Friko intervju - Mojca Breskvar: ... sodi v skupino petih Slovencev, ki so preplezali 9a; že pri petnajstih je preplezal Martina Krpana v Mišji peči
Domen je nekaj dni nazaj dopolnil 17 let, živi blizu Radovljice in počasi končuje 2. letnik Gimnazije Jesenice. Pravi, da za druge hobije praktično nima časa, saj mu je plezanje najljubše in vsak trenutek, ko ima čas izkoristi za plezanje. Ob lepih, toplih sončnih dnevih pa tudi on rad leži na ležalniku in polenari ob svojem ribniku.
Ne dolgo nazaj ste se z mladinsko reprezentanco vrnili iz priprav v Španiji. Kakšno je vzdušje v mladinski reprezentanci?
Mislim, da je že naša Tina dobro opisala vzdušje v mladinski reprezentanci. Take priprave so res nekaj najboljšega in čisto prehitro minejo, ko se vrnemo, že komaj čakam naslednje.
Imaš ogromno uspehov v skali in preplezanih veliko zelo težkih smeri. Kje v naravni steni v Sloveniji in tujini najraje plezaš?
Ja, sedaj pa mislim, da lahko rečem da jih imam nekaj. V Sloveniji najraje plezam v Mišji peči in Bohinjski beli. Glede na to, kar sem do sedaj videl, lahko rečem, da španskim plezališčem (Siurana, Margalef in Oliana) ni kos niti Ceuse. Komaj čakam da jih spet obiščem in za dalj časa.
Kako si zadovoljen s prejšnjo tekmovalno sezono in kakšne cilje imaš v letošnji?
Z začetkom sezone nisem bil zadovoljen, saj sem si privoščil ogromno napak, ki pa so bile po svoje precej koristne za nadaljevanje sezone in kariere. Kasneje sem se sprostil in proti koncu sezone so stvari stekle. Če bi zajel samo konec sezone, bi bil težko boljši.
Za naprej pa težko in tudi ne maram govoriti. Upam, da se bom še naprej igral v plezanju ter pri tem na polno užival. Rezultati pa bodo prišli sami od sebe.
Se je včasih težko odpovedati drugim stvarem in iti na trening? Kje najdeš motivacijo za vse to?
Zame bi bilo lahko vprašanje, če se je kdaj težko odpovedati treningu in iti drugam. Enostavno ne vem kaj bi delal, če ne bi plezal.
Večino treningov opravim sam na svoji stenci, zato je kdaj težko, ker ni družbe in trenerja, ki bi mi sestavljal smeri. Sem pa toliko bolj motiviran, ko enkrat pridem v družbo.
Ti je vzdušje v izolacijski coni bolj všeč na mladinskih ali članskih tekmah?
Ne čutim ne vem kakšne razlike. Res je, da člani veliko bolj resno vzamejo tekmo kot mladinci, vendar se prav tako najdejo izjeme.
Se že veseliš balvanske tekme za SP na Logu in ob koncu sezone v Kranju? Kako je tekmovati pred domačimi navijači? Je kakšna razlika?
Seveda se veselim. Tekmovati pred domačimi gledalci je nekaj najboljšega. Če znaš to obrniti v svoj prid, je to lahko en velik plus.
Katere priprave so ti do sedaj najbolj ostale v spominu in zakaj?
Vse mi bodo ostale v spominu, saj se je na vseh zgodilo nekaj posebnega. Poleg Španije mi je bil definitivno najboljši trip v Ceuse lansko leto, kjer sva z Izijem (Izidor Zupan, op.a.) ostala še dober teden dlje.
Si kdaj razmišljal o alpinizmu ali o treniranju kakšnega drugega športa?
O alpinizmu nisem nikoli razmišljal, saj se mi še danes zdi nevaren šport. O drugih športih sem razmišljal še preden sem zapadel v plezanje. Razmišljal sem, da bi treniral smučanje, saj je bil moj brat odličen smučar, vendar še zdaleč nisem tako užival v tem kot v plezanju. Ko sem enkrat resno začel trenirati, so ta vprašanja kar hitro zbledela.
Je plezanje tvoj način življenja? Se po končanem treniranju in tekmovanju morda vidiš kot trener, selektor?
Vsekakor! Tudi moj študij bom poskusil izbrati tako, da bom lahko čim bolj ohranil stik. Kot selektor ne vem, ampak kot trener pa sigurno. Že sedaj rad povem kaj koristnega mlajšim v našem klubu.
Meniš, da bi moralo plezanje nekoč postati olimpijski šport?
Ne vem zakaj že ni, saj se mi zdi res osnoven šport kot na primer atletika. Če pogledamo kakšne 3 milijone let nazaj ugotovimo, da so se naši predniki predvsem ukvarjali s plezanjem po drevesih.
In za konec še povsem tipično vprašanje. Koliko časa že treniraš in kako si se sploh znašel v plezanju?
Plezanje treniram že dobrih deset let. S plezanjem po pohištvu se je vse skupaj začelo, da sem se vpisal v klub in resno začel s treniranjem, pa me je prepričal dolgoletni klubski kolega Nace Vreček.
Mojca Breskvar
Fotografije: arhiv Domen Škofic