Polet - Blaž Repe: Pojdimo v hribe, pojdimo v gore. Planinska pot, je vijugasta črta uničene travnate ruše, močno poškodovanih korenin in popolnoma steptane prsti, ugreznjeno glede na okolico.
Današnji temi je botroval splet naključnih okoliščin pred dobrim tednom. V Podljubelju stoji spomenik. Oziroma skala, iz katere prihaja na plan zmaj. Ta se je izvalil iz jajca, ki ga je petelin prinesel v pobočje Košute. Ko je zmaj zrasel, je s pokom in truščem goro razklal. Kamenje je prihrumelo v dolino in tamkajšnji ljudje so se razbežali na vse konce. Eni so odšli nekaj kilometrov po dolini navzdol, kjer je nastalo naselje Tržič. Kot večina legend ima tudi ta resnično ozadje. Podor velikih razsežnosti pod Košuto res obstaja, legendo poznajo vsi, nihče pa ne ve, kdaj se je zgodil. Zato smo pred desetimi dnevi gostili trojico tujih strokovnjakov, ki se ukvarjajo s kozmogeno datacijo površine kamnin. Povejmo laično. Kamen, ki je bil prej milijone let varno spravljen pod površjem, takoj ko pride na površje, začnejo bombardirati visokoenergijski delci iz vesolja. Pri tem nastajajo kozmogeni izotopi klora, berilija in aluminija, ki jih v kamninah sicer ni najti. Glede na količino teh izotopov lahko izračunamo, kdaj je kamen zagledal luč sveta oziroma temo vesolja. Zato smo trije slovenski geografi, Nemka in dva Francoza od Poljubelja do Kofc na veliko začudenje okoličanov v dežju in soncu tolkli po največjih skalah oziroma balvanih in nabirali okruške. V petih delovnih dneh, kolikor smo jih preživeli skupaj, smo imeli možnost opazovati drug drugega pri razmišljanju in delu. Bolj si ne bi mogli biti različni. Ne bom se spuščal v narodnostne stereotipe (ki še kako držijo), ampak tujce je presenetil množičen obisk koče na Kofcah. Ljudje so praktično v strnjeni koloni romali proti enemu lepših razgledov naših gora (in seveda kislemu mleku, klobasi, žgancem in pivu), kar me je pripeljalo do današnje teme, potne erozije. O eroziji na splošno sem razglabljal pred dobrim mesecem, tokrat pa si poglejmo eno njenih podzvrsti.
Slovenci smo gotovo narod planincev. Nekateri imajo radi intimnost malo okrnjene narave. Drugim je bližja množičnost; družba, ležalnik na soncu, kakšna domača viža in nekaj »ta kratkih« za boljšo voljo in pogum. Saj ni pomembno, eni ali drugi, skupaj nas je veliko in to počnemo velikokrat. K vsem moramo dodati še vztrajne gorske kolesarje, terenske motoriste in vse bolj pogoste in glasne štirikolesničarje. Vsi uporabljamo planinske poti, uhojene steze, ki nas vodijo do cilja nekje v gorah. Nekakšen plitev jarek, kjer markacije povedo, kod 
je korak varen. Opredelimo planinsko pot še z drugega vidika. To je vijugasta črta uničene travnate ruše, močno poškodovanih korenin in popolnoma steptane prsti, ugreznjeno glede na okolico. Črta kar kliče po združevanju vodnega toka, kjer voda na svoji poti navzdol nima nobenih ovir, kjer dobi veliko hitrost in ogromno transportno energijo. In vode je zares veliko, saj je slovenski alpski svet s 3000 mm/m2 najbolj namočen del naše države. Nasproti temu so nekajcentimetrske prsti prav v Alpah najbolj plitve in nadpovprečno ranljive. Nepopravljivo škodo povzroči že prehod manj kot tisoč pohodnikov na leto, medtem ko se obisk priljubljenih točk meri v nekaj 10.000. Zaradi poskočnega koraka petnajstkrat večjo škodo naredimo na poti navzdol kot navzgor, motorno kolo pa to opravi že kar v prvem poskusu.
S potjo vodi ustvarjamo pravo degradacijsko avtocesto, ki stezice poglablja in širi, še posebno takrat, ko planinci uporabljajo bližnjice in »svoje« poti. Zato na pobočjih izjemno hitro zmanjka prsti in pojavi se golo kamenje. Poleg narave se uniči tudi pot, ki postane nevarna. Kamenje namreč ni stabilno, naš korak postane negotov, planinci pod nami pa si lahko začnejo požvižgavati zimzeleno I Can't Get No Satisfaction. To pa še ni vse. Na ravnih delih voda zastaja in kopiči prst, nastajajo luže in blato, zato planinci to neprijetnost obidejo in še širijo ali delajo nove poti. Če je pot dovolj obljudena, sledi sanacija. Kopljejo se jarki za odvodnjavanje, vgrajujejo se leseni ali kovinski braniki, zidajo se škarpe in podporni zidovi, v pot se vdelajo stopnice. Na blatnih delih se pojavijo nametani kamni in položene deske. Toliko o neokrnjeni naravi. Enako je kot v mestu! Da je le pot varna in da se zmanjša škodljiv vpliv vode, kar seveda niti malo ni poceni. Čeprav se pri nas o potni eroziji govori zelo malo, pa so njeni učinki še dovolj dobro znani. Ko je pred dvema letoma kolegica na Oddelku za geografijo spraševala planince, kaj jih najbolj moti v naših gorah, so bile uničene poti na tretjem mestu, za smetmi in previsokimi cenami v planinskih kočah.
Na prvi pogled nedolžna in v Slovencih zakoreninjena »zelena« oblika rekreacije očitno lahko zada gorskemu pobočju zelo nevarne rane. Vsekakor je ena od rešitev zmanjšanje obiska, a že slišim: »No, zdaj še v hribe ne bomo smeli več hoditi!« To nikakor ne. Najbolj problematične dele poti je treba ustrezno sanirati in v prihodnje načrtovati nove tako, da bo negativnih učinkov čim manj. Treba bo tudi natančno določiti, kje se sme voziti z gorskimi kolesi, ter prepovedati vožnjo z motorji in štirikolesniki in pika.