Slovenske novice – Boštjan Fon: ... če se ne oglasim do dogovorjene ure, se pokliče 112 ...
Delo – Blaž Močnik: Po štirih dneh štirje Čehi na varnem
Slovenske novice, petek, 15. junija 2007
BREZNO
Čehe našli 400 metrov globoko
Štirje češki jamarji, dva sta celo jamarska reševalca, so se nespametno podali na dno ene od najglobljih jam pri nas, v Črnelsko brezno na Kaninu — Ob vračanju jih je zaradi deževja in taljenja snega približno 600 metrov pod zemljo ustavil vodni sifon — Češki sistem za primer nesreče v Sloveniji: če se ne oglasim do dogovorjene ure, se pokliče 112 naravnost iz Brna ali Prage, potem pa naj Slovenci razmišljajo, kako nas bodo dobili na plan!
Bovec, 14. junija - Ob jutranji kavi v osrednji bovški kavarni je pogovor tekel o Čehih, ki so ostali ujeti v jami Črnelsko brezno na Kaninu. »V naše jame se hodi pozimi, ne pa ko je toliko nalivov, da vsak normalen človek, kaj šele izkušen jamar ve, da je nevarnost poplavljenja brezen velika,« je bilo slišati od domačina, ki mu je drugi pritrdil: »Se je že začelo. Poletje prihaja, z njim pa Čehi, Slovaki, Poljaki in Madžari, ki nam prinašajo z nespametjo preveč tveganih reševanj.« Res, začenja se novo vzhodnoevropsko turistično poletje v dolini Soče.
Klic s Češkega
Po prvih podatkih so se štirje jamarji v nedeljo odpravili v Črnelsko brezno. Pred glavnim vhodom (jama ima še dva druga vstopa) so 33-letni Michal Novak, 30-letni Zdenek Šlamunek (oba sta jamarska reševalca), 30-letni Petr Časlavsky in 33-letni Darek Szydlik postavili dva šotora in v njiju pustili gorniške nahrbtnike. Da bodo odšli pod zemljo, je vedel še Olda Štos, jamarski reševalec iz Brna, saj so bili Pražani dogovorjeni, da se mu oglasijo v torek zvečer ali najpozneje v sredo zjutraj. Ker glasu od njih ni bilo, je iz Češke v sredo popoldne na številko 112 prišel klic na pomoč. Stekla je akcija slovenskih reševalcev, ki zelo dobro poznajo jamo na Kaninu. V sredo proti večeru je odprava z vojaškim helikopterjem prispela do vhoda v brezno in našla opremo Čehov. Ker ni bilo drugih sledi v okolici, so sklepali, da jih še ni na površje. Pripravila se je ekipa pod vodstvom Roberta Reharja iz Vipave in se začela spuščati v brezno.
Vodja jamarske reševalne službe Slovenije Aleš Stražar nam je nekaj po pol drugi ponoči sporočil, da so jih našli. Po tridesetih minutah, ko je bilo jasno, da nihče od ujetih ni poškodovan, so preklicali splošno pripravljenost vseh slovenskih reševalcev. Malo pred peto zjutraj so z Rombonskih podov na Kaninu sporočili, da so vsi že zunaj in da bodo do jutra počakali v šotorih, nato pa se bodo s helikopterjem ali peš spustili v dolino. Okoli pol osme zjutraj smo z bovškega letališča opazovali vremenske razmere nad Kaninom, ki za letenje niso bile ugodne. Helikopter je sicer pristal na letališču, a zaradi visoke baze oblakov ni krenil nad goro.
Vodja JRS Stražar je povzel: »O pogrešanih so me okoli 15. ure v sredo popoldne obvestili z 112. Zanimivo, na mojo osebno številko pa so me poklicali tudi neki Čehi in mi povedali o izginulih. Povedali so osnovne podatke za iskanje. 
Aktivirali smo jamarski reševalni center Tolmin. Center za obveščanje RS je uredil helikopterski transport ljudi in opreme do vhoda v jamo. Skupaj z Reharjem so se pod zemljo spustili še Smiljan Brešar, Andrej Fratnik in Igor Skočir, Igor Benko pa je vzdrževal povezavo med bazo pred jamo in štabom reševanja v Bovcu.« Takrat so se formirale reševalne ekipe po drugih centrih v Sloveniji za morebitno dolgotrajnejše reševanje Čehov, za katere sprva niso vedeli, kje so niti v kakšnem psihofizičnem stanju so. V četrtek ob 1.35 je Benko javil, da je iskalna ekipa navezala stik s pogrešanimi na globini 400 metrov. Čehi so bili od ponedeljka ujeti na globini 600 metrov za sifonom, kjer je bil povečan pretok podzemnih voda, ki pronicajo v globino. Ovire ni bilo možno preplavati, dokler se tok ni umiril. Nato so Čehi začeli napredovati proti izhodu. Obvestilo je šlo takoj tudi na Češko, kjer je bilo veliko zanimanje za dogajanje. Njihova jamarska reševalna služba je ponudila pomoč pri intervenciji, a so jim naši odgovorili, da dokler traja iskalna akcija, imamo Slovenci še dovolj ljudi.
Olda Štos, ki je prihitel iz Češke naravnost v Bovec, je sam odkril varovalko, ki jo že dolga leta uporabljajo tako češki jamarji kot večina gornikov: »Tako kot običajno so mi, preden so se spustili v jamo, javili točen položaj in dogovorjeno uro, ko se mi morajo javiti. Ker ni bilo glasu od njih, sem tako rekoč sprožil reševalno akcijo.« Lahko dodamo le: bravo! Stroške reševanja, helikopterskih prevozov opreme in moštva ter nadomestilo za odsotnost z dela jamarskih reševalcev bo kril slovenski proračunski evro in ne češke krone. Tako kot že dolga leta.
Boštjan Fon
Delo, petek, 15. junija 2007
Kronika
Po štirih dneh štirje Čehi na varnem
Jamarji tri dni čakali, da se je voda umaknila iz sifona – Poletne nevihte za jamarje smrtno nevarne
Bovec– Za četverico čeških jamarjev iz Prage se je obisk Črnelskega brezna v Rombonskih podih v Kaninskem pogorju srečno končal, potem ko so bili zaradi vode več dni ujeti v jami. Ekipa jamarske reševalne službe je v iskalni akciji Čehe našla izmučene, toda nepoškodovane včeraj zgodaj zjutraj, 400 metrih niže od vhodne točke, kmalu za tem pa so jamo tudi zapustili.
Po podatkih vodje Jamarske reševalne službe Slovenije in vodje intervencije Aleša Stražarja so se češki jamarji v brezno podali že v soboto. Ker se do torkovega večera niso javili, kakor je bilo dogovorjeno, so češki jamarji v sredo popoldne na pomoč poklicali slovenske reševalce. Kot se je izkazalo, so Čehi obtičali v breznu zaradi vode, ki je zaradi močnih padavin na površju zalila sifon. Ujeti na 600 metrih niže od vhoda so najprej iskali suhe prehode in nato skoraj tri dni bivakirali, dokler se ni gladina vode v jami v sredo zvečer spustila in omogočila prehod. Četverica čeških jamarjev, starih od 30 do 35 let, je sicer izkušena in je pred tem že večkrat obiskovala jame v Kaninskem pogorju.
Eden najizkušenejših jamarjev pri nas Andrej Fratnik, ki je tudi sodeloval pri iskalni akciji, je pojasnil, da do takšnega položaja pride zaradi močnih lokalnih padavin, ki so v zadnjih treh tednih tukaj zelo pogoste. »Jame postanejo kakor hišni žlebovi. Voda tako zapolni sifon in prehoda ni. Takšne nevihte so za jamarje lahko smrtno nevarne. Voda ima v jami namreč le dve stopinji, in če te preseneti v vrvi, se človek podhladi v nekaj minutah, medtem ko jamar rok ne čuti več že po minuti. Kot poznavalec tukajšnjih jam, se v tem času v brezna ne bi podal, sploh pa ne v takšnem vremenu. Najbolj varno je jame raziskovati pozimi, ko pade sneg, saj vode takrat praktično ni,« je opozoril Fratnik.
Blaž Močnik