Silvo Baznik 08.11.2021 07:00 1001 0

Debni vrh

Iskanje nemogočega z ohranjenjem kondicije.

Ljubljana ima Šmarno goro z največ stalnimi obiskovalci, a vzhodni del mesta obvladuje v številu vzpona na njegov vrh Kašeljski hrib in kaj je lepšega kot v čemernem dnevu obiskati Debni vrh.

Po več kot dveh kilometrih hoje po cesti stopim v podhod železniške proge in na drugi strani sem že na poti skozi gozd. Kljub nočnemu pršenju izpod neba ni blata in listje šumi pod nogami, ko menjam stezico za stezico in se vzpenjam po pobočju hriba na greben, kjer še vedno čaka klopca na zasoplega pohodnika, da se na njej spočije. Mizo je že davno odnesel zob časa, ki tako in tako nikomur ne prizanaša. Na grebenu me pozdravi sonce skozi veje dreves, katerih listje odseva v njegovih toplih žarkih. Pot na grebenu se lepo vije malce navzgor in malce navzdol in zato ni dolgočasna niti osamljena saj venomer pozdravljam srečajoč številne obiskovalce hriba. Na vršnjem pobočju grem mimo znamenja v duplu drevesa in namesto do stolpa hodim prečno po pobočju na vršnji greben in po kolovozu do stebrov daljnovoda.

V lepem dnevu bi od tod uzrl vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, a tokrat vidim le dolino Besnice in hribovje nad Dolskim na eni strani in bolj slabo viden Krim s hribovjem in dolino pod seboj. Vrnem se nekaj sto metrov po kolovozu in pod rumenolistnatem drevju do stolpa, na katerega se hitro povzpnem in z njega prav tako hitro vrnem, ker razgledov ni.

Še vedno srečajoč pohodnike grem po drugi strani hriba navzdol do ribnika, kjer je na preizkušnji potrpežljivost ribičev in rib. Sprehodim se okoli ribnika in nato hodim po makadamu s pogledom na številne čaplje, ki so se zbrale na travniku. Le kaj si imajo povedati, ko tako mirno stojijo in le sem ter tja naredijo kakšen korak v levo in desno, ne bom nikoli izvedel.