Janko Oprešnik: Včasih je trenutek dovolj, droben zmuzljiv, sipek, okrušek časa, prašen delček večnosti … In potem je vse drugače.
In potem pride noč,
in še ena…
Zapuščene poti pa samevajo zarasle v neskončni zgodbi,
Nikogar ni, ki bi tolažil izgubljeno hrepenenje,
samo sled, pozabljeni koraki in misel
zaudarjajo po grenkobi nekega hotenja.
In sanje, ki se utapljajo, v nemoči
vzkipijo nekam navzven iz nemirnega telesa
preko strahotne praznine vprašanj
in iščočih odgovorov minulega početja.
In potem je vse drugače. Ponavljajoči odmevi zaskelijo v resničnost, visijo nad nami, v prozorni praznini in nas stiskajo v prsih ...
Besede so utihnile, sence so dosegle rob obzorja, dolina se je potopila v modrikasto temo, okna so ugasnila in reka se je umirila. Vse je postalo tiho. Tudi stena je umolknila, le nebo je zažarelo.
Krila ptice so se spremenila v biserno jadro, široki žarki svetlobe so se uprli vanje kot veter in odjadrali proti vratom večnosti…
Spoznala sva se v Tamarju leta 1993. Ti s svojim soplezalcem, jaz s svojim. Z ogromno skledo golaža si prisedel k mizi. Iskrenost, zagnanost in predanost v gore naju je kmalu združila na isto vrv. Bila sva nerazdružljiva, v gorah in prostem času. Skupaj sva kovala načrte za prvenstvene smeri, skupaj reševala probleme prepadnih sten.
Nikoli ne bom pozabil, kako smo po novi težki smeri v Ospu veselo obračali kozarce iz stare istrske kleti, kako smo se v zgodnjem jutru omotični in pokozlani vozili domov vsak v svojo službo, kako sva delala kline v očetovi delavnici za prvenstveno smer v Val di Mellu, pa jih nisva rabila, ker te je polh ugriznil v prst, pa strašne nevihte v Eigerju, kjer sva kot za stavo vsak v svojem raztežaju padala čez sluzaste previse in se zaobljubila, da ne greva nazaj, dokler smeri ne zlezeva. Po najini prvenstveni v Ojstrici si se zgrudil, ker že tri dni nisi jedel, baje je dobro za trening, Pa še je bilo trenutkov, ki se zarijejo v dušo.
Skupaj sva osvajala zadnji slovenski osemtisočak Anapurno, skupaj sva pripravljala vzpon po nori steni Ama Dablama, pa je splet okoliščin nanesel drugače. Vsak v svojem obdobju sva solirala nore smeri, v skupno navezo pa sva se venomer vračala. Bil si poln elana in veselja, človek s psiho, organizacijskimi sposobnostmi in upal si povedati tisto, kar misliš.
Čez nekaj let so se najine poti razšle, ti si imel svoje poglede, jaz sem se boril z boleznijo. Smeri v Daulagiriju, Capu, Nuptseju … sem spremljal s spoštovanjem. Zadnjič sva se navezala na isto vrv v Himalaji leta 2005 v steni Čolatseja. Istega leta po reševanju v Nanga Parbatu si postal nek drug človek, s svojimi mislimi in dejanji. Letos za prvomajske praznike sva se srečala v Paklenici, zadnjič, in kot da bi slutil, sva se ob pivu pogovarjala o marsičem, tudi o smrti.
Tomaž , toliko je bilo lepega, norega in vznemirljivega … pa tudi bolečine – ostal boš nepozabljen!
Janko Oprešnik - Zumba