Gore in ljudje: Za Kurjeke si niti v sanjah ne predstavljam, da bi jih 'pohodil' na pozno popoldne. Ni lahko stopiti nanje, še manj na pravilen način. S kravjeki je povsem drugače. Manj ko sem pazljiv, več je verjetnosti, da stopim po njih. Občutek pove, kdaj sem na 'pravi', ta spolzki poti.
Spet na Veliki planini
Med Udetovim robom in Jerovico sem takoj za odcepom planinske poti našel majhen graben. Fotokopija v žepu na Kurjekih nikakor ne more biti odveč, le da so za kravjeke malo pretrde. Vedel sem, da so nekje zgoraj kravjeki, samo zadeti sem jih moral. Ker nisem imel zemljevida, nisem vedel, da bom prišel naravnost na Malo planino. So zato krave vedele, kje so. Prve muke so gledale prijazno na človeka, ki je prilomastil iz strmega gozda.
Samo, da me ne zamenjajo s planincem. Ko sem lani v Robanovem kotu 'ogovarjal' eno od krav, mi je pokazala roge in začela suvati proti meni. No, tu se je mali in radovedni pitanec odločil, da pride pogledat, kdo sem. Krava svojega mladiča seveda ne pretepa. Je samo stopila vzporedno z njim in mladec je vedel, da ga zna mama malo spodbosti v pravo smer. Takoj je odskočil naprej, na pašo. Na vrhu sončnega travnika se je eni kravi vseeno zdelo vredno, da se sreča z menoj. Ni bila blond, črna pa sploh ne. Verjetno je bila vesela človeške družbe.
Teren se je zravnal in stopil sem v deželo kravjekov. Žal je bila večina posušenih in izogibanje kravjekom je bilo prelahko delo. Po nesreči sem zašel na pravo planinsko pot. Trem glasnim ženskam, ki so me začele vabiti s seboj, so sledili trije tihi moški. »Sončni zahod boste zamudili. Sonce zahaja sto na uro.« Bom šel pa sto deset na uro, da ga ujamem. Na Poljanskem robu so krave tekle pred menoj, ker niso mogle v stran. Enemu od malih bikcev je bilo moje tekanje všeč in skoraj bi stekel za menoj. Ustavil sem se, da ga počakam, pa se je revček bal. Kdaj se jim dvigne občutek moči – ko se zavejo svojih jajc ali ko jih imajo zvrhano polna? Naslednje leto bo lahko obratno in bom jaz tekel pred njim, če mu bodo še jajca pustili.
Nad Veliko planino sem slišal, kako je neka ženska prijazno klicala krave po ženskih imenih. Ne spomnim se, da bi kdaj bike klicali z ljubkovalnimi imeni. Kdo ve, zakaj. Sonce je zahajalo tudi tisti dan. Med tem je začel pihati oster severovzhodnik, tako da sem si navlekel brezrokavnik in si na čelo nataknil trak. Dve zakasneli kravi sta jo proti planini mahali kar brez baterijske svetilke. Videti je, da bosta ob pravem času pri svojem stanu. Presenečenje: vpisna knjiga na vrhu Gradišča je bila polna! Koliko ljudi se je z veseljem vpisovalo, še po platnicah smo vrisovali simbole, ki predstavljajo naša imena.
Med pohajkovanjem po robu planine mi je prišlo na misel, da pokličem Borisa. Enkrat mi je od tu poslal SMS. Boris, lep pozdrav z Velike planine! »Včeraj sem bil višje od tebe in gledal tja dol. Uganeš, kje sem bil?« Natihem sem poskusil pametovati: na Ojstrici in Planjavi je bil pred kratkim. Si bil na Kamniškem sedlu, Brani? »Ne. Ugibaj naprej.« Videl sem, da z ugibanjem ne bo šlo, pamet je tudi odklanjala sodelovanje. Obrnil sem se in pogledal, od kod bi lahko prišel njegov pogled. Kako lepa je bila kulisa gora v tihoti večera! Si bil na Grintovcu? »Kako si uganil?« Pogledal sem in – vedel. (Vsakič mi to ne uspe.)
Drugi Boris je bil drugi, ki me je presenetil: »Marko ima sedaj ob ponedeljkih zaprto.« Bil sem prepričan, da nekoga dobim v tej koči. Namesto h koči sem se vračal po drugi strani. Še vedno mi je bil všeč rob s pogledom na kamniške doline. Zazdelo se mi je, da sem v 'zaprti' koči videl medlo svetlobo. Takoj sem se pognal v drugo smer, da so še krave gledale čudno. Koča je bila zaprta samo 'uradno'. Bil sem zadovoljen, ker sem načrt uresničil v celoti. Celo Marka sem dočakal, ko se je vrnil s svežim mlekom – natočil mi je kozarec rdečega vina.
Lučka na čelu je med sestopom po travnikih zaznavala mnogo odbleskov. To niso bila 'mačja' očesa, ampak kravja. Še nekaj dni jim je preostalo na planini. Konec tedna jih bodo peljali v dolino. Mraz jim je začel zmanjševati težo. Pa sem izvedel še eno skrivnost – hujša se lahko tudi z mrazom. Na nočnih travah sem pozabil gledati pod noge, vendar nisem imel občutka, da bi na kaj svežega stopil. Zadnji košček poti je bil rutinski in planinski. Šel sem na gotovo, se reče. (Zgodilo se je na ponedeljek, 7. septembra 2009)
Iztok Snoj