Rok Zalokar: ... prvo snežno poročilo
Po, kot se je zdelo, neskončno dolgem čakanju, je mati narava končno pocukrala okoliške hribe in ob prvi priložnosti sva jo ucvrla v Bohinjski konec. Snežna meja je še precej visoko, podlaga je bila prej praktično neobstoječa, zato so pravi smučarski užitki zaenkrat mogoči le na redkih predelih. Vogel nama je tokrat postregel z najboljšo možno smučarsko ponudbo.
Celotna objava z več fotografijami: VERTICAL ADVENTURES >>>
Zjutraj sva ujela gondolo in si na vrhu privoščila topel čaj ob čudovitem razgledu, pripravila lavinsko in ostalo opremo in se odpravila na sneg. Zunaj so stari žičničarski znanci kot mravljinci pridno pripravljali naprave in teptali proge, kar je krepko olajšalo najino hojo navkreber. Rdečih ličk in polnih pljuč svežega zraka sva prisopihala nekako na tri četrtine poti do vrha Šije, kjer sva na vzhodno orientiranem pobočju, naklonine 25-30 stopinj naredila prerez in kompresijko metodo stabilnosti snežne odeje. Debelina snega se giblje med 20-70 cm, na mestu testa je bila odeja debela 45 cm. Sestavljena je iz treh različno zrnatih plasti, ki so med seboj slabo sprijete. Zgornja plast debela 20 cm se je sprožila takoj, ko sva odrezala zadnjo stranico, srednja debela 5 cm pa takoj zatem, ko sva odstranila zgornjo plast snega.
Ugotovila sva, da je potrebna previdnost, predvsem na zavetrnih straneh, v grapah in predelih z napihanim snegom - možnost kložastega plazu, ter na spihanim, poledenelih pobočjih, kjer obstaja nevarnost zdrsa. Prvi podatki o snegu kažejo, da bo zima zanimiva, vsaj kar se tiče snežne odeje in njene stabilnosti.
Ko sva prispela skoraj pod vrh, sva ugotovila, da bova zadnjih 50 metrov vzpona izpustila, saj je bilo pobočje spihano in ledeno, premamila naju je seveda čudovito puhasta podlaga v smeri proti Zadnjemu Voglu. Vsak s svojo opremo sva z dolgimi zavoji rezala snežno odejo, rahlo previdna zaradi slabe podlage. Iz čistega sebičnega užitka sva praktično pozabila, da najina Bolha nima smuči ali deske in le stežka sopiha za nama. Nekje na začetku Žagarjevega grabna sva ji tako privoščila počitek, sama pa sva pohrustala sendviče, za katere na vrhu seveda ni bilo časa. Sneg je postopoma postajal malce južnejši, nekje na 1040metrih nadmorske višine sva za konec presurfala še veliko lužo, ki se je zaradi obilnih padavin v zadnjem času nabrala v kotanji. Tu nekje je snežna podlaga postala zares slaba in kljub dejstvu, da sva ta tole odpravico uporabila “šodr dile”, sva se odločila nadaljevati kar peš. Ko sva se sezuvala, sva v snegu opazila še eno presenečenje – medvedje stopinje. Bolha jih je verjetno opazila že pred nama, saj je z repom med nogami ves čas ostajala v neposredni bljižini. Nagnali smo malce hrupa za vsak slučaj in se vseeno radovedno podali po medotovi sledi. Vse je kazalo na to, da se je odlično zabaval. Pritekel je po strnimi in, kot bi rekli v našem žargonu, veselo nažgal manjši klifek, potem pa se je zadovoljno okopal v ledeni mlaki in odracal naprej v goščavo.
Z širokimi nasmehi (z izjemo Bolhe) smo se peš odpravili nazaj v dolino. Skoraj na koncu poti je narava poskrbela za še eno presenečenje – svež zemeljski plaz je in osrčja TNP-ja izruval smrečico in nama jo prinesel na pot. Trenutno v dnevni sobi neučakano pričakuje okraske, po praznikih pa bo zasedla častno mesto na najinem vrtu – v večen opomin še enemu nepozabnemu dnevu.
Za tole zimo pa še popotnica: smučajte drzno, a ne neumno!