Planinski vestnik - Tina Leskošek: Utrinki iz življenja oskrbnikov

Pogačnikov dom na Kriških podih je tudi letos poleti tri mesece nudil gostoljubje mimoidočim planincem, konec septembra pa je kot večina planinskih koč zaprl svoja vrata do naslednjega poletja. Vse ta čas je bil dom mlade ekipe, ki je skrbela za kočo. Letos sem imela tudi sama priložnost za tri tedne postati del skupine, ki tam živi in dela. Mislim, da smo dokazali, da lahko gorska koča vzorno deluje pod vodstvom mladih. Oskrbnica je bila že drugo leto Polona, ki je ostala gor vse tri mesece, ostali pa smo se malo menjavali. Kriški podi te zasvojijo in nočeš več v dolino.

Jutro
Moj prvi dan dežurstva. Kaj to pomeni? Vstanem ob 5.15, prikrmarim do kuhinje, hiša še spi. Zakurim peč in pobijem par muh. Na štedilnik postavim ogromna lonca vode in čaja. Grem ven s fotoaparatom in slikam še eno brezčasno jutro. Sončni žarki počasi lezejo dol po Bavškem Grintavcu in daleč zadaj po Kaninu, Stenar pa je temna senca na vzhodu. Prvi planinci, ki se zbudijo, na srečo niso zahtevni, hočejo le čaj. Joj, kako sem zaspana, kuhinja pa tako topla. Potem pridejo na vrsto kavice. Takoj, ko nekdo nekaj naroči, si zapišem, ker sicer v trenutku pozabim, kaj je rekel. Z mlekom, brez mleka, brez sladkorja, bela kava ... Ampak to jutro je relativno mirno. Včasih vstanejo vsi gostje hkrati in vsi bi radi za zajtrk jajca s šunko! In če citiram Janeza, je pečenje jajc na oko najbolj adrenalinsko delo v koči! Ker nikoli ne veš, ali se bo jajce razlilo ali ne – če se namreč razlijeta obe, ju moraš sam pojesti in za goste speči drugi ... Ubogi Janez je imel jajc že vrh glave. Ob 6.30 zmanjka traku v blagajni. Tega mi pa niso pokazali, kako se zamenja! Odhitim do Polonine sobe in jo zbudim. Vsa zaspana se primaje dol, zamenja trak, vpraša, ali je treba kaj pomagati, in nato odide nazaj v posteljo. Počasi se zbudijo še ostali in začne se …

… dan
Dan na Pogačnikovem domu je bil v grobem določen. Vsako dopoldne je bilo treba pomiti vsa stranišča, hodnike in jedilnico, pomesti sobe in pospraviti postelje. Teh ni bilo tako malo, sploh, če je bila koča polna. Če je postiljal samo eden, so šle tri ure takoj mimo. Za to delo je bilo treba obvladati plezalne veščine, sicer si lahko pri zlaganju odej na pogradih hitro stopil v prazno! Postiljanje je bilo ponavadi samotno delo, vendar je s pomočjo MP3-ja v ušesih čas hitro minil.
Največ dela je vedno v kuhinji. Štefan mesi kruh, Jan reže zelenjavo za obaro, Polona pa dela saher torto. Gorsko tišino okoli koče moti le Janez s sekanjem drv. Okoli poldneva začnejo prihajati lačni planinci in začne se popoldanski program. Do večera strežemo hrano, kuhamo, vpisujemo podatke planincev v evidenco, dajemo štampiljke v knjižice transverzale, vodimo v sobe ... Nekdo je ves čas za šankom in nekdo skoraj ves čas pomiva posodo. Ob 21 h se kuhinja zapre. Potem je treba pomiti »hudobce« (velike lonce), pospraviti in pomiti celo kuhinjo. Ob 22 h spravimo še zadnje veseljake iz jedilnice in jih napotimo počivat. Nekajkrat smo potem tudi mi spili kako pivo, ponavadi pa smo se utrujeni pobrali spat.

Koča ni hotel
Nekatere dni v avgustu je bilo resnično noro. Ležišč je v koči 84, število planincev, ki so želeli prenočiti, pa je nekajkrat krepko preseglo to številko. Spali so povsod – na hodniku, v jedilnici ... Nahraniti in razporediti toliko ljudi pa ni več mačji kašelj. Lažje se je pripraviti na naval ljudi, če prej pokličejo in rezervirajo ležišča. Seveda koča ne zavrne nikogar in ne zaklepa vrat. Vedno se najde prostor še za enega. Tudi rezervacije se pobirajo le do 80 % zasedenosti postelj, ostale pa so namenjene planincem brez rezervacij.
Nekateri ljudje ne razumejo delovanja planinske koče. Mislijo, da so prišli v hotel, kjer se bo vse vrtelo okoli njih. Pa ni tako. Planinska koča nudi planincu zavetje, hrano, pomoč, informacije in prijazno besedo. Osebju lahko močno olajšamo delo, če sami pospravimo posteljo, prinesemo posodo nazaj k šanku in odnesemo svoje smeti. In ne naročamo palačink pet do devetih zvečer. Obiskovalci večkrat pozabijo, da oskrbovanje ne zajema le kuhanja hrane in strežbe. Saj vas je dovolj, pravijo, kaj ne gre hitreje? Ne, gospa, ne gre hitreje, toliko vas je, da je vsa posoda zunaj. Lahko si greste pa sami pomit žlico, pa v klet po zelje, pa mimogrede prinesite še novo plinsko bombo ... K sreči so to redke izjeme. Do Pogačnikovega doma je vseeno vsaj tri ure hoje iz katere koli smeri, tako da nedeljski turisti z mestnimi manirami tja skorajda ne zaidejo. Pridejo planinci in gorniki, ki imajo glavo na pravem mestu.

Drobne radosti v prostem času
Kadar ni bilo preveč dela, smo imeli čas za stvari, ki so sicer nujne, vendar se jih da odložiti. Na primer pranje našega perila in tuširanje – paziti smo morali le, da se nismo tuširali med peko kruha, ker je sicer pečica imela premalo moči (cev za vodo je tik ob pečici). Prijateljem, ki so prišli na obisk, naši pogovori niso bili najbolj razumljivi: »Jaz grem pod tuš.« »Ne zdaj, se kruh peče.« »OK, pa potem ...«
Pravil koče se človek hitro navadi. Velik del vsakega dneva preživi pet ljudi v isti hiši, skupaj delajo, jedo in spijo. Koča mora funkcionirati in biti dostojno zatočišče planincem. Za egoizem ni prostora. Če si že bil kdaj na koga jezen, si šel lahko sekat drva za hišo. Vendar s tem nismo imeli problemov, super smo se razumeli. Še najbolj napeti so odnosi postali med igranjem človek ne jezi se ...
Življenjski prostor v koči je bila za nas kuhinja. Notri sta dve klopi, na katerih se je dalo prav lepo zaspati. Kadar ni bilo dela, smo se takoj zagrebli zanju! V kuhinji se je dogajalo vse – jutranje kave, turnir v človek ne jezi se, taroku in šahu ter večerne debate.
Pogrešali nismo skoraj nobene stvari iz doline. No, razen sladoleda. Cela logistika z žičnico je bila predolga, da bi nam ga lahko poslali po tej poti. Zato smo vsem prijateljem, ki hitro hodijo in so prihajali na obisk, naročali sladoled. Rekord je postavil Primož s časom uro in pol čez Sovatno in prinesel še zmrznjen sladoled!
Včasih smo bili iskreno hvaležni meteorologom za napačno vremensko napoved. Za soboto sredi avgusta so napovedali slabo vreme in vsi ljudje so odpovedali rezervacije. Dan je bil sončen, nas pa je bilo več kot gostov! Ker smo bili utrujeni še od prejšnega dneva, smo se vsak s svojo odejo parkirali pred hišo na sonce in zadremali. V dolini bi se mi zmešalo, če bi morala na tako lep dan mirovati. Tu pa smo bili že itak v hribih in tako je celo lenarjenje bolj kakovostno.
Na pol v snu poslušam tri goste, ki pred kočo zbijajo šale. Štefan se zbudi in cigaretni ogorki, ki ležijo okoli klopc pred kočo, ga začnejo blazno motiti. Pobira jih in zraven klepeta z onimi tremi planinci, ki ga sprašujejo, kako za vraga zdrži tri mesece tu gori. Štefan razlaga, da je družba fajn, da lahko dosti hodimo naokoli in da tu enostavno ni realnega življenja. Zadnje besede postanejo del mojih sanj in odsanjam do konca. Tu res ni realnosti. Ali pa je ravno tu realnost, pa je v dolini vse ena sama gledališka predstava ...

Oskrbniško družabno življenje
Obiskat nas je prišel Gregor z Zasavske koče na Prehodavcih. Koči na Kriških podih in Prehodavcih imata poseben odnos. Med seboj se vidita, loči pa ju šest ur hoje. Na obeh kočah sta delali mladi ekipi, na Prehodavcih je bila povprečna starost osebja 27 let, pri nas pa 23. Po radiu smo si med seboj večkrat pošiljali glasbene želje. Vedno je zabavno zafrkavati sosede in to smo oboji pridno počeli po telefonu. »Dober dan, so to Prehodavci? Pezdevškova pri telefonu. Za jutri bi rada rezervirala 39 postelj, veste, smo upokojenci iz Nove Gorice, bi radi prespali. Kaj pa imate za jest? Joto? A samo joto imate? Nič drugega nimate? Pa tuš ...?« Seveda so nam Prehodavci pridno vračali šale ...
Gregor je naletel ravno na prihod žičnice, ki enkrat tedensko dobavlja zaloge hrane in pijače. Kar takoj smo ga vpregli v delo. Ko pride žičnica, je treba ogromno robe znositi na hodnik, vse popisati in nato razporediti blago v klet in shrambo. Seveda so se ravno takrat vsi gostje spomnili, da bi radi jedli. Hja, nič, trije v kuhinjo, eden za šank, dva pa nosit gajbe! Gregor nas je potolažil, da je pri njih prav tako – ravno ko helikopter pripelje robo, hočejo ljudje jesti, oni pa so samo trije ... Danes so rokave zavihali še trije Čehi, pomagali pri nošenju in si zaslužili pivo.
Nad Stenarjem in Križem se že nekaj ur spreletava helikopter. Vemo, da pogrešajo nekega Čeha, policisti iz Kranjske Gore so klicali tudi nas. Popoldne so ga našli, mrtvega, zdrsnil je z Dolkove špice ...
Včasih, kadar ni bilo veliko dela, je lahko tudi kdo od nas skočil na kakšen hrib. Vsi bližnji vrhovi so dosegljivi v uri ali dveh – Razor, Planja, Stenar, Križ, Bovški Gamsovec, Pihavec, Šplevta. Škrlatica in Prisojnik sta že nekoliko bolj oddaljena. Navadili smo se dirkati po planinskih poteh, prepolavljati časovnice in ubirati brezpotja. Nekajkrat so nas obiskali plezalni prijatelji iz AO Rašica in splezali smo greben med Gamsovcem in Pihavcem ter potegnili lepo smer čez vzhodno steno Planje. Ker je bilo treba prosti čas prilagajati gneči v koči, smo se pogosto odpravili na vrhove ob sončnem zahodu, ponoči ob luni, pa tudi v slabem vremenu. Vse ima svoj čar. Ne naveličaš se, res ne ... Vsekakor smo veliko lažje delali in se bolje razumeli, če smo si lahko malce predihali dušo in telo.
Je že konec avgusta. Današnje jutro je že čisto jesensko. Svetloba je drugačna, grebeni se kopajo v jesenski meglici. Mraz je. Če bi bila svizec, bi se mi zdel ta dan kar pravi za začetek zimskega spanja.
Mislim, da bom najbolj pogrešala jutra in večere. Čeprav je zgodnje vstajanje sicer moja največja travma, sem bila na koči z veseljem dežurna. Zjutraj si čisto sam, skoraj nihče ne vstane pred šesto. Ko neseš strest včerajšnji pepel za hišo, se že počasi dani. Potem je vsako minuto lepše in bolj rdeče.
In večeri. Sonce še z zadnjimi žarki obsipava kočo in vsak večer utone na koncu Trente. Nato se nad Razor kmalu pripelje Veliki voz ...

Tina Leskošek