Polet – Željko Kozinc: Namig za izlet. Topla visokogorska dolina pod goro Peco
Polet, četrtek, 14. junija 2007
Na svoji zemlji
Namig za izlet. Topla visokogorska dolina pod goro Peco.
Sosedi kralja Matjaža
Med gorama Olševa (1929 m) in Peca (2123 m) se vdirajo karavanške doline Bistra, Koprivna in Topla, ki so še lepše, kot so njihova imena. Morda je lepše od lepega samo še toplo gostoljubje v njih. V dolini Tople na primer, kjer stoji pet kmetij – vsaka zase kot gruča stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij, da so od daleč videti kot vasice. Iz Črne se lahko pripeljete po asfaltu, in to visoko in strmo, do zadnjega kmeta na višino 1120 metrov, ki se piše, kako bi se drugače – Končnik. Nad Končnikom je samo še Peca s svojimi bahavimi pečevji in njegov naslednji sosed je samo še speči kralj Matjaž. Košata, močno razčlenjena gorska grmada Pece je pravzaprav visoka planota, dolga okoli 6 km, iz katere vstaja nekaj vrhov. Z naše strani je Peca vsa prevrtana in prevotlena z opuščenimi rudniki svinca. Že Rimljani so tu iskali svoj plumbum. Od tistih časov so Peco nabodli z lepim številom rovov, tako da je bila nekoč videti kot stara kozava teta. Zdaj erozijske sile rove zasipavajo in teta se pomlajuje, čeprav je v njej še veliko svinčene rude. Natekla se je bila po razpokah in tokavah v notranjosti gore že v miocenu, ko je v sosedstvu bruhal najmlajši vulkan na Slovenskem, Smrekovec; ta je prepokaval sklade.
Slavna votlina blizu Doma na Peci (1665 m), v kateri s svojo vojsko spi naš mitični kralj, ni nič drugega kot začetek opuščenega rudniškega rova. Matjaž sedi in spi za mizo v naravni velikosti, kakor ga je bil upodobil kipar Marjan Keršič Belač. Po ljudskem izročilu naj bi se zbudil prvič, ko mu bo brada devetkrat ovila mizo, in drugič, ko bi Slovencem posebno šlo za nohte. Doslej je prespal vse naše stiske, ljudsko izročilo pa nam ni sporočilo, kaj ga v resnici lahko prebudi. Kataklizma smrekovške moči?
Brada kralja Matjaža
Od Burjakovega mlina v Topli je po označeni poti do Doma na Peci in do Matjaževe votline dobri dve uri hoda navkreber. Če niste pri volji ali telesnih močeh za vzpon ali če se vam je lep dan pokvaril, ostanite kar v Topli. Morda boste tu bolje začutili duh tega ljudskega kralja, za katerega je pisatelj Saša Vuga prepričljivo razkril, da ne gre za renesančnega ogrskega kralja Matiasa Corvina, ampak za kmeta Matjaža, ki je na Kokovem v Ziljski dolini v petnajstem stoletju edini branil Koroško pred turško vojsko. Moč in samozavest tega kmeta gotovo živita v njegovih rojakih, tudi v Končniku, ki se spominja očetove pripovedi, da je na 200 hektarjev veliki kmetiji dovolj dela imelo okoli 15 hlapcev in dekel, zdaj pa mora ves svoj svet obdelati tako rekoč sam. Okoli 120 hektarjev je zaraščenih strmin in pečevja, ki segajo skoraj do vrha Pece. Od tam se lahko pridriča nekaj lesa, na drugih celkih pa, kjer so se strmine nekoliko unesle, je treba poganjati traktor, kosilnico, nakladalnik ... Od ropota kmetijskih strojev na visokih senožetih je kralj Matjaž gotovo le še bolj uspavan. Dokler koroški kmetje ostajajo pregovorno pridni, zavedajoč se, da so le člen verige od prvih naseljencev pred 800 leti do naslednjih generacij, naj kar spi.
Topli bi lahko rekli zgodovinsko in agrarno obogaten krajinski park z obiljem lepote. Ta lepota ima 1345 hektarjev površine. Življenjska žila parka je potok Topla, ki izvira nad Končnikom na višini 1350 m in se po 5400 metrih poskakovanja ali zastajanja v bistrih tolmunčkih izliva v Mežo. V njegovem povodju raste poleg redkih cvetk jegliča, avriklja, alpske zlatice, alpske azaleje, Zoisove zvončice, Clusijevega svišča še peška ovsika (Heliototrichon petzense), travniška bilka, ki v dolgih šopih poganja samo pod Peco. Mogoče je pa to znamenita brada kralja Matjaža, naveličana devetkratnega ovijanja v utrujenem zatohlem mitu?
Besedilo in foto Željko Kozinc