AK Ravne - Megi: ... Zaradi sivo-modro-vijoličnih lis na kolenih, ki sem jih pridelala v zadnjem času, seveda. In strašno fino se mi zdi, ker je led razlog za to (sploh pa temne nogavice lise skrijejo).
Misel na Čedco 3.0 se mi je valjala znotraj lobanje, odkar jo je Anderle januarja preplezal, dokler se ni usidrala v hipotalamusu. K sidranju so pripomogli plezalec, s katerim sva vzporedno plezala po Sušici in mi je povedal, da je bil par dni nazaj v tem spreminjajočem se slapu pod Makekovo Kočno, Muc in Kosi, ki sta svečo preplezala teden dni za Aljažem, in prebiranje novičk na spletu.
Celotna objava >> Neestetsko bi bilo obleči mini krilo (spet)
Grožnje vremenoslovcev in dejansko vratolomno naraščanje temperature so botrovale k odločitvi, da si privoščim dopust in jo čim prej mahnem na Jezersko, če čem preplezati tretjo varianto Čedce. En SMS na Primorsko je zadostoval, da se je v dolino pod Grintovec, no, v tem primeru pod Kočno, pripeljal še Pavlo, in včeraj sva optimistično zagazila v precejšnjo količino nepredelanega snega. Neka sled nekih sledi naju je zavedla, da sva si nekoliko podaljšala dostop, kar niti ne bi bil problem, če se ne bi količina snega večala in večala. Na nekaterih mestih mi je bil do popka … Pavlotu pa malo niže.
Japajade! Do sveče že, potem pa sem že štela, koliko vijakov imam, in stegovala vrat, da sem približno nagruntala, kje jih bom zavrtala (Pavlo mi je namreč kavalirsko dal prednost). Pa še kako ledno uho se je našlo, da sem psiho kar z gurtno privezala.
Ravno sredi sveče je začelo deževati. Pravzaprav je bila bolj sodra, ki me je bičala po obrazu, je pa na srečo zaznala, da ni zaželena, saj se je že po nekaj minutah umaknila. Previsnega dela sem se najbolj bala, pa se je izkazalo, da ni tak bavbav, najtežji se mi je zdel sam izstop iz sveče, ko nekako nisem imela kam desne dereze zabiti. No, seveda sem jo imela kam – po dveh brcah v prazno: malo više in malce bolj desno, pa je šlo. Lupčki nomici pa zares držijo (jaz pa njih)! Resno, najbolj me navije, ko jih ven iz ledu dobivam.
Ko sva si od daleč ogledovala svečo, je bilo v položnejšem delu nad njo videti temno liso, po čemer sva sklepala, da je tam pas kopne skale, ko pa sem stala vrh nje, sem zagledala pred sabo čudovit led, kakršnega še nisem videla. Prozoren, nekako temno modrikast, fascinanten … Kar nisem si upala zabiti cepina vanj, pa ne le to, tako nenavaden je bil, da se mi je zdelo, da se bo cepin kar odbil ali pa zdrsnil skozi, kakor skozi vodo. Zares sem nekaj časa kar ždela tam in ga občudovala. Potem pa zapičila okel cepina vanj, nato še drugega in derezo …
Osladno ali kičasto ali trapasto, priznam, da sem na vrhu – po vriskanju –, ko sem vlekla vrv, kar malce vlažne oči dobila, tako zelo sem bila vesela, da mi je uspelo preplezati Čedco. In to je bila zame nagrada! Resnično imam zelo zelo rada led in hribe!
Gaženja sva bila že sita, zato sva se odločila za spust po vrvi, kar pa se ni izkazalo za najbolj racionalno odločitev – nekje se je vozel zataknil in najbrž ne pretiravam, če rečem, da sva se trudila več kot pol ure, da sva vrv dobila dol. Malce ta pripetljaj z vrvjo, precej nenačrtovano gaženje dopoldne, nekaj pa plazovi, ki so bili v okolici ves čas po malo aktivni, so bili razlog, da sva opustila misel na plezanje Čedne nečednice, zaradi katere so nama s pasov viseli še metulji. Opustila pa sva tudi misel na Ledinca naslednji dan; otoplitev, potencialno ponovno gaženje do popka in opozorila zaradi plazov so dovolj zgovorni razlogi.
Zgrešen dostop ima tudi svoje prednosti; videla sva kup takih in drugačnih sledi živali.
Ledna
Foto: Pavel Ferjančič (razen ene)