, veselili smo se šotora in večerje. Nemalo začudeno smo pogledali, ko smo našli »campamento« obljuden. Razpeli smo na hitro še eno platno in ga podprli s cepini. Če nekaj čaja — in zgneteni v šotoru in pod platnom smo se predali mirnemu spanju ob prasketanju dežja. Prebudil sem se okoli osme. Dolžili so me, da sem izdatno smrčal in da mi je Dine od časa do časa pomagal. Imel sem izredno željo, podaljšati še malo spanje. Pa so me primorali, da sem vstal, ker sem spal tik pri vhodu v šotor.
Ker smo hoteli praznovati sveti večer v hotelu z oskrbnikovo družino, smo kljub dežju napravili izpad. Kar smo pustili, je bil prazen šotor, šli smo raztreseni, zadnji sem bil jaz. Pred menoj je hodil Birger. Približno 1 uro od »campamenta« je bil zelo kočljiv teren, ne po ledeniku ne po suhem nisi mogel varno hoditi. Torej so nekateri zbrali pot po ledu in drugi po suhem. Tirolec je pred menoj izstopil iz ledu. Derez ni snel, temveč je hodil po skalah z njimi. Hotel sem se podvizati, da ga dohitim, a predno sem ga dosegel, je spet izginil med stolpi ledu na ledeniku. Gledal sem za njim in ga opazil med dvema stolpoma, še trenutek — in mu je zdrčalo. Po padcu se mi je zazdelo, da je zgrmel globoko.
Vrgel sem nahrbtnik z rame in plahto, s katero sem bil pokrit. S cepinom v roki sem hitel proti kraju, da bolje vidim, kje je. Zaslišal sem globoko v srcu ledu stokanje. Nastavil sem roko na usta in zakričal: »Vrv, vrv, Birger je padel«.
Nižje doli so se ustavili, a me niso razumeli. Ponovil sem klic o nesreči in že izginil med ledom v smer, kjer je izginil Tirolec. Prišel sem do kraja. Pred menoj se je odprla peč, dve steni sta jo tvorili, ena ledena in ena skalnata. Tirolec je zdrsnil do sem in ker se ni mogel niti ujeti, niti odskočiti, je zdrsnil notri. Odpel sem dereze in začel lezti v žrelo, a ga nisem mogel zagledati. Medtem sta prišla Dinko in Carlos. Vrgla sta vrv v brezno, a Birger se je oglasil, sam privezal nahrbtnik na vrv in Dinko je spravil prtljago na dan. Nato se je Tirolec sam navezal in priplezal gori. Vrv, ki jo je Dinko spustil, je merila 25 metrov in če odštejem za vozel 5 m, je Tirolec frčal 20 metrov globoko in se mu ni nič zgodilo. Res sreča! Omenim naj še, da so bila tla, kjer se je ustavil, pokrita z debelo plastjo majhnih koščkov ledu, ki neprestano padajo v globino. To je ublažilo padec. Oddahnili smo se. Ne le, da bi nam bilo žal za njega, tudi za nas ne bi bilo prav nič prijetno spravljati ranjenca v dolino.

Počasi smo se zbližali hotelu, prikolovratili smo tja premočeni in priznam, tudi malce utrujeni. Izpolnili smo svojo nalogo v tem kraju, šteli in računali smo, kdaj pridemo v Bariloče. Optimisti so bili prepričani, da za novo leto, pesimisti pa so menili, da za Tri kralje.
Z vso vnemo se je pripravil praznik božiča. Nič ni manjkalo. Nihče ni slutil, da bomo tako dolgo sedeli v tem kraju.

Pa vendar smo 18. januarja in je dve popoldne. Roji mi po glavi, da bomo morali misliti na rešitev s splavom. A kaj, strela, je to — ali so ljudje ponoreli? Vse vpije: »Lancha«. Skočim k oknu in res se ob pomolu ustavlja barka. Vse vpije, kričim tudi jaz.
Še isti dan smo se vkrcali z vso ropotijo na brod. Ledenik se je lomil kot po navadi, grmelo je, voda je šumela in se penila. Hitro smo izgubili izpred oči ledenik sv. Rafaela.
Hvala ti, nadangel Rafael, ti zaščitnik potujočih, ki si spremljal Tobija in ga čuval nezgod in si tudi nad nami razpel mehke peroti svojih kril na božji ukaz!

Tonček Pangerc
Zbornik Svobodne Slovenije, 1954 / 6