Pavel Kunaver (1911): ... Tam nad Ljubljano je ležalo lepo megleno, oblačno morje - okoli nas je žarelo lepote. Led in le bleščeči led, divje stene vse zalite - a naše prsi so prekipevale blaženosti pod toplo, zlato solnčno kroglo.
Svetilke smo imeli, s seboj, pa jih ni bilo treba prižgati. Lune bledi svit nas je spremljal na celem potu. Osvetljeval nam je ledeno, škripajočo pot v Bistrico, slikal pred našimi očmi čudne postave - dolga bukova debla in dolge sence polagal po bledih tleh. V Bistrici se je lesketala pritajeno šumljajoča voda, prihajajoča šepetajoč izpod tihih skal tam pod črnimi smrekami.
Kapelica se je belila na desni, v njej je umirala večna luč.
Tovariši so obujali spomine na turo na Grintavec, ko so videli svoje teden stare stopinje v trdem snegu. Žal, takrat sem moral opustiti turo, sam sem dremal v drvarski koči na Brusnikih in se kratkočasil s kurjenjem na prostornem ognjišču. Danes sem upal, da mi škodoželjna bolečina ne zastavi pota in mi ne prekriža računa.
Od Galerij dalje nam je zopet sijala luna in njeni prameni so padali v dolgih trakovih pred nas. Ure so minevale, ko smo si poiskali bližnjico in po mokastem, tu in tam s skorjo prevlečenem snegu lomastili skozi drevje h pastirski koči.
Prilegla se je ura počitka ob plapolajočem ognju in sen nas je objel. Toda prepotena telesa so se zdramila, ko je sunil mraz skozi špranje v kočo.
Dva tovariša sta nameravala iti samo na sedlo, mene in ostala mlajša dva pa je vleklo gori, više na vrh. - Ker mi je izpustila dereza, sta onadva odšla dalje naprej. Steza me je malo brigala, saj je bila pod snegom. Zato sem se držal smeri, ki sta jo vzela ona dva. Šli smo naravnost navzgor in smo si pri oddihih klicali. S temi klici smo menda zbudili nekaj divjih koz, spečih pod Planjavo, kjer se je v kratkem slišalo rušenje kamenja s stene, kamor so bržkone zbežale.
Ko je tema že izginila in sem tiho sopeč prekrižaval strmino, se je nad mano pokazalo razsvetljeno okno Kamniške koče. Torej sta tovariša že dospela do nje; jaz jo kmalu dosežem. Malo smo se že nadremali ob toplem ognjišču, ko se je naredil dan in sta prišla tudi ostala tovariša gori. Pustivši jima od naše kuhe nekoliko kropa, smo uravnali vrv in si skrbno navezali dereze.
V nahrbtnik sem vzel mleko in nekaj konjaka. Skoraj brezvetrno je bilo in zlati solnčni žarki so jeli obsevati ledene velikane. Pred prvim zametom smo se navezali in nastopili pot črezenj. Ta zamet je eden najinteresantnejših, kar se jih vidi na sedlu. Vleče se od vzhodnega grebena Brane doli proti začetku poti na Okrešelj. Čim višja je, toliko strmejša je zametova vzhodna stena in na nekaterih krajih doseže navpičnost. Saj pri zametih to ni nič nenavadnega in po gorskih grebenih, pri nas samo pozimi, dela veter krasne, previsne, daleč v zrak nad prepad viseče strehe, ki so zelo varljive. Neprevidnost na grebenih, okičanih s tem bleščečim okrasjem, je zahtevala že nešteto žrtev.
Mi smo zamet prestopili nekoliko pod polovico njegove višine in vrlo pazili na gibanje drug drugega, kajti sneg je bil izvanredno trd. Tak je bil tudi pri prečkanju strmine kakih 40 m za zametom. Komaj so držale konice derez v popolnoma ledenem snegu. K sreči je to kmalu minilo, sneg je imel le še lahko skorjo, pod njo pa je bil mokast.
Z lahkoto smo od tu dalje prečkali pod skalami k strminam, padajočim od severnega grebena v prepade nad Okrešljem in na teh se je pričelo šele pravo delo. Iz položnega pobočja je postajala strmina hujša. Tudi mehki mokasti sneg se je umaknil poledenelemu; zanimiv pa je bil prehod mehkega v trdega.
Povsod so viseli s strmino navzdol majhni zameti in trde plošče snega, izpod katerih je veter odnesel sneženi prah. Nam, ki smo se tu jeli zopet strmo dvigati, so bile te plošče nevšečne; kajti vrv se je lovila za nje in tu in tam povzročila neprijetne sunke, ki se jih je bilo tu, nad Okrešljem, najskrbneje izogibati.
Končno smo imeli pod nogami zopet trdno odejo, pa tudi primerno strmino. Ker je strmina naraščala, da sta mogla prijeti le po dva zoba derez in še ta dva ne posebno, pričel je prvi izmed nas sekati stopinje. Po bliskovo so švigali ledeni koščki proti skalam pod nami.
V serpentinah se počasi pomikajoče proti grebenu, nas je čakala še ena huda strmina, na kateri je izginil sneg in je njega mesto prevzel led - pa ne dolgo in na grebenu smo se oddahnili. Bil je prvi oddih in prvikrat smo se ozrli na obdajajočo nas ledeno gorsko okolico. Skoraj nikjer več nobene stene, vse je bilo še pod snegom, prevlečen o z zelenkasto-modrim ledom. Daljne gore, kakor bližnji vrhovi, vse je bilo v bliščečem ornatu, vse praznično. Končno so nam ušli pogledi tudi nazaj po silni strmini, od koder smo prišli. Videla se je uhojena gaz pod skalami, kjer je bil sneg mokast; stopinj, sekanih po strmini, kajpada nismo videli, ker so bile premajhne, bile so bolj praske v trdo skorjo.
Strmo se je dvigal greben in zoževal. Začetkoma je bil popolnoma leden in celo ostra konica švicarskega cepina ni šla z nikakim udarcem globoko v led. Ta je kmalu izginil in tam, kjer je bil greben najožji in najstrmejši, je ležal zopet popolnoma mokast sneg, ležeč rahlo na plasti zmrzlega. Torej je bilo treba skrajne previdnosti in opreznosti. Prvi je sicer delal stopinje, a te so se skoraj vse sproti zasipale in so bile negotove. Stene proti Kotličem so bile popolnoma ledene in v elegantnih vijugah so se vile med sneženimi kamini in žlebovi; kajti le v teh se je mogel obdržati beli prah.
Zadnja zapreka nam je zastavila pot. Bila je to stena z ne debelo ledeno skorjo. Trdno in kolikor mogoče globoko sem zasadil cepin - bil sem srednji – in zavaroval tako z vrvjo sebe in prvega, ki je visoko nad mano, tesno naslonjen k steni, delal vanjo široke stopinje ali bolje luknje za noge. Končno je izginil nad mano in njegovemu klicu sem sledil jaz. Na onem kočljivem mestu se seveda cepin ni dal rabiti kakor navadno. Njegova dolga konica je služila tu le kot klin, ki sem ga od časa do časa prestavil vi še in se tako zavaroval. - Meni je sledil tovariš. Še nekaj metrov strmine, in skupaj smo stekli na planoto in vriskaje smo v nekaterih minutah stali na vrhu Brane.
Doli na Sedlu sta stali dve živi točki; bila sta ostala dva naša spremljevalca.
K zasluženemu zajtrku smo se usedli na čudovite ledene oblike, hčerke toplega sonca, vode in silnega mraza. Danes nas ni zeblo tu gori. ... Vrv se je vila okoli nas, in tu gori pod veličastnim nebom smo si segli v roke.
Pavel Kunaver, Planinski vestnik 1911