Primož Blaha: ... Na Žebranju
Tokrat nekaj zanimivosti o malce manj znanih krajih tik čez mejo. Tja smo se odpravili čisto po naključju, ko smo med vožnjo tuhtali, kam bi šli. Modro nebo se je kazalo šele zahodno od Kranjske Gore, snežna meja pa je bila v Julijcih občutno nižje kot na drugi strani doline.
V kraju Žabnice (Camporosso) takoj za Trbižem smo zapeljali v skrito sotesko, ki se višje razširi v lepo dolino Val Bartolo s številnimi vikendi in tudi gostilno. Čeprav gre za trojezično ozemlje, je bila Kanalska dolina zgodovinsko del Koroške, zdaj pa seveda že dolgo v Italiji, tako da stara slovenska imena (in njeni govorci) tu tonejo v pozabo. Zato verjetno ne bo odveč vsak poskus oživitve, čeravno tudi sam mnogih ne uporabljam, ker so nekatera res nekoliko nepraktična.
Vrtinji log (Prati del Bartolo) je dolina z vikendi in planinami, preko katere teče Vrtlinov potok, nižje se dolina zoži v sotesko, oziroma Vrtinjlogarski graben. Skozi dolino pelje cesta vse do sedla Stobovce (Sella di Bartolo, 1175 m), kjer je prehod iz Kanalske v Ziljsko dolino (takoj za sedlom je sicer še stranski Bistriški graben, ki se izteče v dolino pri Bistrici na Zilji, Feistritz a.d. Gail). Ta cesta preko Stobovc se sicer nadaljuje po avstrijski strani do Zahomske planine, kar je bolj zanimivo za kolesarjenje kot pešačenje.
Mi smo parkirali v zgornjem delu soteske, blizu manjšega plezališča na okoli 950 m. Na vzhod se vzpenja pot po široki mulatjeri proti Velikemu Kopinju in Gorjanskemu vrhu, takoj na drugi strani ceste pa druga mulatjera vodi na zahod. Najprej se v lepih okljukih vzpne preko zelo strmega gozdnatega pobočja med krušljivimi stenami in grapami na obeh straneh. Strmina se kmalu unese in pot sčasoma pripelje na razgledno jaso, kjer stoji gozdarska koča pod Mulejevim vrhom (Rif. Forestale Cima Muli, 1495 m). Pri koči je postanek nujen, saj je razgled tja čez na Zahodne Julijce res čudovit. Sveže zasneženi vrhovi so se zdeli skoraj pravljični.
Nadaljevali smo pod Mulejevim vrhom do Zahomske planine (Achomicher Alm, 1712 m). Dopoldne je bilo nebo brez oblačka in sonce je prijetno grelo, še preden smo dosegli planino pa se je v vsega pol ure ta krasen dan spremenil v neprijazno sivino z mrzlim vetrom, da nismo šli niti na Zahomec (Monte Acomizza, 1813 m) tik nad planino. Tudi misel na Ojstrnik smo hitro opustili, do tja je še kar daleč. Kljub temu smo se s planine spustili na sedlo Pleče (Sella Plecia, 1616 m) in se povzpeli do kapele Marije Snežne (1750 m), ki stoji na kraju Na Žebranju.
Vreme je postajalo čedalje bolj neprijetno, zato smo se podvizali nazaj po isti poti in se vsi premraženi veselili gretja v avtu. Škoda, da se nam je tako pokvarilo vreme, ampak ti kraji so tako blizu, da se gotovo še vrnemo.