Martina Čufar: ... sneg, morje, nekaj suhih smeri in Vanessin projekt
Bom začela s temo, ki je zadnje čase zelo pogosta tema pogovorov. Slabo vreme! Ne pomnim pomladi, ki bi bila tako neradodarna z dnevi za plezanje v skali. Če pa že so, je skala tako namočena, da je potrebno nekaj sončnih dni, da se smeri posušijo. A kaj, ko potem spet pada dež, ali celo sneg…
Skratka, letos sem več kot v skali plezala na umetnih stenah in počasi sem se je že naveličala. Saj se je med kapljami našlo kaj suhega, npr. Ceuze za dva dni, pa Presles za dva dni a povsod sem bila ravno premalo časa, da bi splezala, v kar sem se zagnala. Okoli Chamonixa so se stene posušile le za kratek čas, za eno 8a, Fin da Chantier v Chapelle Saint Gras. Poleg tega si je še Nico poškodoval prst, tako da smo se med njegovim dopustom raje odločili za teden na plaži (pri Finale Ligure), kot za plezanje. In prav super je bilo, smo napolnili naše sončne celice za naslednjo dozo slabega vremena.
S Tommyjem sva nato slabe dva tedna preživela v Sloveniji, kjer sem prevozila mnogo kilometrov, da sem našla suhe smeri. Malo v Ospu in malo v Teru. Tu sem bila prvič, ni sicer najbolj dovoljeno, a menda se kmet ne razburja, če parkiramo pravilno, višje od stene. »Spot« mi je prav všeč, leva stena, v kateri sicer ni smeri, mu daje prav čaroben značaj. Čeprav sem mal po neumnosti in malo zaradi navitosti zapravila lepo priložnost za Gojzer party (8b) v drugem poskusu (prišla sem čez detajl, a kaj ko si med prvim ogledom nisem ogledala konca!!! ), sem iz plezališča odšla zadovoljna. Tik pred odhodom nazaj v Francijo se je moje najljubše plezališče Warmbad toliko posušilo, da sem preživela simpatičen dan v družbi lokalcev, ki so navrtali nekaj novih smeri. Tako da sem za popotnico splezala Block buster (8a). ...
V Chamonixu sem ostala le en dan. Pomagat sem šla namreč Nicotu, Marion in Vanessi, ki so v Verdonu trenirali za jesenski vzpon čez El Capitan. Vanessa Francois, je 29. aprila 2009 (p)ostala paraplegik. Med plezanjem v južni steni Aiguille du Midija ji je padel na trebuh kos zmrznjenega snega. Po štirih letih se želi vrniti v vertikalo, še posebej v El Capitan, v okolici katerega je pred nesrečo že plezala. Seveda je pri tem potrebna pomoč precej njenih prijateljev in dobra logistika.
V Verdonu smo se lotili smeri Tchouky l'est con (6b, 7b+, 7c+, 8a, 7c+, 6c, 8b). Nahaja se v delu Verdona, ki je vedno suh, skala sicer ni super kompaktna kot smo jo v Verdonu navajeni, a bistvo za Vanesso je, de je smer zelo previsna, da se med žimarjenjem ne dotika stene. Priročno je tudi to, da je njen konec le kakih 100m od parkirišča, tako, da smo jo z lahkoto prinesli na vrh 200m »abzajla«.
Z Nicotom sva plezala in dvigovala opremo (2 portaledga in »prasico«), Marion, pa je skrbela za Vanesso in pospravila porta ledge in žimarila za njo. Onidve sta tudi prespali sredi stene, midva pa sva po polici po koncu šestega raztežaja odšla iz stene in se naslednji dan vrnila z čokoladnimi kruhki za punci. Vanesso je čakalo še 80m žimarjenja do vrha, naju pa mega previsna 8b. V prvo nisem nič razumela, v drugo sem pa naredila in povezala nekaj gibov. Mislim, da se bova kmalu vrnila in probala smer preplezati v celoti (v spodnjem delu sem flashala vse razne 8ajke).
Do odhoda v Yosemite bo morala Vanessina ekipa pridobiti še kakšnega močnega moškega člana odprave ter nekaj finančnih sredstev; le ti se zbirajo na njeni spletni strani kliknete na »faire un don« desno spodaj in darujete. Hvala!
Martina Čufar