Boris Štupar 27.02.2012 06:27 2842 0

Če ne pride gora k Mohamedu,

Življenje v lepem - Lara Vidmar: ... mora Mohamed h gori. V iglujski vasici boste zjutraj prvi na belih strminah.

Vse skupaj se je začelo iz lenobe. Adrian Gunter, ekstremni deskar na snegu, si je leta 1995 naredil iglu, da mu ne bi bilo treba naslednji dan zopet tako zgodaj vstati in se hitro odpraviti na gorsko pobočje, kjer bi lahko deskal na svežem snegu. Kmalu se je vest o deskarjevem podvigu razširila. Smučarji in deskarji so bili navdušeni nad kakovostjo tega začasnega bivališča, Adrienovi prijatelji pa so idejo vzeli za svojo in jo še razširili. Posamični igluji so se namnožili v iglujske vasi, ki jih je v evropskih gorovjih že kar sedem v treh različnih državah – Andori, Švici in Avstriji. Vsaka od iglujskih vasi je velika okoli 600 kvadratnih metrov in je dejansko prava vasica – v njej najdete bar, restavracijo, trgovino, masažne bazene s toplo vodo (prh seveda ni, ker bi voda zamrznila) prenočišča in še kaj.

Seveda morajo te vasice vsako leto znova postaviti, to pa storijo s pomočjo napihnjenih balonov, ki jih pošpricajo z vodo. Ko voda zamrzne, nastane trdna struktura in iz balona lahko izpustijo zrak. Nato pridejo na vrsto oblikovalci, ki izklesajo notranjost. Igluji so različnih velikosti, vendar nasprotno od splošnega prepričanja niso majhni. Poleg tega so kar udobni, lahko celo romantični, pa tudi ne prehladni glede na zunanjo temperaturo, saj je notranja temperatura v iglujih okoli nič stopinj. Ne smemo pa pozabiti omeniti fenomenalnega razgleda, ponoči na zvezdnato nebo, podnevi pa na zasnežene strmine. Če ste kdaj torej želeli izkusiti eskimsko življenje, je iglujska vas vaša priložnost. Za med sto in tristo dolarji na noč si lahko privoščite to ledeno dogodivščino, ob kateri boste morda na smuko kar pozabili.