Dušan Škodič: Čudoviti in malo obiskani potki, na katerih sem ugotavljal, da čudežna injekcija proti vrtoglavici z leti popušča. O stari "policajsko - okupatorski" zavetnici Mariji, ki na srečo nima nobenih aktualnih težav s svojim obstojem, pa da težav s komunalci niti ne omenjam ...
Po nekaj letih sem si spet zaželel večkrat ponovljene kombinacije malo obiskanih poti nad dolino Zadnjico. Dolina neuglednega imena, ki ima tam zgoraj celo Luknjo, hmm. Po lepoti presega marsikatero bolj obiskano lepotno točko pri nas, vendar neugledno ime je neugledno ime, pa pika. Nekemu cicibanu iz Ljubljane (tako vsaj razlagajo starejši domačini) se je pred tridesetimi leti to ime tako gravžalo, da je celo dosegel preimenovanje rečice, ki poganja trentarsko elektrarno - iz nekdanje Zadnjice v današnjo Krajcarico. Upam, da je zaradi tega energija kaj bolj čista. Prava Krajcarica, tista iz pripovedovanj o vrženem krajcarju, pa je seveda le izvir v bližini parkirišča pred zapornico v Zadnjici.
Jutro pri Kugiju
Jutro je bilo še zelo zgodnje, Jalovec pri Kugiju se je še polival z oranžno, ko sem pri ovinku pod nekdanjim Zlatorogom zapeljal na ozko cesto. Že vsaj kilometer pred zapornico sem naletel na parkirane avtomobile. Ker nisem mogel verjeti, da bi že tako zgodaj zmanjkalo prostih parkirišč, sem optimistično nadaljeval in - res, na koncu je bilo vse tako zaparkirano, da še obrniti nisem mogel. Da bi šel vzvratno tisti kilometer, mi sploh ni padlo na pamet, saj me še vedno boli vrat, ker sem moral prejšnji teden peljati v rikverc vse od planine Blato do odcepa za Vogar. Skočil sem iz avta, na hitro spustil vse štiri gume in se odpeljal pod zapornico ter parkiral kilometer ali dva višje. Saj - ta prav' hribov'c se vedno znajde, kenede?
V zatrepu doline, ki je tako blizu Triglava, da tega sploh ne moremo videti za robom, je letos še nenavadno veliko snega. Snežišče, na katerem je Jure Franko v začetku sedemdesetih nabiral dneve poletnih treningov, ki so doprinesli k naši prvi olimpijski kolajni, je letos ravno tako obsežno, kot je bilo takrat.
Kanjavec in Vršac, police potekajo le približno po označeni črti
Začetek poti ki pelje čez steno Komarja je blizu potočka, ki pada v slapu čez nizko steno in dolbe predor pod snežiščem, če to seveda je. Trenutno bi lahko vanj zapeljal največji tovornjak.
Nekaj metrov desno od potoka je slabo viden začetek poti, ki se sramežljivo izgublja v grušču. Po zapiskih nekdanjega trentarskega župnika Abrama, je pot čez Komar trasiral znani Kugijev vodnik Andrej Komac. Kapelica, ki nas pozdravi po vsega parih minutah lahkega plezanja, je seveda kasnejšega datuma, tako kot tudi most in široke mulatjere, ki so zapuščina rapalske meje med italijansko zasedbo teh krajev v letih 1920 - 1943. Na izravnavi blizu mosta so nekoč stale vojaške barake, od tod je potekala tudi tovorna žičnica na Dolič, široke mulatjere pa so poleg konjskega, omogočale tudi omejen cestni transport. O tedanjih časih sem v Planinskem vestniku pred leti objavil obsežen in duhovit pogovor s Tono Hosnerjem, ki je tu odraščal še pod Italijo. Kapelica je bila v zadnjih letih deležna obnove in celo podrte stopnice k njej so zamenjali z jeklenimi stopami. Zanimivo je tudi dejstvo, da se je ni nikoli lotil kakšen od "zavednih", saj bi lahko bila že samo zaradi napisa MADONNA DELLA MILIZIA CONFINARIA (Marija - zavetnica obmejne policije) na vratih dovolj velik povod.
Pot čez Komar je strma, slikovita in mestoma izpostavljena, varovala pa so dobro ohranjena. Vzpenjanje je, kako bi rekel, nekoliko "orgazmično". Lepo, kratko in nevarno. Stene Komarja prehitro zmanjka, steza se položi in le tu in tam je še kakšen klin v skali. Na višini ~ 1900 m se priključi mulatjeri, ki vodi iz Zadnjice do nesrečne koče na Doliču.
Od daleč viden "kljun", preko katerega gre pot
Po desetih minutah se odcepi pot na Kanjavčeve police, imenovana tudi Skozi rižo*, ki izpostavljeno pripelje na Prehodavce. Takoj pri vstopu je večje snežišče, nato pa se slaba stezica usmeri na gruščnato poličko, ki pripelje na daleč viden "ladijski kljun". Naslednji dve uri sta nekoliko adrenalinski in skregani z vrtoglavico. Že po nekaj minutah se zalotim, da mi rit nenavadno močno vleče k tlom. Nekoliko razočaran spoznavam, da tista čudežna injekcija proti vrtoglavici, ki so mi jo dali še tedaj, ko sem ob Sv. Nikoli služil v vojski kot padalec - ne drži več, sploh!
Privoščim si kratek postanek z buljenjem v globino, ki mi vedno pomaga. Eni raje gledajo proč, drugi se nekako navadijo, kakor je pač komu bolj domače.
Sneg sedaj ne predstavlja večjega problema, dve snežišči, ki prekrivata pot, se da brez težav obiti enega zgoraj in drugega spodaj. Za vsak primer sem imel s seboj štirizobe kremžarčke, ki jih nisem rabil natikati. Cepina nisem vlekel s seboj, zato pa sem v žep nahrbtnika zbasal univerzalni pripomoček čoki-čoki, ki je kot rečeno, prav tako ostal suh.
O majko mila, haha!
Varovala na tej poti so ponekod ohlapna, police pa so grajene iz presneto slabe skale in posledično - močno do grozno zagruščene. Pot se zelo malo vzpenja ali spušča, izjema je le zoprn končni vzpon na sedelce pod Vršacem, ki je čisto odveč. Kljub temu mi izpod čelade neprijetno curlja in res ne vem, ali mi švicajo živci, ali so mi prodali pokvarjeno "hvaležno pokrovko". Vsekakor je na tej poti zelo hvaležna za nas, večje primerke, saj so ponekod stropi polic tako nizko, da si mimogrede obuškaš glavo.
Police so mestoma hudo "pošudrane". Presneta komunala!
Na sedelcu se odpre pogled na drugo stran, kjer so Prehodavci. Zgornje jezerce ima še popolnoma zimski dizajn, dan pa je vroč in okoli koče poležava množica planincev. Dobrovoljni Zasavci, ki imajo opravka z neko zidavo pod kočo, opazijo od kje prihajam in sprašujejo koliko je bilo snega in če je pot kaj hudo pošudrana. "Veste, pri nas imamo blazne probleme s komunalo. Nikoli jim ne rata prav pošudrat pot, al' jo preveč, al' pa premal."
Po mulatjeri sestopim nazaj v dolino neuglednega imena.
T&F: Dušan Škodič
*Poznamo še tretje ime: Pot Mire Marko-Debelakove